Arhitektka Iva Smrke Kröger se je na obvezno študijsko prakso v 9. semestru namesto v katerega izmed ljubljanskih birojev podala v švicarski Herzog & de Meuron, enega najbolj vplivnih, inovativnih in kakovostnih arhitekturnih birojev na svetu. Način dela in svet vrhunske arhitekture sta jo prevzela in bila je dovolj prodorna, da so ji ponudili redno zaposlitev. Kmalu je napredovala do položaja vodje projektov in kasneje do vodilne funkcije associate; med 450 zaposlenimi je na tem položaju 40 arhitektov, od tega pet žensk. Neprestano iskanje najboljše možne rešitve za prostorski kontekst potiska Ivo v nenehen dvom in preizkušanje. Pogovarjamo se po skypu v nedeljo, ko si je lahko vzela prosto popoldne. Iva je iskriva, artikulirana in se veliko smeji, najbolj navdihujoči pa sta njena strast in vera v dobro arhitekturo.

Seznam njenih arhitekturnih del je neverjeten, naštejmo samo nekatere. V zadnjih 12 letih je Iva Smrke snovala načrte za idejno zasnovo galerije Tate v Londonu, vodila zmagovalni natečajni predlog za poslovno stolpnico Novartis, ki zdaj stoji v Londonu. Vodila je ekipo 35 arhitektov za zasnovo projekta kulturnega centra v Sao Paolu, ki se razteza na 100.000m2 in obsega tri gledališča, glasbeno in plesno šolo. Decembra 2016 je ekipa pod njenim vodstvom zmagala na razvpitem natečaju za Muzej umetnosti 20. stoletja v Berlinu, ki ga zdaj pripravljajo za izvedbo. Trenutno pa veliko potuje v Los Angeles, kjer snuje večnamenski kulturni projekt na 300.000m2.

Si tako načrtovala? Da bo biro Herzog & de Meuron tako močno zaznamoval tvoje življenje?
Ne. Moj namen je bil zgolj za šest mesecev oditi iz Slovenije v času študija na ljubljanski fakulteti za arhitekturo. Vprašala sem se, kdo je najboljši v Evropi, in poslala svoj portfolio biroju Herzog & de Meuron. Poklicali so me, ali pridem na razgovor, in moja reakcija je bila: »Vsekakor pridem! Ampak … koliko pa to stane?« (smeh) Mislila sem, da moraš prakso v takšnem biroju plačati sam. Pojasnili so, da je pri njih študentsko delo honorirano – in seveda sem šla na razgovor! Po njem so me povabili zraven in kar dobro sem se znašla. Način dela mi je bil pisan na kožo. Ko sem po enem letu odhajala nazaj v Slovenijo, mi je bilo hudo.

Vrnila si se, da bi zaključila študij na ljubljanski fakulteti?

Da. In res sem v najkrajšem možnem času  zaključila diplomsko delo. Zelo sem pogrešala Švico in želela sem čim prej spet nazaj.

V času tvojega sodelovanja s HdM se je informacijska tehnologija izjemno razvila. Kako se je v tem času spremenilo projektivno delo v biroju?
Pravzaprav se delo ni bistveno spremenilo, so se pa spremenila orodja, ki jih uporabljamo. Še vedno ob iskanju prave rešitve izdelamo ogromno maket. Ne mine dan, ni sestanka brez makete; ta je vedno izhodišče za debato. Tu se pozna velik razvoj zadnjih desetih let.

Včasih so makete pomenile poseben stik z arhitekturo. Skozi povezavo imaginacije in rok se nakažejo nepredvidene rešitve.
Na fakulteti smo sicer tudi delali makete, a za tiste si si lahko vzel dovolj časa. V biroju pa sem imela ob prihodu na voljo tri dni časa za projekt prizidka galerije Tate v Londonu. Maketo starega Tata sem morala izdelati v enem samem dnevu, na način, kot smo to počeli na fakulteti: na roke, z olfa nožki in kapa ploščami. Zdaj pa je to bistveno drugače, izrišeš načrt, stroj izdela posamezne kose, ki jih je treba potem samo sestaviti skupaj. To ima prednosti, ker smo hitrejši, a tudi slabosti, ker ne razmišljamo več poglobljeno, kaj delamo. Poleg tega preverjamo ogromno možnosti, ravno zaradi preprostosti izdelave maket. Potem vidiš majhne modifikacije neke ideje v sto variantah, kar pa spet ni dobro, ker se tako oddaljimo od bistva diskusije. To pa je v arhitekturi poglavitno – osredotočiti se na pravo vprašanje, izbrati pravo temo, premišljevati o relevantni odločitvi.

The Tate Modern Project London, Natečaj 2005, izvedba 2010-2016

Torej je bolj pomembno postavljanje pravih vprašanj kot podajanje pravilnega odgovora?
Absolutno! Pravo vprašanje tudi že implicira prostorsko rešitev.

Kakšna je tu vloga Jacquesa Herzoga in Pierra de Meurona?
Trenutno imamo odprtih 60 projektov v različnih fazah, od natečajev do izvedbe, to je nekako stalnica. Tudi ekipe arhitektov so zelo raznolike, od majhnih, s tremi arhitekti, do velikih zasnov s 40 ljudmi. Poleg centralnega v Baslu imamo biroje tudi na prizoriščih gradenj; Hongkong, Hamburg, London, Madrid, New York. To je zelo zahtevno zanju, pa tudi za nas. To pomeni, da imamo z njima pol ure na teden, in v tem času moramo od njiju dobiti vse odgovore, ki jih po rebujemo za nadaljevanje razvoja. In tu so makete bistvene.

Pierre in Jacques sta vpletena v vsakega od projektov, v ves proces, od zasnove do izvedbe, skrbita, da je fokus oblikovanja usmerjen na prave teme. Fascinira me, kako se kot duo spoštujeta. Ni nujno, da nimata enako mnenje, a sestanka ne zapustita, dokler se ne strinjata. To je zelo dobro tudi za nas, za ekipo, ker ne puščata odprtih vprašanj. A vedno, prav vsakič, pridemo do dvoma. Nobena trditev ni dovolj trdna, da o njej sprva ne bi dvomili, je preizpraševali. To je zame zelo navdihujoče, ta odsotnost strahu pred dvomom.

Trenutno vodiš projekt v Los Angelesu. Zakaj je zanimiv?

Naročnik je kupil lokacijo v Art Districtu, v samem centru mesta, ki zdaj zamira. Zaživela je v sedemdesetih letih, zdaj pa ugaša, in za nas je izziv, kako jo obuditi, kako prispevati k duhu mesta in k ponovnemu zagonu. Projekt je večprogramski, kar je enkratno za raznolikost aktivnosti skozi ves dan (stanovanja, delo, kultura, nakupovanje, šport).

Projekt ni pomemben samo zaradi stavbe, ki bo nastala, ampak zaradi odgovorov te stavbe na spremembe mesta in Art Districta v preteklih desetletjih ter zaradi njene moči za oblikovanje prihodnosti. Kako bo stavba vplivala na prometni problem Los Angelesa? To mesto ima decentralizirane programe, del mesta je namenjen delu, drugi bivanju, tretji šopingu, povezuje jih omrežje cest. Vsak mora imeti vsaj en avto. V modernizmu je tak model veljal za ideal. Danes pa vidimo popolnoma drugačne strukture mest, kot so Manhattan ali evropska mesta, kjer so vsi programi tu naenkrat, in pomen cest se zmanjšuje. V tem kontekstu premišljujemo o Art Districtu v Los Angelesu, o zasnovi, ki bi zmanjšala potrebo po avtu in tako reševala problematiko pregostega prometa v mestu. Arhitekturna naloga ni samo oblikovalska, ne gre zgolj za gradnjo, pač pa je sociološka. Kako obuditi mesto. Ogromna tema. Prilagodljivost, možnost spreminjanja in razvijanja s časom – to so vrline živeče in dihajoče arhitekture. Uspešen projekt je tisti, ki omogoča trajnost, sodelovanje in zaupanje prebivalcev. Upam, da bo naš projekt to dosegel.

6AM complex in the Arts District, idejna zasnova, 2017

Žižek je na predavanju v MAO arhitekturo označil za privilegirano mesto vpisovanja prevladujoče ideologije, arhitekte pa tudi za močne analitike družbe. Se strinjaš?

Arhitekti zagotovo globoko oblikujemo družbo. Posegamo v mesta, jih krojimo. Skozi čas je arhitektura eno od zrcal družbe. Stavbe in infrastruktura mesta kažejo zgodbo in kulturo prebivalcev skozi čas. Pomembno je, kako uporabljamo znanje o zgodovini in napredovanju mest. Vsak poseg v prostor je poseg v družbo, življenje, vsakdanjik ljudi. Ravno razprave tistih, ki niso arhitekti, so pomembne, ker nas usmerjajo in preverjajo izhodiščno idejo na papirju. Dialog je vedno bolj pomemben. Včasih so arhitekti gradili ikone. Gradili so elementarne družbene gradnike; parlament, sodišča, šole, vedno je bila vloga arhitektov družbena, sociološka.

Kako se soočate s kritikami, da je arhitektura v službi neoliberalne sle po kapitalu in zaslužku, po izkoriščanju prostora in ljudi?
To je pričakovano, saj smo medijsko zelo izpostavljeni in tudi s kritikami se soočamo pogosto. Kritiko je treba znati vzeti kot konstruktivno. Odraščanje v tem smislu je bilo zame zelo pomembno. Ne jemati kritike osebno, pač pa stopiti nekaj korakov nazaj in poskušati v globino razumeti kritične poglede. Strinjam se, da arhitekti delamo tudi veliko napak, v upanju, da delamo prave rešitve. A prava ali napačna rešitev ne obstaja, ravno v tem je čar arhitekture. Ne moremo vedeti, ali je rešitev res dobra, dokler ni zgrajena in ne zaživi v resničnosti, v mestu. Med projektiranjem se vedno sprašujemo, kako ne vzeti javnosti, kar ji pripada, a hkrati ne zanikati napredka v mestu. Ali pustiti lokacijo takšno, kot je, ko ničesar ne dodaja javnosti, ali jo spremeniti. Kje je meja? Kaj vzame in kaj doda vrednost mestu?

Muzej umetnosti 20. stoletja v Berlinu; 1. nagrada na natečaju, projekt pripravljajo za izvedbo

Muzej umetnosti dvajsetega stoletja v Berlinu, kjer je zmagala ekipa pod tvojim vodstvom, je v medijih dvignil veliko prahu …

Natečaj za Berlin smo zelo intenzivno delali skoraj tri mesece in vedeli smo, da bo prav vsaka rešitev deležna kritik. Vedeli smo tudi, da gre za izredno pomemben natečaj, ki ga vsi delajo, sodelovalo je 42 različnih, izjemno ambicioznih ekip. Nismo pričakovali, da bomo zmagali. Ko so me vprašali, ali bi delali ta natečaj, sem rekla, da je sicer zanimiv z vidika velike arhitekturne zahtevnosti, a da je hkrati nespametno, da sodelujemo. Vložili bomo ogromno dela, a nič ne bomo imeli od tega.

Potem je bila izbrana rešitev, nastala pod tvojim vodstvom.

Razprave v ekipi so bile zelo burne in zelo težke. Kaj narediti na lokaciji med Miesom in Scharounom, ki v bistvu ne živi? Miesova galerija je precej nizek objekt, Scharounova filharmonija ni visoka, cerkev za lokacijo je tudi zgodovinsko zelo pomembna. Vedeli smo, da moramo oblikovati nizko zgradbo, takšno, ki ne bo višinsko dominirala v pro- storu. Že ta odločitev je oblikovala zasnovo; ko smo umestili ves predpisani program, je ta zasedel vso lokacijo. Galerije, ki zavzemajo približno 60 % programa, naj bi ne presegle višine treh etaž. Hkrati nismo smeli posegati pregloboko, saj ima Berlin visoko podtalnico. Namesto ravne strehe smo oblikovali dvokapnico, da bi objekt vizualno zmanjšali.

Funkcioniranje sheme je zelo preprosto: v tlorisu velik in v prerezu nizek objekt, ki ga seka križišče dveh cest. Nastanejo štirje kvadranti, ki zelo ustrezajo tematikam muzeja, ki so ga želeli, in njegovim zbirkam. Res je, da zasedemo vso parcelo, a res je tudi, da stavba dodaja vrednost celoti. Mislim na ves Kulturforum, ne samo na stavbi Miesa in Scharouna, tudi muzeja pred piazzeto, ki je srce območja. Na lokaciji je ogromno odprtega prostora, a nobeden od teh prostorov ne funkcionira kot piazza, kot prostor za druženje, tam ni nikogar. Piazzeta, ki je trenutno sredi prostora, je mrtev prostor. Zato smo menili, da ne bi bilo smiselno, da bi dodali še en dvoumen odprti prostor. Križišče znotraj muzeja, ki ljudi spodbuja k sprehodu skozenj, je mogoče večja vrednost. S tem, da zavzamemo celo parcelo, res ne dodajamo novega urbanega prostora trgov, a hkrati okrepimo in dodamo pomen tistim odprtim površinam, ki tam že so.

Se kot biro vključujete v javne debate?

Ne. Vključujemo se v debate z naročnikom, nadaljujemo projekt, ki bo šel v izvedbo. Vedno smo odprti za pomisleke. Ravno dvom je najbolj značilen za naše delo. To morda ni jasno navzven, ker smo za medije praviloma zaprti. Zelo težko se dobi pogovor z nami, po eni strani smo skrivnostni. Zato tudi do nedavnega sploh nismo imeli spletne strani in še zdaj je zelo skromna. Naročnik, s katerim smo v stalni debati, pa je vključen v javne debate. Upoštevamo pripombe javnosti; konkretno pri berlinskem projektu v smislu distance do cerkve, tudi samega footprinta. Poznamo prednosti svojega projekta, vemo, zaradi katerih kvalitet je zmagal, a upoštevamo tudi kritiko, da znova preverimo rešitve in jih prilagodimo, če je to res pripelje do boljše rešitve za prostor.

Ena izmed tvojih nalog je sprejemanje novih sodelavcev v biro. Kakšne lastnosti iščeš pri mladih kandidatih?

Portfolii so pogosto videti kot knjige ljudi, ki bi bili v praksi že 20 let, vse je videti tako napihnjeno, bleščeči renderji. Zdi se mi, da je videz preveč pomemben, da se nekateri preveč intenzivno prodajajo, zmanjka pa ideje, vsebine. A pomembnejše je, da lehko zamisel opišejo v enem stavku. Arhitekti smo vendarle intelektualci in glavno vodilo je vedno misel. Zamisel.

Kako razbereš miselni potencial kandidatov?

To je zelo težka naloga. Včasih dolgo tuhtam po sestanku in si mislim; če nisem povsem gotova, potem raje ne, ker prošenj dobivamo ogromno. A nočem prehitro reči ne, da ne bi nekomu odvzela možnosti, ki bi si jo zaslužil. Najprej HR pogleda portfolije, naredijo prvo selekcijo in ta izbor pride do mene. Ko iz te selekcije izbiram kandidate za intervju, iščem predvsem drugačnosti, nestandardna odstopanja. Poskušam videti za renderjem ali maketo. Če se mi zdi zanimivo, povabim na intervju. Takrat spoznam osebo in iščem, s čim bi lahko doprinesla k projektu. Kje ni čisto gotov vase? Ali ni nadut? Ali je naučen? Tukaj so najbolj očitni američani, po prezentacijah. Vedno iščem nekoga, ki je poseben. Študentka iz Italije ni imela nobenega renderja, ampak samo kolaže, naivno, skoraj otroško izdelane, a pri vseh je bila ideja zelo jasna. To je zanimivo.

Ti si zdaj Associate – kako si prišla do te funkcije?

Mi smo tisti, ki jih Pierre in Jacques imenujeta family. Zelo smo vključeni v delovanje biroja, kje se lahko izboljšamo. Zelo smo vpleteni v izbiro novih sodelavcev, ob nakupih novih strojev, mi poznamo potrebe biroja bolje kot Jacques in Pierre. Mi smo povezava med njima in splošnim delovanjem biroja.

Pri Sao Paolu projektu sem imela ekipo 45 ljudi. To je bil prvi projekt, ki sem ga vodila. V nekem trenutku me je skoraj uničilo … Iz dneva v dan, se učiš, poskušaš, kdaj ti tudi ne uspe. Že nekajkrat v teh letih sem jima rekla, da ne zmorem, da rabim pomoč. Da nima smisla, da je na meni takšna odgovornost. In prav ta prošnja jih je prepričala, da sem dovolj dobra, da sem del njihove družine. Vsak, ki pride v naš biro ima močan ego in je kompetitiven. Ko sem priznala, da potrebujem pomoč, naj mi dodajo nekoga, ki bi vodil z mano, sem pokazala ta dvom, za katerega menim, da je zelo pomemben v našem biroju. Pa tudi način dela biroja meni zelo ustreza.

Koliko vas je v biroju?

V biroju nas je 450, 40 pa nas je članov family, associate.

Je to, da si ženska, kakorkoli relevantno v tvojem delu?

Ljudje bodo rekli, da ne, ampak bom iskrena. Mislim, da je. Že podatek, da je izmed nas, associates samo 20% žensk, in med 5 partnerji sem edina ženska, je poveden. Sicer nas je v biroju enako moških in žensk, na vodilnih položajih pa takšna razlika.

Trgovina Miumiu, Prada, v Tokiu, 2016

Vidni var na fasadi trgovine Miumiu

Misliš, da lahko najdeš odgovor, zakaj je tako?

Ne vem zakaj. Zagotovo vpliva vloga v družini, ta vpliva na izbiro prioritet. Ampak mislim tudi, da ženske nismo priznane v arhitekturi tako, kot so moški. Na gradbišču te gledajo drugače, najtežji je prvi vtis, ko greš skozi to, te sprejmejo, a na začetku je težko.

Najtežje je bilo na Japonskem, kjer so veliki tradicionalisti. Pogovarjali smo se o izvedbi fasade in potrditi sem morala vzorec jekla. Želeli smo, da se ob stikih vidi var. Namen mojega potovanja je bil, da odobrim ali zavrnem njihove vzorce. Prišla sem v tovarno, kjer so me pričakali moški stari med 50 in 60 let, ki se z jeklom ukvarjajo že vsaj 30 let. Ko sem jim morala reči – žal, to ni dovolj dobro, bi se najraje vdrla v zemljo, ampak to je bila moja naloga in morala sem povedati svoje mnenje. Bila sem skupaj s konzultantom naročnika, ki je bil tudi Japonec, naklonil mi je pogled, s katerim je sporočal – tebe zagotovo ne bo več nazaj sem.

Seveda so profesionalni in nadaljevali smo pogovor, zakaj ni dovolj dobro, a naučila sem se, da je zelo pomembno, kako poveš kakšen komentar. Odprtost, drznost v komunikaciji na Japonskem ni najbolj zaželjena.

In drugo – kot žensko so me gledali, kot da tam nimam kaj početi, kako bi sploh vedela, kaj je jeklo, kaj šele o lastnostih in zmožnostih. To je bilo zame zelo težko, ne samo na gradbišču, nasploh v poslu z Japonci. Pri njih nikoli ne smeš izreči tistega, kar želiš povedati, vedno moraš trikrat zaviti, galantno skriti sporočilo, drugače, kot v Evropi ali Ameriki, ni takšnega dialoga. Kulturne razlike so zelo velike in čeprav povsod velja, da so vsi vpleteni tam vprid projektu, si s pristopom lahko zelo otežiš ali olajšaš komunikacijo.

Zelo si predana delu. Se  tudi ustaviš, odmakniš od arhitekturnega ustvarjanja?

Pri projektu Berlin je že bilo tako, da smo se dobivali tudi ob nedeljah, ampak tudi Jacques in Pierre. Včasih se je težko ustavit, ker me pritiska stalen dvom, ali lahko najdemo boljšo rešitev. Zato je arhitektura dolgotrajen proces, ni končnih odgovorov. Ko začneš projekt, veš, da ga boš gradil šele čez 10 let. To je težko, sploh če projekt ne pride do izvedbe, hkrati pa da možnost stalnih izboljšav.

Je takšna stalna mentalna prisotnost v projektu običajna za vaš biro?

Ko sem nekoč letela v Sao Paolo z Jacquesom Herzogom, let traja 12 ur, je sedel nekaj vrst pred mano. Med letom sva se tudi pogovarjala. Bil je nočni let, pustila sem svojo ekipo v Švici in na letalu vso noč delala. Ob izstopu iz letala sva se srečala in rekel mi je – Veš, zelo si neprofesionalna. Bila sem šokirana. Rekel je, delala si celo noč in si utrujena, pred tabo pa je pomemben sestanek. In drugo – nima nobenega smisla, da si ne vzameš 12 ur na dan za spanje, počitek, za karkoli. Zdaj se poskušam tega držati. Včasih grem iz biroja prej domov, da z distance razmislim o strateškem delu, kaj je res najbolj pomembno za projekt. Kaj je res vprašanje tega tedna, kje je naš fokus, ne pa samo produkcija. Priznam, da še nisem ujela pravega ravnotežja med delom in življenjem. Dvom mi ne da miru.

Kako gledaš na Slovenijo? Bi se kdaj vrnila, te potencial tega prostora vznemirja?

Ena stvar je ljubezen, služba, ki je velik iziv in dovolj dobro plačana, standard življenja v Švici. Slovenija ni v krizi, a rekla bi, da tudi ni izven krize.

Ko sem vmes 6 mesecev vodila seminar na Fakulteti za arhitekturo me je sicer spodbudilo, da bi se nekoč vrnila. Delati s študenti je bilo izjemno, pa tudi Ljubljana je krasen prostor. Standard bivanja je izredno visok. Mislim, da se tam ljudje ne zavedamo, kako dobro okolje je to. Ne vem pa, če je to dovolj, da bi se vrnila. Bistveno, kar me zadržuje, je strah pred mentaliteto, ki vlada v Sloveniji in mi še danes ni všeč. Verjetno krivično posplošujem, kar ni dobro, a vedno imam občutek, da so ljudje nesrečni. Ne vem zakaj, saj mislim, da imajo boljše življenje kot jaz. V trgovinah so vsi zoprni, vsem se mudi, so neprijazni, čeprav imajo vsi svoj avto, ki ga jaz nimam, svoje stanovanje, ki ga jaz nimam, in tudi veliko več prostega časa, ki ga jaz nimam.

Arhitekti v času mojega odhoda niso bili cenjeni kot stroka in to me je zelo motilo. Nihče ni razumel, zakaj bi plačeval arhitekta, če lahko po svoje zida. To, da se moram boriti z naročniki, ki ne cenijo arhitekturnega dela, je bilo zame izredno kontraproduktivno.

Sao Paulo Cultural Complex Luz, Sao Paulo, Brazil, 2009-2013

V Švici ni tega nezaupanja? Si morda v tem smislu v prilivigirani poziciji, saj sodeluješ samo z naročniki, ki so si vas želeli, ki vas dobro plačajo, in ki ste jih sami izbrali izmed množice kandidatov.

Res je, šele ko projekt pride na mizo, se jaz soočim z naročnikom. Pa ne glede na to, so boji vseeno veliki. Kako prepričat naročnika, da bo nekaj več stalo. Zelo smo omejeni z budgeti. Mislim, da je vloga arhitektov, da to sprejmemo kot potencial. Danes tudi naročniki, ki jim je najbolj pomembna podoba, ki se želijo izpostaviti z arhitekturo, tudi ti imajo omejitve v sredstvih, kaj šele javne zgradbe. Mislim, da je to konstanta v današnjem svetu in da je naloga arhitektov, da to sprejmemo. Ni nujno, da kupiš drago fasado, če lahko iznajdeš nek nov način. Izumljanje in iskanje, to je čar mojega dela.

Pogovarjala sta se: Nina Granda in Matevž Granda
Uredila: Nina Granda
Portret: Tea Smrke
Grafični prikazi: copyright herzog & demeuron

Outsider 09

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja