Foto: Carlos David

Veseli me, da se priključujem reviji, pri kateri “klikabilne vsebine”, ki pozabljajo na osnovno etiko in človeško dostojanstvo, nimajo mesta. Željo po novinarskem delu mi redno izčrpavajo izkrivljeni pristopi, ki jih pisci uporabljajo za dosego svojega cilja (ta je pogosto najvišja možna branost prispevka, velikokrat pa celo slava oziroma tako imenovano “utrjevanje imena”). Prihajajočim številkam se bom trudila doprinesti tisto, kar poznam in kar si želim brati tudi sama: prispevke, ki kažejo različne zorne kote, in raziskave, ki se ne sprijaznijo z vsakršnim leporečjem temveč gredo do dna. Hkrati pa si želim, da me sodelovanje pripelje tudi do tematik, na katere ne pomislim nikoli. Ravno to je vendar novinarjev (naš) največji problem – zaradi strahu pred porazom in neodobravanjem se bojimo stopiti iz območja znanega; venomer ponavljamo že tisočkrat prežvečene floskule in se trudimo ustrezati tistim, ki nas že tako ali tako podpirajo; to pa nas zavira, podreja, dela odvisne. 

Klara Širovnik, članica uredniškega odbora (priključila se je leta 2021)