Leta 1895 si je belgijska Delavska stranka zmagovito pridobila prve sedeže v parlamentu.  V navdušenju nad večjo politično težo se je vodstvo stranke sestalo s slavnim arhitektom Victorjem Horto in mu naročilo izdelavo načrtov za stavbo, ki bi poleg uradov stranke obsegale še trgovine, kavarno, zdravstveno ambulanto, sejne sobe in veliko dvorano za 1600 oseb za različne družabne prireditve kot vrh in srčiko stavbe. Za stavbo je bilo rezervirano zemljišče v bruseljskem delavskem predmestju Marolles. Izbira arhitekta ni bila naključna, saj je Horta simpatiziral z delavskimi gibanji in je sam sebe označeval kot »rdečega arhitekta«. Stavba se je že na načrtih in kasneje dosledno označevala kot Maison du Peuple, po naše bi bilo to Ljudska Hiša ali po ljubljanski anlogiji na Gosposvetski ulici pa Delavski dom. V svojih spominih Horta piše, da je hotel narediti stavbo polno svetlobe in zraka, prav tistega kar naj bi primanjkovalo v temačnih delavskih prebivališčih. Horta se je lotil projektiranja zelo zavzeto. Vizavi akustike je, na primer, potoval v Wagnerjev Bayreuth. Veliki stavbi bi se v resnici bolj prilegal izraz palača. Iz kamna, opeke, stekla, kovanega in litega železa je bila narejena v nekaj letih, natančneje: otvoritev je bila že 1. aprila 1899!

Stavba je bila narejena v takrat veljavnem stilu art nouveau, pri nas je za to obdobje v umetnosti v rabi izraz secesija. Horta je virtuozno med seboj povezal vse raznovrstne funkcije stavbe, pri čemer je velika dvorana dobesedno kronala stavbo, saj jo je umestil kar na streho. Kot vsa druga dela Victorja Horte je tudi Maison du Peuple premogla bogato dekoracijo, pri tem je prednjačilo lito in kovano železo. Če bi hotel najti kakšno vzporednico med Maison du Peuple in slovenskim arhitekturnim zavedanjem, bi lahko omenil Fabianijev Narodni dom v Trstu, ki je imel kot Maison du People zelo podobno kompleksno vsebino. Celo usoda obeh stavb se do neke mere prekriva.

Maison du Peuple je srečno preživela prvo in drugo svetovno vojno, vendar so jo leta 1964 podrli.  Vodstvu takratne Socialistične stranke, kot se je Delavska stranka preimenovala, se je zdela stavba staromodna in nezdružljiva z življenjem in aktivnostjo velike moderne stranke. V nekem pogovoru za časopis Le Peuple jo strankarski veljak Camille Huysmans označi in opiše kot »obžalovanja vredno konstrukcijo«.

Belgijski vladi se ni zdelo vredno, da bi stavbo spomeniško zaščitila. Ko se je po svetu razvedelo za namero o rušitvi, so arhitekti s celega sveta podpisali peticijo zoper uničenje plemenite stavbe. Med njimi so bili A. Aalto, I. M Pei, W. Gropius, Mies van der Rohe in G. Ponti. Nekaj je bilo gotovo tudi krokodiljih solza, saj so bili nekateri podpisniki ognjeviti promotorji nove arhitekture dvajsetega stoletja brez dekoracije in druge izumetničene arhitekturne navlake, kot so radi poudarjali. Manifest zoper rušitev so napisala tudi strokovna društva belgijskih arhitektov in planerjev. V manifestu negotovo ugotavljajo da je stavba morda s svojo dekoracijo res nekako preživeta, vendar je treba poudariti izjemne prostorske kvalitete arhitekture. Vse našteto ni omajalo vodstva Socialistične stranke. Vodstvo Socialistične stranke je vztrajalo, da je treba stavbo po načrtih arhitekta Victorja Horte porušiti. Vodstvo stranke je doseglo, da so stavbo porušili.

Ministrstvo za delo je ob tem vendarle našlo sredstva, da bi nekatere dele stavbe pred rušenjem rešili in prestavili nekam drugam, kjer naj bi se stavba v celoti ali delno na novo postavila. Šlo je za balkone, opremo kavarne in dvorane, konstrukcijske elemente dvorane, monumentalna stopnišča z pripadajočo opremo in tako naprej. Opisani deli so se najprej prestavili in zbirali v mestu Tervueren, od tod so se selili v mesto Jette in končno v Ghent. V Ghentu je bil iz ostankov stavbe narejen priložnostni paviljon ob priliki flamskega Tehnološkega sejma leta 1991. Končno so se ostanki palače prenesli v Antwerpen. Na vseh teh potovanjih je bilo mnogo pokradenega, preprodanega in še kako drugače uničenega. Veliko je bilo prodanega kot staro železo. S tem je bila posmrtna saga stavbe Maison du Peuple končana. Na otvoritvi Hortove mojstrovine je takratni socialist Emile Vandervelde primerjal stavbo z veličastno ladjo, ki se je na žalost 65 let kasneje potopila za zmeraj. Maison du Peuple porušijo sami sebi napredni socialisti, Narodni dom požgejo in uničijo fašisti. Narodni dom je bil obnovljen in pred dnevi, kot je znano, vrnjen slovenski skupnosti v Trstu. Stavba premore rekonstruirano Fabianijevo pročelje, ni pa, razumljivo, bivše opreme. Tudi tlorisni razpored je drug.

Ob usodi Maison du Peuple se z grenkobo spominjam usode Kozlerjeve palače v Ljubljani. To je bila poznobaročna ali celo rokokojske stavba, ki je stala približno tam, kjer stoji sedaj stavba Konzorcija. Porušena je bila leta 1961, ker naj bi ovirala promet po takratni Titovi cesti. Predvsem pa, tako gre ljudski glas, je onemogočala izvedbe vojaških prvomajskih parad. Nekateri slovenski arhitekti so se precej zoperstavljali rušitvi. Marjan Mušič je napisal ganljiv članek »Smrtna obsodba plemenite hiše« v takratni reviji Arhitekt. Stavba je bila kljub temu porušena vendar so rušitelji goljufivo obljubljali in tešili arhitekturno srenjo, da bo na novo postavljena v arboretumu Volčji potok. Študenti arhitekture so z rdečo barvo oštevilčili posamezne kamnite kose palače. Rušitelji v buldožerjih so se na označbe požvižgali. Ob rušenju močno poškodovani kamniti deli in kovinske ograje stavbe so bile res odpeljane v Volčji potok, kjer so pod milim nebom morda še dandanes razen tistega, kar so raznesli in pokradli različni interesenti za take stvari. Usoda Koslerjeve palače je precej podobna usodi Maison du Peupla. Akterji so v obeh primerih poudarjali naprednost in modernizacijo sveta.

Na mestu, kjer je včasih stal Maison du Peuple, je socialistična stranka leta 1980 zgradila novo stavbo. Primerjava med Hortovo umetnino in novo brezbožno moderno stavbo nima nobenega smisla. Tudi Koslerjeve palače po arhitekturni vrednosti ni mogoče primerjati z banalno stavbo Konzorcija. Bivša Titova, sedaj Slovenska cesta je na tem delu že nekaj časa zaprta za motorni promet, prvomajskih vojaških parad ni več! Tako mineva slava sveta.

Ob vsem napisanem se ponuja nekaj pomislekov.

Narodni dom v Trstu so uničili fašisti. Seveda ne zaradi arhitekture stavbe, temveč zato, ker je bil središče slovenske skupnosti v Trstu. Požgan in uničen je bil zaradi sovraštva do Slovencev. Fašistična arhitektura v Italiji je prakticirala funkcionalistični stil v skladu z napotki Bauhausa inh drugimi promotorji tega stila. Med arhitekti je ta produkcija cenjena in upoštevana kot pomemben del svetovnega arhitekturnega funkcionalističnega stila. Sloviti Casa del Fascio v Comu ali pa Pošta v Neaplju … Glede na arhitekturno prakso bi težko označeval fašizem za konservativen in desničarski politični aktivizem. 

Kozlerjeva palača je bila res v napoto vnetim urejevalcem rastočega avtomobilskega prometa v Ljubljani. Njihov ideal so šest., osem, deset pasovne avtoceste. Glede rušitev niso izbirčni. Prilagajanje prometu je še zmeraj urbanistično prostorska stalnica posegov v Ljubljani. Vendar je za rušitvijo mogoče slutiti tudi prizadevanje za brisanje simbolov slovenske temačne fevdalne preteklosti, ko so po »Kranji in Korotani« gospodovali samopašni in hudobni tujci. Z rušitvijo in požigom gradov, palač, dvorcev itn. med vojno, so se brisali najbolj očitni simboli te temačne slovenske zgodovine. Leta 1961 revolucionarni požig in rušitev sredi Ljubljane nista več prišla v poštev. Formalno izpelje odstranitev stavbe stroka. Poseg je bilo treba nekoliko garnirati z obetom ponovne graditve stavbe v Volčjem potoku, kjer je nekoč stal Souvanov grad. Kot je znano, so Souvanov grad v Volčjem potoku leta 1944 požgali revolucionarji.

Belgijska Delavska stranka si postavi po načrtih Victorja Horte v Bruslju sijajno palačo. Stavba je bila po velikosti in izvedbi popolnoma konkurenčna najbolj izpostavljenim gradnjam tistega časa v Bruslju, kjer so bili investitorji v velikanski večini grdi in izkoriščevalski kapitalisti. Mnoge je načrtoval ta isti arhitekt Victor Horta, ki se je sicer imela za »rdečega arhitekta«. Kar tako mimogrede se prikrade pomisel, le kako si je lahko stranka, ki se je pravkar prebila v parlament, privoščila tako veliko in ambiciozno gradnjo ter jo realizirala v pičlih nekaj letih? Zakaj se je stranki zdel potreben blišč prelepe stavbe. Je hotela z arhitekturo pobuditi iluzije o življenju delavstva po morebitni popolni zmagi in prevzemu oblasti? Je bil to privid življenja v socializmu? Zakaj niso denarja, ki so ga očitno imeli, niso investirali v kakšno vzorčno higiensko delavsko naselje? Vprašanja je mogoče povezovati s cerkvenimi stavbami, ki so bile prispodobe nebes na zemlji. Gotske katedrale so v tem pogledu gotovo višek iluzije nebes na zemlji. Za moje pojme predstavljajo nepresežen vrh arhitekturnega ustvarjanja vseh časov, to, kar tako, mimogrede. Čas se ne ustavlja in ne prizanaša ničemur. Sredi šestdesetih let Delavska stranka ugotovi, da je njihova Maison du Peuple obupno zastarela in neprimerna kot vidno in izpostavljeno določilo napredne moderne stranke. Podrli so jo in zgradili drugo, novo, po vzoru mnogih podobnih stavb, ki jih tisti čas gradili grdi kapitalisti v Belgiji in drugod po svetu. Spet so hoteli, tako domnevam, svojemu članstvu dopovedati, da bodo živeli po prevzemu oblasti tako lepo kot grdi kapitalisti. Resnici na ljubo je treba povedati, da so tudi grdi kapitalisti podrli in uničili za zmeraj kakšno umetnino Victtorja Horte. Modernizem in funkcionalizem proglaša dolgčas in preproščino za vrlino in celo lepoto. Nova stavba na mestu, kje je stala Hortova Maison du Peuple v tem pogledu ni nobena izjema. Je navadna moderna stavba.

Napisal: Janez Suhadolc

*Precej podatkov je povzetih po ediciji Art nouveau en projet (Bruxeless, 2006)

Vir slikovne opreme:

Maison du Peuple
https://en.wikipedia.org/wiki/Maison_du_Peuple,_Brussels

Koslerjeva palača:
https://www.zvkds.si/sl/blog/koslerjeva-palaca-v-ljubljani