Slovenija ni edina dežela, ki ima resen problem z varovanjem in obnovo gradov in dvorcev. Čeprav večina zahodnih držav za vrhunske primerke svoje arhitekturne dediščine skrbi neprimerno bolje, pa je število kakovostnih spomenikov, ki bi si zaslužili varovanje, tudi drugje pogosto preveliko za apetit države ali zasebnih lastnikov. Med takšnimi propadajočimi primerki je tudi grad La Mothe-Chandeniers na podeželju zahodne Francije. Slikovite in z zelenjem prerasle ruševine so obdane z vodnim jarkom in ustvarjajo stereotipno mamljivo podobo romantičnega gradu, da se najprej zdi prav neverjetno, da grad še ni našel investitorja, ki bi ga obnovil. Nato pa se spomniš počasi sesipajočih se graščin na našem podeželju, ki pogosto niso nič manj slikovite kot francoski gradovi, pa imajo pri iskanju kreditosposobnih investitorjev še manj sreče.
Gradu La Mothe-Chandeniers se morda kljub vsemu obetajo lepši časi. Pred kratkim je bil od prejšnjega lastnika odkupljen za pol milijona evrov. Kdo je kupec? Na to vprašanje je težko odgovoriti: ne samo zato, ker je kupcev več, ampak tudi, ker jih je več z vsakim dnem. V času pisanja tega članka jih je že 14.098! Skupaj pa so zbrali že precej več denarja, kot so ga potrebovali le za nakup. Pravzaprav gre za delničarje prav v ta namen ustanovljene družbe, ki s pozivom o »posvojitvi« in obnovi ruševin preko interneta zbira sredstva, da bi nekoč v prihodnosti mogočen grad spet zaživel. Z vplačilom 50€ lahko postanete lastnik deleža gradu – trenutno se je z vsega sveta nakapalo že milijon in dvesto tisoč evrov, ki ne zadostujejo le za nakup, ampak, kar je najpomembneje, tudi za osnovna sanacijska dela.
Grad Podčetrtek je na dobri poti do popolnega propada …
Skupinsko financiranje oziroma crowdfunding ni nič novega in je v preteklih letih postal priljubljen način za zagon poslovnih in umetniških idej. Za varstvo kulturne dediščine pa, vsaj v takšnem merilu, crowdfunding še ni bil preizkušen. Zdi se, da imamo pred sabo obetajoč model rešitve naše propadajoče dediščine. V skoraj vsaki slovenski občini je vsaj po en grad ali dvorec, ki je dragocen arhitekturni spomenik, pa kljub temu propada, ima neustrezno funkcijo in vsem na očeh razkazuje sramotno brezbrižnost do lastne preteklosti. Res je, da je tako množičen odziv kot pri francoski kampanji nemogoče pričakovati pri prav vsakem projektu, vendar pa je porazdelitev tveganja, skupinska lastnina in zaveza k skupnemu dobremu dobrodošla osvežitev od mrtvila na tem področju. Usoda gradov pri nas je najpogosteje počasen propad, redki pa dočakajo evropska sredstva (čeprav drage prenove še ne zagotavljajo posrečene rešitve!). Včasih, če ima grad posebno »srečo«, pa doživi agresivno prenovo v zasebni hotel domnevno luksuzne kategorije z novimi betonskimi stropovi in ambientalno osvetlitvijo, s steklenimi dvigali in z ogromnimi hotelskimi prizidki, ki jih investitorji izsilijo od zavoda, ki bi moral skrbeti za kulturno dediščino, ker menda v nasprotnem primeru stavba ne bi mogla proizvajati dobička. Takšna prenova uniči večino tiste originalne substance, ki naj bi jo varovala, od gradu ohrani samo zunanjo podobo, notranjost pa največkrat ostane zaprta za večino obiskovalcev.
Dvorec Viltuš dragocenega pohištva, marmornih kaminov in lesenih rezbarij ni izgubil v vihri druge svetovne vojne, ampak v preteklih dveh tranzicijskih desetletjih
Torej bi bilo skupinsko financiranje obnove grajskih objektov v mnogih pogledih bolj vzdržno in v javnem interesu. Francoski model ima od nedomiselnih strategij obnov, ki jih poznamo pri nas, kar nekaj pomembnih prednosti. Prvič: grad ni le načeloma, ampak tudi dejansko v lasti množice ljudi, katerih edini skupni interes je obnova ali revitalizacija gradu, kar onemogoča prevlado posamičnih interesov nad skupnim. Pomeni tudi, da bo grad ostal javno dostopen (vsaj za vse svoje »delničarje«) in mu ne bo namenjena kakšna ekskluzivna raba. Drugič: sredstva, ki so zbrana na tak način, so večinoma res mnogo manjša od milijonskih zneskov, ki naj bi jih gradovi potrebovali za popolno obnovo. Vendar pa je to tudi glavna prednost sheme, ki ni usmerjena h kovanju poslovnega dobička. Če v nujno zaščito in zavarovanje gradu vložiš pol milijona ali milijon in ne pričakuješ hitre, dvajsetletne povrnitve investicije (kaj je dvajset let v petstoletnem življenju kakšnega renesančnega dvorca?), ga odvežeš od pritiskov izrabe in profitabilnosti. Visok vložek zahteva visoke prihodke, da se investicija povrne, nizek pa na srečo le nizke. V tako zavarovanem in za silo usposobljenem kompleksu je mogoče v sezoni izvajati vrsto dejavnosti, prireditev, delavnic in celo prenočišč, pač glede na lokalne in turistične potrebe, pozimi pa grad – zimuje. Najpomembneje pa je, da je tako ali drugače naseljen, uporabljen in spet postane sestavni del svoje okolice. Povrnitev investicije je simbolna, pa obenem vsem tovrstnim »delničarjem« ključna vrednota: ohranitev dragocene in slikovite dediščine, za katero ne skrbijo ne javne ustanove ne zasebni interes. Tako, kot so bili gradovi od nekdaj ne le zasebne rezidence, ampak tudi javni objekti, nekakšne podeželske upravne enote, bi lahko s skupinskim investiranjem javno funkcijo še naprej izpolnjevali.
Grad Borl kljub idejam o revitalizaciji sameva
Grenak priokus pa ostaja, ker je skupinsko financiranje po obliki nova, po vsebini pa prastara inštitucija. Če vsak človek prispeva določeno količino sredstev v skupno blagajno, ne da bi pričakoval dobiček, ampak zaradi zaveze skupnemu dobremu, temu po navadi rečemo država ali pa vsaj občina. S skupinskim financiranjem bi zaobšli tako državo kot občine, ki na področju varovanja dediščine svojih lastnih zavez ne izpolnjujejo. Bi šlo v primeru skupinskega financiranja obnove gradov torej le za potuho javnim ustanovam in za privatizacijo javnega interesa? Kakorkoli že, če se stvari sistemsko kmalu ne spremenijo, niti dileme ne bo več; kmalu se bomo lahko trajno poslovili od nekaterih najbolj dragocenih primerkov arhitekturne dediščine pri nas: od gradov Podčetrtek, Viltuš, Slivnica, Borl, Hmeljnik, Haasberg, in še desetin drugih.
Miloš Kosec
Podarite naročnino!
