»Galerija DESSA – ime je akronim za Delovno skupnost samostojnih arhitektov – je aprila lani obeležila 30-letnico. Od samega začetka je center, okrog katerega se zbirajo aktivni vodilni slovenski arhitekti, pa tudi oblikovalski in fotografski ustvarjalci. Pomen galerije za slovensko arhitekturno stroko in širšo javnost je izjemen: Andrej Hrausky in Majda Cajnko, ki sta petindvajset let vodila galerijo, sta v slovenski prostor pripeljala svetovno arhitekturno sceno, obenem pa sodobno slovensko arhitekturo uspešno predstavila svetu.«
Odgovarjala je Maja Ivanič, direktorica Galerije Dessa.
Ste prva arhitekturna galerija pri nas. Kako je mogoče razstavljati arhitekturo? Kam se v arhitekturni praksi – med teorijo, kritiko in graditeljstvo – umešča razstavna dejavnost?
Arhitekturo je seveda najbolje videti oziroma doživeti in situ, ko lahko dojamemo celoten kontekst, v katerem stoji, in s tem lažje razumemo arhitekturne odločitve. A ker to ni vedno mogoče, še posebej ne, ko želimo videti celoten arhitekturni opus, so razstave, posebej razstave v živo, ko lahko avtor predstavi proces svojega dela, obiskovalci pa takoj postavljajo vprašanja, primeren predstavitveni medij.
Ker je danes digitalni svet izjemno hiter in dostopen, smo v zadnjih desetih letih Dessin program usmerili v aktualno arhitekturno problematiko in procese, v socialne teme, ki jih rešuje arhitektura, v dvigovanje kakovosti arhitekture vrtcev in šol ter v ohranjanje slovenske arhitekturne identitete. Tu imam v mislih predvsem slovensko arhitekturo iz obdobja modernizma, širši javnosti znano kot socialistična arhitektura – ta je v svoji oblikovni in tehnološki drznosti in inovativnosti izjemna, a je na žalost manj priljubljena in posledično manj vzdrževana. Dobro je, če arhitekturna kultura doseže čim širši krog ljudi. Tako se gradi splošna kultura bivanja. In kjer je arhitekturnokulturna zavest visoka, je prostor kakovostno urejen, s tem pa so odprte tudi možnosti razvoja drugih področij.
Kako se je v 31 letih delovanja galerije spremenil odnos do arhitekturne stroke v javnosti? Kako so se spremenile razstavne prakse?
Težko vprašanje. Odnos javnosti se spreminja počasi. Sama menim, da najhitreje s prikazovanjem dobre arhitekture, še posebej če je ta zgrajena v slovenskem okolju. Med našimi najbolj obiskanimi razstavami je bil cikel razstav »11 x ena«, ki je enkrat letno prikazal enajst najboljših hiš, stanovanj, vrtov, prenov … Tema slovenskega doma je za širšo javnost izjemno zanimiva. Razstava je spodbudila širše razmišljanje o tem, kaj je dobra stanovanjska arhitektura, in o tem, da je vloga arhitekta pri tem zelo pomembna. S tem se je nekoliko dvignila tudi zavest, da samograditeljstvo ni najboljša rešitev.
Menim, da je arhitektura sama po sebi tako močna in zanimiva vsebina, da ne potrebuje posebnega eksperimentiranja s predstavitvenimi tehnikami. Najbolj jasno in čitljivo je prikazana s fotografijami in načrti na razstavnih panojih ali/in z videi. V Dessi ohranjamo predstavitveno tradicijo, seveda pa smo znotraj danih okvirov fleksibilni in vedno navdušeni nad svežimi idejami naših mladih sodelavcev.
Kaj v zadnjih letih delovanja galerije štejete za največji uspeh? Na kaj ste pri svojem galerijskem delu ponosni?
Ponosni smo, da je Dessa po tridesetih letih še vedno med najpomembnejšimi »svetilniki« slovenske arhitekturne scene. Da smo v težkih letih po krizi, med letoma 2013 in 2017, kljub minimalnim financam ohranili entuziazem in zmogli pripraviti in realizirati program, s katerim smo v Desso privabili različne obiskovalce. Veseli nas aktivno sodelovanje s študenti in mentorji Fakultete za arhitekturo. Ustvarili smo dobre odnose s sosedi z Židovske steze. Pred petimi leti smo skupaj uredili in ozelenili našo ulico.
Med projekti so najpomembnejši Piranski dnevi arhitekture, ki jih skupaj z Obalnimi galerijami Piran, s katerimi izjemno dobro sodelujemo, organiziramo od leta 2008, ko nam je Vojteh Ravnikar predal krmilo. Piranski dnevi so ponovno postali težko pričakovan vsakoletni dogodek, ki združuje različne arhitekturne poglede in tudi različne arhitekturne generacije.
Kakšna je vloga vaše galerije v mestnem okolju, kamor je umeščena? Sta aktivno vključevanje v življenje neposredne okolice in mestotvornost del poslanstva sodobne galerije?
Galerije s svojim programom v prostor vnesejo kulturni utrip. Brez povezanosti z najbližjo okolico je težko pozitivno delovati. Kot sem že omenila, smo v Dessi dobro povezani s sosesko. Že pred petimi leti smo Židovsko stezo, takrat polno cenenih grafitarskih površin, skupaj s stanovalci »preoblekli« v atraktivno zeleno ulico. Ko izkažeš samoiniciativnost, priskoči na pomoč tudi MOL, ki je takoj poskrbel za javno osvetlitev, vsako leto pa polepša ulico z visečimi pelargonijami. Poslanstvo galerije zagotovo ne sme biti omejeno in usmerjeno le v razstavni prostor.
Kako dojemate svoj fizični galerijski prostor kot platformo za predstavitev arhitekturnih tematik? Kako se ta prostor odziva na raznolike forme, ki jih zavzemajo razstave?
Galerijski prostor Desse je sicer majhen, a zelo fleksibilen in zelo natančno premišljen. Zastekljene razstavne površine na pomičnih lesenih panelih, za katerimi so arhivski prostori, omogočajo različne postavitve. Pred mnogimi leti je bila del razstave celo travna ruša, položena na galerijska tla. Galerijo Dessa je v duhu ideje o večni arhitekturi načrtoval arhitekt Boris Podrecca. Izvedbene načrte je zrisal arhitekt Matej Vozlič, ki je takrat delal v dunajskem biroju pri Podrecci. Investicijo in izvedbo sta vodila arhitekta Andrej Hrausky in Majda Cajnko: zaradi finančnih omejitev sta morala nekatere arhitekturne zamisli racionalizirati, a so prav zaradi racionalizacije postale bolj (in so še vedno) uporabne. Je pa Podreccova ideja prostora v prostoru genialna, zaradi česar Dessin ambient skozi čas še pridobiva žlahtnost.
V sklopu galerije deluje tudi založba. Kje v slovenskem arhitekturnozaložniškem prostoru vidite manko?
V njem ne vidim posebnega manka – izhaja veliko kakovostnih slovenskih revij s profilirano vsebino, ki skrbijo za različne odtenke bralstva, ne nazadnje je taka tudi vaša revija. V času mojega študija so izhajali le AB, Piranesi, zelo kratek čas revija List, arhitekturne knjige in revije smo kupovali v Beogradu in Zagrebu.
Danes je tudi slovenskih knjig o arhitekturi kar veliko. Konec lanskega leta je pri Beletrini izšla odlična knjiga Zgodbe slovenske arhitekture, ki sta jo izdala arhitekta Špela Kuhar in Robert Potokar. Leta 2017 smo v Dessi izdali knjigo Plečnikova arhitektura v Ljubljani, ki jo je pripravil Andrej Hrausky in je prenovljenan dopolnjena izdaja že pred leti razprodanih vodnikov po Plečnikovi arhitekturi Plečnikovih vodnikov. Razmišljamo, da bi ob ugodnejši finančni situaciji ponatisnili tudi Napore in Arhitekturo Perennis, izjemni knjigi, ki sta v Dessini založbi izšli leta 1993.
Galerija Dessa tradicionalno izdaja katalog vsakoletnih Plečnikovih odličij. Z revijo AB ob pomembnejših Dessinih razstavah – takšne so bile razstava del Ferija Novaka v Murski Soboti, razstava arhitekture za otroke, šol Emila Navinška ali pa slovenske alpske arhitekture in spomenikov – sodelujemo kot gostujoči uredniki številk, ki izidejo ob razstavah.
Leto 2020 je pretreslo dosedanjo normalnost tudi na galerijskem področju. Kako se spopadate z epidemijo? Kaj prinaša leto 2021?
Pretresi so priložnost za poglobljen razmislek. V enem letu smo se privadili novi normalnosti, ki je poleg omejitev prinesla tudi veliko novih možnosti. Dessa je od marca 2020 večino časa zaprta, dogajanje se je preselilo na spletne platforme. Lanskega novembra smo se morali odpovedati organizaciji Piranskih dnevov arhitekture, kar se je zgodilo prvič v njihovi 38-letni zgodovini. Namesto tega smo z arhitektom Boštjanom Bugaričem in Architectuulom organizirali spletni simpozij o spomenikih, ki je trajal ves dan. Presenetil nas je odziv, saj nas je poslušalo skoraj 200 ljudi. A digitalna tehnologija vsaj moji generaciji ne more nadomestiti druženja v živo. Poleg tega je arhitektura živa in tridimenzionalna, zato jo je težko spraviti v binarni sistem.
Pripravila: Ajda Bračič
Podprite Outsider z naročilom!
