So delovni tedni, ki jih nikoli ne pozabiš. Ko je pisanje trdo fizično delo. 

Stal sem na letališču v Lokichogiu na meji s Sudanom. Motorje sta greli dve enaki letali. Propelerja sta dvigovala prah in povzročala veličasten hrup. 

»A vi greste v Mapel?« sem vprašal pilota v prvem letalu, ki je imel slušalke na ušesih. V rokah sem imel dovoljenje UNHCR, da z letalom organizacije letim v Južni Sudan, ki je bil sredi dvajsetletne vojne za osamosvojitev. Pilot je nekaj zakričal nazaj. Razumel sem, da je to pravo letalo. Ni obračal pozornosti name, ker je poskušal uganiti, kako na Magellanovi satelitski navigaciji nastavi cilj poleta. Skozi okno je vprašal drugega pilota, kako se nastavi končni cilj. 

»Jaz nastavljam vsak kazalec posebej,« mu je odgovoril oni drugi. 

»Torej tudi ti nimaš pojma?«

»Vsak korak posebej te pripelje tja.«

Afriški piloti, ki včasih letijo pod radarji, niso zelo natančni pri varnostnih ukrepih. 

»Ja,« sem zaklical fotografu Marcu Vacci, ki je stal za menoj. »Ta gre v Mapel.«

Mapel je v pokrajini Bar el Ghazal, kjer Dinke in Nueri gonijo svoje črede živine skozi pokrajino, ki pozna samo dva letna časa: sušo in poplave. Krave so edino bogastvo, edini vir hrane in menjalno sredstvo. Okrog njih je tekla čudna vojna. Na eni strani vlada v Kartumu s svojo vojsko in iskalci nafte. Na drugi strani uporniške vojske, ki so bile včasih v zavezništvu, včasih pa v vojni druga z drugo. Med njimi pet neodvisnih milic, vsaka s svojo ideologijo, ki pa so vse temeljile na ropanju. Z vzhoda so hodili somalski razbojniki, ki so kradli živino. Od nekdaj so to počeli z gorjačami in sulicami, sedaj pa so nosili brzostrelke in ročne bombe. Govorili so o napadalcih iz Konga, ki so pristajali v helikopterjih. Hrana je padala iz zraka. Združeni narodi so najemali stare herculese, ki so jih pilotirali veterani iz ameriških vojn. Včasih so padale bombe iz ruskih letal z ukrajinskimi piloti v službi Kartuma. Dinke in Nueri so se gibali skoznje in ohranjali živino kot vir življenja. V jezerih in močvirjih Bar el Ghazala je izviral Nil. Čez nekaj mesecev bo nekdo v Kairu odprl pipo in iz nje bo stekla voda, ki se je med deževjem nabirala v kotanjah, kjer so se napajale krave. Tja sva letela.   

Zlezel sem v piperja in se zadaj usedel na lesene zaboje. Poleg mene je sedela ženska srednjih let s kokošjo v rokah. 

»Gremo skupaj v Mapel, ne?«

Nekaj je odgovorila v jeziku, ki ga nisem razumel, ampak zdelo se mi je, da mi je pritrdila. Marco se je usedel k pilotu, ta je obrnil letalo proti vzletni stezi in ga dvignil v nebo. Leteli smo nizko, pod nami se je videla vsaka žival, videle so se drobne naselbine z okroglimi tukuli. Spodaj je bila Afrika s svojimi barvami, vonji in zvoki, očarljiva in vabeča. Leteli smo v srce državljanske vojne, da bi tam opravili svoje delo. Vse je bilo tako, kot je moralo biti. 

Marco je prilezel s svojega udobnega sedeža do zabojev, na katerih sem sedel.

»Kam si rekel, da gremo?« me je vprašal.

»V Mapel.«

»Ta ne gre v Mapel, ampak v neki drug kraj, ki se mu reče Panthou. Tam niso ti od Johna Garanga, ampak oni drugi, od južnosudanskega osvobodilnega gibanja. Ono prvo so Dinke, ti so pa Nueri. Vsaj mislim. Pilot pravi, da je Panthou petsto kilometrov bolj severno od Mapela in praktično že zunaj Južnega Sudana.«

»Torej pokaževa one druge dokumente?«

»Ja. Če jih bo kdo hotel videti. Veš, na čem sediš?«

Pogledal sem podse. RPG, je pisalo na zabojih. Rocket propelled grenades. 

»Aha. Torej to ni UNHCR-polet?«

»Ne, ta tihotapi orožje.« 

Iz levega sem v desni žep srajce prestavil dovolilnico za gibanje po ozemlju osvobodilnega gibanja. Obe osvobodilni vojski sta ravnokar razvili sovražne odnose.   

Prejšnje jutro sva hodila po predmestjih Nairobija in iskala sedeža obeh. Na sedežu SPLA, Sudanske ljudske osvobodilne vojske, ki jo je vodil John Garang, so z veliko stopnjo sumničavosti gledali v najine potne liste in nama na koncu po mučnih zaslišanjih izdali dovoljenje. Na sedežu konkurenčnega južnosudanskega osvobodilnega gibanja so bili bolj pragmatični in so hoteli zgolj, da plačava vsoto, ki je običajna za vizume. Bila sva ujeta v dvojno zanko laži. Pokazala sva jim čista potna lista, v katerih ni bilo vizumov vlade v Kartumu. Ti so bili v drugem potnem listu, kjer so bili tudi vstopni vizumi za Kenijo. Brez vizumov kartumske vlade namreč nisva mogla dobiti dovoljenja UNHCR, da z njihovimi letali potujeva v Lokichogio na meji s Sudanom in od tam naprej v Južni Sudan. V žepih sva imela dva potna lista in troje dovolilnic, ki so se medsebojno izničevale. Pričakovala sva težave z milicami in v resnici nekoliko trepetala od strahu. 

Ko smo pristali v Panthouju, pa se nihče ni zanimal za naju. Letalo je obkolila gruča ljudi v improviziranih uniformah in ga začela raztovarjati. Letališče je bila nekoliko bolj ravna travnata površina brez dreves, na kateri so se pasle krave. Pilot je najprej preletel stezo zelo nizko, da je pregnal krave, in potem na hitro spustil piperja, da je udaril ob tla kot kamen in se ustavil. Čez Panthou so šle štiri vojske in od naselja ni ostalo skoraj nič. Pilot je hitro obrnil letalo, rekel, da gre po svojih poslih in vso srečo, in odletel jugovzhodno proti Somaliji. Obsedela sva ob pristajalni stezi sredi pokrajine, ki je nisva prav dobro razumela. Enega od vojakov sva vprašala, ali ve, kdaj pride še kakšno letalo. 

»Pride, ko pride, gre, ko gre,« je bil odgovor, ki je za vsa prevozna sredstva običajen na celem kontinentu. Rekel je tudi, da sva lahko pri stezi, vendar ne smeva stran od nje. Dva dni sva sedela v travi, se pogovarjala s kravami in se smehljala otrokom, ki so naju hodili gledat. Tretji dan zjutraj naju je zbudil hrup dvomotornika, ki je pristal na stezi. Bilo je majhno tovorno letalo, ki so mu zaradi širokega in kratkega trupa rekli bizon. Pripeljal je mleko v prahu, ki so ga raztovorili isti vojaki, kot so dva dni prej vlekli zaboje z raketami. 

»Humanitarna pomoč,« so odgovorili na najine zvedave poglede.

Pilot sploh ni ugasnil motorjev, ampak je hotel takoj naprej. 

»Ja, grem v Mapel,« je odgovoril na najino nekoliko obupano vprašanje. »Lahko gresta z mano.«

Čez nekaj ur sva pristala tam, kjer bi morala biti že pred dvema dnevoma. Še en travnik, na katerem so bile globoke sledi tovornih letal. 

»Zdaj lahko začneva delati,« si je Marco oddahnil in si nataknil dva fotoaparata okrog vratu.

Šla sva v naselje, od katerega so ostali samo štrclji. Potem ko so ga požgali vojaki iz Kartuma, bombardirala letala, izropale milice in si ga podajali dve uporniški vojski, se je vrnila normalnost. Ob cesti je nastala tržnica. Nekdo je prodajal dve prazni škatli paste za čevlje, drugi po eno vžigalico s koščkom papirja za prižig, tretji par gumijastih škornjev, dva ali tri sladke krompirje, posodo s sirkom. Ob pristajalni stezi je bilo nekaj šotorov s simbolom Združenih narodov in enim uslužbencem. Pobiral je vreče s sirkom, ki so jih letala metala iz zraka, in žito z vedrom delil beguncem, ki so v vrstah stali pred njegovim šotorom. Bilo je vroče in vlažno, ponoči se je slišalo bobne in hijene, ki so kričale v noč. Marco je fotografiral in še isto leto dobil nagrado World Press Photo za fotografijo vsakdanjega življenja. Od besedil so nastali trije članki in spremna beseda h knjigi fotografij o beguncih. 

V trenutku krize je Marco citiral italijanskega konservativnega novinarja Indra Montanellija. »Vedno je bolje biti novinar kot delati.«

Vedno.   

Piše: Ervin Hladnik – Milharčič

Foto: Marco Vacca

Outsider #17

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja