Pred nekaj meseci smo pisali o domnevno največji, najdražji hiši v urbanem okolju na svetu, hiši The One v Bel Airu v Los Angelesu, katere idejni oče je ameriški nepremičninski investitor Nil Niami. (povezava) Edino vodilo pri oblikovanju tega 9.755 kvadratnih metrov velikega konglomerata ekscesov je bilo preseganje abstraktnih numeričnih presežkov; ideja hiše ni nič drugega kot prav to, da je največja in najdražja, od tod pa izvirajo tudi vse popolnoma neracionalne odločitve o njeni zasnovi. Zgodba je dobila epilog in se tako po pričakovanjih preobrazila v pravo tragikomedijo, na katero je že za časa gradnje opozarjalo nekaj absurdnih dejstev in zablod, začenši s samo idejo hiše.

Če spomnimo, kako je hiša zasnovana: investitor je za dosego maksimalne kvadrature pozidal čisto vso parcelo (da bi hiša le lahko bila največja) in jo opremil z izključno z najdražjimi materiali, tehnologijo in opremo (da bi hiša le lahko bila najdražja). Zaradi pozidanja vse parcele je zelenico uredil na strehi, na kateri pa ironično ni mogoče posaditi skoraj nobenega drevesa, ki bi bodočega lastnika varovalo pred žgočim losangeleškim soncem. Naslednja neracionalna poteza je ogromno povezovalnih hodnikov, ki povezujejo 21 spalnic, 42 kopalnic, štiri kuhinje, sedem bazenov, stezo za kegljanje, kinodvorane za 50 oseb, garaže za 50 avtomobilov, vinsko klet za več 10.000 steklenic, sobo za kajenje cigar, lepotni in frizerski salon, lasten nočni klub in vse druge podobne »nujne« programe, ki jih tipologija »mega-mansion« mora imeti. Ti hodniki so vsaj toliko neuporabni, kot so neuporabne številne praznine, več deset kvadratnih metrov veliki ostanki prostorov brez programa, ki so tam samo za to, da se zadosti kvadraturi in posledično ceni. 

Ko je bila hiša končana, se je na trgu nekaj mesecev prodajala za 500 milijonov dolarjev. Če bi se prodala za takšno ceno, bi tudi dejansko postala najdražja znana sodobna hiša v urbanem okolju na svetu. Vendar pa je Niami zaradi nezmožnosti odplačevanja kredita in popolne nezainteresiranosti potencialnih kupcev ceno hiše že po nekaj mesecih znižal na 300 milijonov dolarjev. Ker za hišo kljub temu še vedno ni bilo nobenega zanimanja, mu jo je banka po mesecih neuspele prodaje odvzela in jo dala na dražbo, na kateri jo je prodala za 141 milijonov, približno 40 milijonov manj, kot je stala njena gradnja.  

Projekt ni absurden le zaradi svojih iluzornih (ne)arhitekturnih ekscesov, pač pa tudi zaradi izjalovljene nepremičninske špekulacije, ki bi po vseh preračunih morala biti uspešna. Ne samo da hiša nima nobene arhitekturne prednosti, ker nima nobene substancialne arhitekturne ideje, projekt ni bil uspešen niti finančno, kar je sicer bil glavni vzgib, da se ga je investitor lotil. Niami je parcelo kupil decembra 2012, na vrhuncu velike krize, ki se je začela leta 2008, in na samem dnu ameriškega nepremičninskega trga. Nepremičninska špekulacija bi v tem primeru torej morala biti relativno enostavna – kupiš po zelo nizki ceni, zgradiš po nizki ceni, saj so tudi gradbene storitve cenejše, in nato čez nekaj let prodaš po nekajkrat višji ceni. Vendar pa se je zaradi nesistematičnega poteka del ter hitro spreminjajoče se zasnove hiše gradnja tako zavlekla in zakomplicirala, da je na koncu trajala deset let in se zelo podražila. Ko se je nekaj let pozneje trg začel pobirati, so cene ponovno začele rasti, posledično pa so rastli stroški, povezani z gradnjo tega mega dvorca. Če k temu prištejemo še znatne podražitve gradbenih storitev med koronakrizo, ko gradnja hiše še vedno ni bila zaključena, postane jasno, zakaj investicija ni bila tako »straightforward«, kot bi morala biti v teoriji – sama gradnja hiše je na koncu stala kar 180 milijonov dolarjev. 

Drugi problem neuspele prodaje predstavlja ravno sama ideja hiše – da je največja in najdražja. Ker je bil to edini kriterij vseh odločitev, je investitor brezglavo posegal izključno po najdražjih materialih, najdražji tehnologiji, največjih dimenzijah, vse je izdelano po meri in izven standardne proizvodnje, hiša pa je posledično polna neuporabnih funkcij, tehnologij in prostorov. Namesto da bi bile v ospredju realne potrebe uporabnika – pa naj bodo te še tako pretirane, kot so potrebe milijarderjev –, je bil v ospredju imperativ abstraktnih številk, ki jih je treba doseči, čeprav so bile namenjene zgolj same sebi. Rezultat tega je gmota prostorov in programa brez kakršnegakoli bivanjskega ali arhitekturnega smisla z zelo visoko ceno, ki ni prepričala niti najbogatejših. 

Paradoks je torej, da nominalno zelo draga hiša v realnosti nima niti približno takšne vrednosti, kot si jo je zamislil investitor, kar se je hitro pokazalo kot resen problem. Paradoksno pa je še nekaj drugega – ne glede na to, koliko truda in denarja je investitor vložil v »idejo« hiše, je bil njen uspeh popolnoma prepuščen trgu, ki je s prodajno ceno na koncu odločil, da hiša pač ni in ne bo najdražja. Hiši torej na koncu ni uspelo doseči niti še tako banalnega cilja.

Podobno, kot je v tem primeru neuspešen in banalen edini kriterij najdražje rešitve, so neuspešni razpisi za javna naročila v Sloveniji, ki sledijo le kriteriju najnižje cene. Izkaže se podobna nesmiselnost. Prostora ni mogoče uspešno urejati samo na podlagi cene – pa naj bo najvišja ali najnižja.

Napisala: Eva Gusel