Že od nekdaj me fascinirata pojem melanholije in občutek odsotnosti. Telesne, fizične, psihične. Vpliv odsotnosti na sočloveka ali prostor. V odsotnosti je tako neverjetno čudovito navzoča prisotnost. Tako je ta močnejša, pristnejša.

Ne skrivam svoje fascinacije nad starimi mojstri – slikarji. Nad njihovo predanostjo lepemu, večplastnostjo motiva in neverjetno sposobnostjo estetiziranja vsakdanjih prizorov …

Mojstrsko obvladovanje kompozicije, tehnik, svetlobe ter sposobnost poglobitve v temo – to je tisto, k čemur bi ustvarjalec moral stremeti.

Pri Evangeliju po Odsotnem Človeku sem se oprl na krščansko simboliko, ki je v evropskem prostoru del našega koda, kolektivnega zaznavanja. Močna motivika sproži v evropskem gledalcu odziv, ne glede na to, v kakšen kontekst je postavljena.

Pri Evangeliju sem uporabil kontekst sodobne arhitekture. To velikokrat napak povezujemo z izpraznjenostjo, uporabnostjo, pomanjkanjem dekorativnega. V prostor sem s subjektom postavil zgodbo, energijo.

Evangelij po Odsotnem Človeku ni moja osebna izpoved. Je moja poglobitev v temo, moja obveznost do prostora in moja težnja po lepem, ki nas obdaja.

 

Fotografija in koncept: Primož Lukežič

Maska in frizura: Tina Prpar

Kostum naslovne fotografije: Živa Božičnik Rebec

Modeli: Andreja Slavič, Tomaž Suhoveršnik

Asistenti fotografa: Lara, Jure

Lokacija: Hiša Vinazza

Zahvala Mateju Vinazzi za čudovito gostovanje v njegovem domu.

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja