Sredi Ljubljane se skriva divji kos narave. Česa tako lepega in zelenega nima vsako mesto. Ljubljana je pač »najlepše mesto na svetu« in ima naziv zelena prestolnica. Ta košček narave, ki je tako poseben in lep, je strogo zaščiten. Le redkokdo ve zanj, čeprav se mimo vsak dan vozijo tisoči. Tam ne boste srečali množice turistov, ampak boste popolnoma sami. Ta zeleni raj je lahko samo vaš. Kot vsak raj, tudi ta ni vsakomur dostopen brez napora. Splaziti se morate namreč skozi malo špranjo v gradbeni ograji. Tako je. Ta prekrasni divji kos narave je zaščiten z gradbeno ograjo. Varuje ga že dolgi dve desetletji.
Porušen kompleks topniške vojašnice za Bežigradom. (foto: Arhiv MORS)
Nekoč je na tem mestu stala stara avstro-ogrska topniška vojašnica. V času Jugoslavije je bila tam vojašnica JNA. Po osamosvojitvi Slovenije je tam nastalo to, čemur bi danes rekli podjetniški inkubator, le da je nastal spontano, stihijsko, ali kot bi rekli danes, od spodaj navzgor. Leta 1994 so kompleks podrli in tam zgradili stanovanjske in poslovne stolpiče – Bežigrajski dvor. Sam se še dobro spomnim avstro-ogrskih stavb nekdanje vojašnice. Zdi se mi, da je bila z rušitvijo storjena škoda. Bila je priložnost, da bi historično substanco ohranili in jo dopolnili z novo. Tako bi naredili na Dunaju, ali v Helsinkih ali Zürichu … Kakorkoli, kmalu so območje pozidali. Zrasel je Bežigrajski dvor. Četrtina območja pa je ostala nepozidana. V načrtu je bilo, da tam dobi prostore ministrstvo za notranje zadeve. Projekti za gradnjo so bili pripravljeni leta 1996. Potem so razmišljali, da bi dodali še pravosodno ministrstvo in kasneje še sodišča. Dokler niso ugotovili, da ima parcela kljub vsemu svoje prostorske omejitve. Na koncu so ostali le pri razmišljanju, zgrajeno ni bilo nič, kljub že izdelanim projektom.
Ministrstvo za notranje zadeve, 1996, Ravnikar Potokar arhitekti
Lastnik zemljišča je država, torej javnost, torej mi vsi. In ker je tako, imamo pravico in dolžnost opozarjati na probleme, ki se tičejo naše skupne lastnine. (Kljub temu, da je bilo o tej temi že veliko napisanega.)
Na Dunaju, ali v Helsinkih, ali v Zürichu, ne bi nikoli dopustili, da takšno zemljišče v sredušču mesta ograjeno sameva toliko časa. Tako stanje ima preveč negativnih posledic, od ekonomskih do urbanističnih, socioloških in ne nazadnje okoljskih. Na žalost v Ljubljani to nikogar ne moti. Tako je gradbena jama Bežigrajski dvor le še eden od neuresničenih potencialov, ki čaka. Čaka na boljše čase. (Kar mogoče ob vsakokratnih korupcijskih aferah, povezanih z javnimi investicijami, niti ni najslabša možnost.)
Medtem ko čakamo, bi lahko uvedli začasno rabo. Ta ukrep bi bil zelo preprost. Samo odstraniti bi bilo potebno gradbeno ograjo in zaščititi nevarne dele. Narava je v zadnjih dvajsetih letih že naredila svoje. Narava namreč, za razliko od človeka, ustvarja lepoto po lastni inerciji. Človek potrebuje za to velike napore. In v dvajsetih letih je za ograjo zrastel prekrasen park.
Predlog o začasni rabi ni nič novega. Pred leti je ministrstvo za notranje zadeve na to možnost že pomislilo. Leta 2010 so Fakulteti za arhitekturo celo naročili študije o možnostih začasne rabe. Občina je takrat odgovorila, da bi za to rabili nov OPPN(?!). Kasneje je bil sprejet akt, ki dovoljuje začasno rabo opuščenih gradbenih jam in za to ne bi bilo več ovir (povezava).
Odstanitev ograje pa bi poleg tega, da bi mesto dobilo nov park, imela še drug zelo pozitiven učinek. Vsak kolesar ali pešec ve, da je na tem območju kolesarjenje ali pešačenje ob Dunajski cesti pravi pekel. Kolesarka steza je ozka, sredi pločnika pa rastejo mogočni kostanji. Z odstranitvijo ograje bi mesto, ki si prizadeva povečati delež kolesarjev, pridobilo ogromno. Kolesarji ne bi več ogrožali lastnih življenj in življenj pešcev, pešci pa bi se se sprehajali ob pravem raju. Med rajem in peklom je samo gradbena ograja.
In pa seveda neka minimalna investicija. Treba je podreti ograje, poskrbeti za varnost, pokositi, urediti poti, klopce, koše za smeti, morda na določenih mestih utrditi teren. Kdo bo to plačal? Že dvajset let so na gradbenih ograjah oglasni panoji. Del prihodkov iz tega naslova bi lahko bil dovolj za zgoraj našteto. In če se kdo sprašuje, kaj je javni interes – to je javni interes.
Z minimalnimi ukrepi bi namesto zapuščenega gradbišča nastal javni park.
Napisal in fotografiral: Matevž Granda
