V prvi karanteni mi je mož na enem počasnih sprehodov po ravnicah Ptujskega polja predlagal, da bi si dolge karantenske dni krajšala s popisom knjig iz domače knjižnice. Tega si je od nekdaj želel, a mu je zaradi rahlo vetrnjaške osebnosti, nagnjene k neurejenosti, vedno znova spodletelo, takrat pa se mu je zazdelo, da bi ob človeku, kot sem jaz, načrt uspel. V času študija sem namreč več let delala v fakultetni knjižnici, kjer sem na police zlagala knjige, urejala sezname, vnašala podatke in opravljala drugo bibliotekarsko delo. Kot ljubiteljica seznamov in urejenih tabel sem njegov predlog nemudoma zgrabila in lotila sva se popisovanja svojih knjig. Do danes, ko so od tiste karantene minila dobra tri leta, seznam še vedno obstaja in vanj redno vpisujeva nove knjige, ki prihajajo v najin dom. Na današnji dan je v tabeli več kot 850 knjig.
Razumljivo je, da nikoli ne bom prebrala vseh (vse me v resnici tudi ne zanimajo; vseh šestnajst romanov Stephena Kinga je moževih, sama pa nisem in najbrž nikoli ne bom prebrala nobenega od njih), pa vendar so med njimi mnoge, ki bi jih želela prebrati, a je življenje za to prekratko. Poleg tega se najina domača knjižnica nenehno veča. Zaradi tega spoznanja sem lani ob tem času sklenila, da si v prihajajočem letu ne bom izposojala knjig iz knjižnice in da si ne bom kupovala novih knjig, ampak bom brala zgolj knjige, ki jih že imam. O tem sem pisala že v svoji januarski kolumni. (povezava)
Novoletne zaobljube rade splavajo po vodi. Toda zdaj, ob koncu leta, zaradi tega nisem preveč jezna nase; ko gre za knjige, je goljufanje manj sporno. Čeprav je bil namen dober, med drsenjem po najini bibliografiji ob koncu leta vidim, da sem v dar prejela ali kupila več novih knjig, kot sem jih v letošnjem letu prebrala. Letos v resnici nisem bila preveč dobra bralka, toda sprejela sem, da mi je ob pisanju lastne knjige ostalo manj časa za branje tujih. Res pa je, da svoje bralne kondicije ne ocenjujem po številu prebranih knjig, temveč bolj po tem, kaj mi knjige, ki jih preberem iz ljubezni do književnosti, pustijo.
Ker je bil cilj prebirati knjige iz domače knjižnice, so na vrsto najprej prišla dela znancev in prijateljev, katerih knjige imam doma. Tako sem v letu 2023 s svoje knjižne police vzela prvenec mladega goriškega pisatelja Alexa Kame Devetaka Nedaleč, nekakšen hibrid med zbirko kratkih zgodb in romanom, v katerem se znajdemo v zloveščem vzdušju zatohle slovenske vasi nekje ob morju, njene prebivalce pa preplavljajo spomini na travmatične dogodke iz preteklosti. Alex je leta 2021 postal zmagovalec Festivala mlade literature Urška, leto prej pa je ta naslov prejela Selma Skenderović, avtorica še ene knjige, ki me je že dolgo čakala na polici, spet hibrida med romanom in zbirko kratkih zgodb Zakaj molčiš, Hava? Pisateljica v svojem prvencu razgrinja nehvaležen položaj otrok priseljencev, ki jih slovenska skupnost ne sprejme, kot bi jih morala.
Poleg knjig Alexa in Selme sem prebrala nekaj drugih romanov slovenskih avtorjev, ki so v najino knjižnico priromale kot darilo: v začetku leta 2023 je pri Cankarjevi založbi izšel boleč, a mojstrsko izpisan roman novogoriške pisateljice Anje Mugerli Pričakovanja. Ker sem se v začetku leta še zvesto držala svoje odločitve o nekupovanju in neizposojanju knjig, me je ob izidu zaskrbelo, kako ga bom brez slabe vesti prebrala, toda rešitev se je našla kar sama, saj mi je avtorica knjigo podarila. Roman z močnim naslovom pripoveduje zgodbo o paru, vendar zlasti o ženski, ki ju oziroma jo doleti izkušnja neplodnosti in ki trči ob tako lastna kot tudi družbena pričakovanja. Leto 2023 je tudi sicer leto, ko v ospredje počasi, a vztrajno pronicajo intimne zgodbe ženskih protagonistk; ob Pričakovanjih sem tako prebrala tudi poetični roman Katje Gorečan Materinska knjižica (na polici me je čakal od lanskega knjižnega sejma), ki zareže z opisom travmatične izkušnje spontanega splava in njegovih posledic.
Ženske protagonistke so me spremljale tudi pri branju rokopisa romana Gorica, ki mi ga je še pred izdajo dala v branje mama, pisateljica Mateja Gomboc, in me prosila za kak popravek. Roman, ki ob nizu resničnih zgodovinskih dogodkov gradi polnokrvno pripoved, mi je, poleg vpogleda v vznemirljiva življenja žensk, ki so doživele razburkano preteklost Goriške, prinesel tudi boljše razumevanje zgodbe obeh mest, Gorice in Nove Gorice, ki sem ju prej poznala bolj pasivno. Poleg tega je roman odlično napisan, tako da skoraj nisem imela predlogov za morebitne popravke.
Materinska knjižica Katje Gorečan ni bila edina knjiga s seznama nominirank za kresnika, ki sem jo prebrala letos; na svoji polici sem že nekaj časa imela romaneskni prvenec Primoža Mlačnika Otok psov, ki mi ga je podaril avtor sam. Detektivski roman, ki v vseh pogledih presega okvire tega žanra, je sestavljen iz fragmentarnih pripovedi vrste (ne)zanesljivih pripovedovalcev, vlogo detektiva pa nase prevzema kar bralec sam, saj z natančnim branjem skupaj sestavlja koščke zagonetne sestavljanke. Bolj kot detektivski del romana (saj sicer nisem bralka detektivk) pa me je v romanu pritegnila pripoved nemirne mlade raziskovalke Pinocchio, skozi katero govorijo travme akademskega in raziskovalnega miljeja, ki ga oba z avtorjem poznava iz prve roke.
Ob naštetih sem prebrala še en roman meni dobro poznanega avtorja, sicer tudi romaneskni prvenec tržaškega pisatelja Primoža Sturmana Enajst mesecev žitne kave, ki vsebuje nasproten preobrat kot v Sosičevem romanu Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, saj v Enajst mesecev žitne kave slovenski učitelj poučuje na italijanskem liceju v Trstu. Obenem me je roman popeljal nazaj v tržaške kavarnice in spomnil na vse popite »capo in bi«, ki sva jih s profesorjem Sturmanom skupaj pila med odmori.
Nisem pa brala samo romanov slovenskih pisateljev in pisateljic. Na februarski obisk Majorke sem vzela roman Kje si, prelepi svet? irske pisateljice Sally Rooney, ki me je kot njena prejšnja romana očaral in razočaral hkrati (o svojem ambivalentnem odnosu do milenijske literarne zvezde sem pisala v svojem eseju Uvod v literarno geografijo, ki je bil objavljen v drugi številki revije El Normal). Tik pred potovanjem v Ameriko konec maja pa sem naredila načrt, kaj vse bom odnesla s sabo na letalo, da se bom na osemurnem letu kratkočasila. Na koncu na vseh štirih letih knjige nisem niti odprla, ker sem bila preveč nervozna in sem rajši gledala filme. Sem pa v Ameriki prebrala roman Temni smeh ameriškega pisatelja Sherwooda Andersona, ki je v zbirki Sto romanov izšel leta 1973 in je na polici nedotaknjen počival med drugimi knjigami iz te zbirke. Začela sem ga brati, ker sem na spletu prebrala, da se delno dogaja v Chicagu, delno pa v majhnem zadušljivem kraju v južni Indiani ob zaspani reki Ohio, in ker sva z možem letela prav tja, sem sklenila, da ga preberem. Razmeroma kratek roman bi danes veljal za politično nekorektno čtivo, v katerem kar mrgoli rasizma in seksizma, zaradi česar tudi sama nad njim nisem bila navdušena. Toda priznati moram, da je bil za obisk tihih mestec ob reki Ohio dobra izbira, saj ima navkljub citatom, nad katerimi je sodobni bralec malodane ogorčen, presunljivo močne opise:
»Velika, počasna, globoka reka se vali med blatnima bregovoma nekega kraljestva. Koruza gori na severu že gnije. Bogate pokrajine v Illinoisu, Iowi, Missouriju se zgolijo visokega drevja in potem gojijo koruzo. Dlje doli ona jugu so še gozdovi, gričevje, zamorci. Reka se počasi debeli in debeli. Mesteca ob reki – žilava mesteca.«
Po vrnitvi iz Amerike, na prehodu iz pomladi v poletje, sem iz domače knjižnice vzela zajetno knjigo, ki me je potrpežljivo čakala še od predlanskega božiča. Vsako leto preberem vsaj eno veliko delo ruske književnosti; tako sem lani brala Čehova, pogosto pa poskusim tudi z Dostojevskim, čeprav moji najbližji sobralci dobro vedo, da imava s tem ruskim pisateljem problem in nekako ne greva skupaj (in da sem bila v dvojici »Tolstoj – Dostojevski« vedno bolj na strani Tolstoja). Da bi to težavo rešila, sem v roke vzela biografijo Dostojevski Ljudmile Saraskine, ki mi jo je podarila mama. Knjiga me je kljub moreči vsebini zaradi prefinjenega pripovedovanja o pisateljevem življenju in kljub dejstvu, da sem jo prebirala na ležalniku za hišo, medtem ko so me pikali komarji, pritegnila in je več tednov nisem odložila. Potem sem naredila usodno napako: pol kilograma težko knjigo sem pritovorila na Zakintos, otok zabave, turkizno modre vode, belih kamenčkov in izbranih koktejlov, da bi jo brala ob hotelskem bazenu. V tistem kontekstu pa branje pripovedi o sibirskem katoržniku nekako ni več teklo (da bi bila mera polna, sem si poleg te knjige s sabo prinesla le še Dnevnik cesarja Marka Avrelija). Ker sem na začetku počitniškega tedna tako ostala brez branja, sem kmalu prelomila svojo obljubo o neizposoji knjig, saj mi je mož s knjižnice elektronskih knjig na svoj bralnik snel dva romana, ki sta se bolje vpisala v ležerno dopustniško bivanje, in sicer trilerja Ni je več ameriške pisateljice Gillian Flynn, ob branju katerega sem se začudila, da ga še nisem prebrala (res pa je, da kriminalk in trilerjev ne berem), ter nežno pripoved Dom za Penny še ene ameriške pisateljice Jamie Brenner o nadarjeni striparki, ki trpi za obsesivno-kompulzivno motnjo. O knjigi na spletu piše, da je »vznemirljiv roman kot nalašč za pobeg v poletni oddih«, kar drži kot pribito. Iz te grenko-sladke izkušnje sem se naučila, da se na otoke in plaže ne jemlje ruskih klasikov, temveč kaj lažje prebavljivega, zaradi česar sem po vrnitvi domov že začela ustvarjati nov seznam z romani za naslednje poletje.
To spoznanje sem ponesla tudi v jesen. Konec septembra sem morala na svojo prvo pravo operacijo in da bi okrevanje po operaciji lažje prenesla, sem v dar od moža dobila lahkoten in prijeten roman angleške pisateljice Alexandre Potter Ena sama dobra stvar, ki je pri Mladinski knjigi izšel v zbirki z zgovornim imenom Oddih. Koliko slovenskih literatov si upa napisati kolumno o tem, da je v enem letu prebralo vsaj tri s pokroviteljsko oznako ocenjene »lahkotnejše« romane? Po mojih izkušnjah ne prav veliko. Toda zame je bila izbira romana za dni po operaciji, ko sem na toplem septembrskem soncu v družbi muc pila čaj in sanjarila o potovanju na angleško podeželje, naravnost popolna.
Ker se zgodba odvija v osrčju zelene pokrajine Yorkshire in se v njem pojavlja tudi roman Viharni vrh Emily Brontë, je bila to logična odločitev za veliko bolj mračen oktober, ki je sledil sončnemu septembru. Knjigo sem vzela z mamine police in večere, ki so se zlovešče krajšali, medtem ko je okoli naše stare hiše divjal mrzel veter, preživljala v družbi romantičnih junakov z Viharnega vrha in Drozgove pristave. Roman me je potegnil v nekakšno »dark academia« estetiko, ki se je odlično vpisala v oktobrsko-novembrske dni, zaradi česar sem si novembra iz knjižnice (!) prinesla Skrivno zgodovino Donne Tartt – še en roman, v katerem je v ospredju uboj, četudi sem prejšnja leta redko posegala po takšnem čtivu.
Nekje med obema romanoma sem sicer v le nekaj dneh prebrala še en roman iz kresnikove peterice, in sicer Zakaj ne pišem Dijane Matković. Esejiziran avtobiografski roman je udarna pripoved o izkušnji priseljenke, ki se prav oziroma zlasti zaradi zaznamovanosti s poreklom ne more preživljati s pisanjem ter je zaradi razredne pozicije odrinjena na pisateljski rob tako v prenesenem kot tudi v dejanskem pomenu. Roman prežema občutek razrednega sramu, ki ga postavlja ob bok vrhuncem svetovne književnosti na to temo: Opraviti z Eddyjem Edouarda Louisa, Sramota Annie Ernaux. Še dobro, da smo tudi pri nas dobili takšno knjigo. Ta je sicer do mene prišla prek izposoje od prijateljice, saj (še) nimam svojega izvoda; to se mi je zdelo manj pregrešno kot izposoja iz knjižnice (ali pa sem se zgolj sprenevedala).
Novembrski knjižni sejem je urok nekupovanja knjig sicer dokončno razbil. S sejma sva z možem prinesla devet novih knjig. Cenejšim knjigam se je pač nemogoče upreti in knjižni sejem je za nas bralce kot črni petek (ki je letos, ironično, sovpadel s sejmom). Eno od njih, sociološko študijo o spletnih vplivnežih Vplivneži. Ideologija oglaševalnih teles dveh mladih nemških avtorjev Oleja Nymoena in Wolfganga Schmitta sem prebrala v nekaj dneh po sejmu. Gre za zanimivo delo, ki odpira kontroverzno temo megainfluencerjev, ki s pomočjo svojih teles, jutranjih rutin in celo potomcev ustvarjajo profit in spodbujajo neutrudno potrošništvo. Nujno branje za vsakogar, ki do takšnega dela čuti prezir.
Novembrska rojstna dneva in decembrski prazniki so v najino domačo knjižnico prinesli lep kupček novih knjig, od svežih romanov, razburljivih avtobiografij do vrhunskih pesniških zbirk: zlasti sem se razveselila Rezerve izpod peresa princa Harryja, novega romana Draga Jančarja Ob nastanku sveta in antologije slovaške pesnice Mile Haugove Dama in samorog. Poeziji sem v letu, ki ugaša, namenila veliko premalo prostora, zaradi česar na tem področju čutim veliko praznino (prebrala sem le eno pesniško zbirko in eno antologijo ter nekaj posameznih pesmi). V prihodnjem letu želim v svoje življenje spet vnesti več poezije. To sicer ni edina bralska zaobljuba za leto 2024: prebrala bom več romanov slovenskih pisateljic, zlasti tistih, ki so mlajše od štirideset let.
Tik pred koncem leta pa sem še zadnjič grešila, kot je treba. V strahu, da bo knjiga kot njena prva kmalu pošla, sem si na spletu naročila kultni avtofikcijski roman Eve Mahkovic Toxic. Ta knjiga bo tik pred novim letom zadnja, ki bo dopolnila najino domačo knjižnico in potrdila, da se kakšno novoletno zaobljubo kdaj splača prelomiti.
Napisala: Katarina Gomboc Čeh
Podarite si vsebino – naročite Outsider.
