Arhitekt, čigar 150-letnico slavimo letos in ki je Ljubljano pod županstvom Ivana Hribarja odločilno zasukal v smer moderne prestolnice, se je celo aktivno življenje ukvarjal tudi s tehničnimi poizkusi in zamislimi. V njegovih izumih in patentnih predlogih se navdušenje nad sodobno tehniko in tehnološkim napredkom srečuje z renesančno željo po celostnem ustvarjanju in skoraj futurističnim vizionarstvom. Zato bo morda bežen pregled nekaterih predlogov, ki so diletantski le v simpatičnem pomenu te besede, zanimiv tudi v luči Fabianijevega širokega razumevanja arhitektove vloge in dela.
Naprava za hojo v hribe: Fabiani je predlog za mehansko pomagalo pri hoji v gore, ki bi ga poganjal bencinski motor v nahrbtniku pohodnika, patentiral 1. 6. 1912. Kasneje naj bi zanimivo napravo namesto z bencinskim motorjem predvidel z mehanizmom na stisnjen zrak – sprememba, ki bi jo v naravnem okolju visokogorja verjetno cenili vsi. Ni pa znano, ali je bil kdaj izdelan tudi prototip.
Oklepni tricikel: zanimivo minimalno oklepno vozilo predvideva tri kolesa, ki podpirajo platformo z voznikom strelcem ter asimetrični prednji oklep, ki ga ščiti. Tudi ta prototip ni bil, kot je znano, nikoli uresničen.
Ladja lomilka: v letih 1938 in 1939 je Fabiani skiciral zamisel za oklopno plovilo, ki bi bilo potopljeno na šestih sedminah svoje prostornine. »Lomilna ladja se lahko nagne za skoraj 45 stopinj. Je skoraj nevidna in z manjšimi kalibri nepotopljiva. Je brez obrambnih elementov. Za razliko od ladij je posebno v megli in temi, grozljivo orožje. Nemočnega sovražnika bi prisilila do nevarnih premikov in v delitev ognja. Lahka kamuflaža …« zapiše avtor zamisli.
Kolo brez verige: zanimiva ideja kolesa, kjer bi bili pogonska veriga in krožni pedali nadomeščeni z vzmetnima pedaloma, je bila zasnovana v letih 1948-1949. Posledice zamenjave pogonskega mehanizma naj bi bila lažja teža in boljši izkoristek mišične energije.
Letalska naprava: v povojnih letih se je Fabiani precej ukvarjal z razvojem letalske naprave, ki bi jo poganjali brez motorja, le z močjo človeških mišic. Kljub na videz fantastični ideji je projekt celo podprla italijanska vojska ter financirala prototip, s katerim pa Fabiani ni bil zadovoljen in se ni najbolje obnesel. Kot zanimivost Marko Pozzetto omenja, da je prototip petsto let starejšega Da Vincijevega letalskega stroja na človeški pogon tehtal 350 kg, Fabianijev pa le 16 kg.
Predlog za prezračevanje Milana: ideja skoraj davincijevskih razsežnosti je predlog za vnos svežega alpskega zraka v poleti pregreto industrijsko metropolo Milano. Arhitekt je predvidel napeljavo »velikih cevi do grajskega parka, na trg pred stolnico in v javne parke. Od tod bi speljali radialne odcepe. Tako bi lahko znižali temperaturo v centru za približno 10 stopinj.« Predvidel je celo stroške projekta (600 milijonov lir) in ceno nove dobrine – 2 liri na kubični meter svežega hladnega zraka izpod alpskih vršacev. Predlog je Fabiani odposlal na milansko občino julija 1947 (verjetno računajoč, da bo ta mesec s svojimi temperaturami najboljši argument v prid ideji), vendar ni znano, da bi kdaj prispel odgovor.
Miloš Kosec
Risbe in informacije o projektih so povzete po monografiji Marka Pozzetta Maks Fabiani – Vizije prostora (Kranj, 1997).
