_KAB1129-2210 Large
Ko prenova ustvari drugi dom

Intervju: Mojca Švigelj Černigoj, Andrej Černigoj in Nejc Černigoj

Prenova drugega doma družine Černigoj na Bledu je člane družine povezala tudi kot projektante. Zanimalo me je, kako so se arhitekti Mojca Švigelj Černigoj, mag. Andrej Černigoj in Nejc Černigoj znašli v novi vlogi, pa tudi, kako osebna angažiranost arhitekta vpliva na projekt. Na koncu pogovora smo se strinjali, da je kriterij za uspešno zasnovo doma lahko trenutek, ko ugotoviš, da je arhitekturni projekt postal dom, ki ga nikakor ne bi mogel oddati v najem.

Smo na robu Bleda, sredi precej heterogenega naselja družinskih hiš.

MŠČ: Z Bleda je bila moja mama, kasneje pa smo živeli v več drugih krajih. To hišo sta starša sredi sedemdesetih kupila kot vikend, kasneje sta tu preživela tudi daljša obdobja. Nato se je sem iz Ljubljane za stalno preselila moja sestra. Vezani smo predvsem na Bled, ne na hišo kot tako, saj ni bila ‘družinska domačija’, zato se ni bilo težko odločiti za korenite spremembe. V mislih smo imeli tudi bivanje na starost, saj je imela stara hiša izredno strme stopnice do spalnic v mansardi in majhne kopalnice.

AČ: To zdaj ni več le vikend, ampak poletna rezidenca.

Od stare hiše ste ohranili le polklet, na katero ste položili dva nova samostojna stanovanjska volumna.

AČ: Zaradi velikih sprememb je projekt uradno novogradnja. Res smo ohranili le kletni del, kar nam je omogočilo obdržati obstoječe odmike od parcelnih mej.

NČ: S tem smo lahko ohranili velik vrt pred hišo. Če bi morali upoštevati predvidene urbanistične odmike za novogradnjo, bi hiša stala sredi parcele, vrt pa bi bil močno okrnjen.

AČ: Ker hiša leži na razširjenem območju zaščitenega Bleda, smo imeli nekaj zapletov s spomeniškim varstvom. Nasprotovali so konzolnim volumnom, hiši brez napuščev in leseni fasadi. Stanovanjska hiša bi morala biti bela, svetlo zelena ali siva, ob čemer pa vrsta finalnega materiala na srečo ni bila določena. Zato smo v obrazložitvi projekta zapisali, da bo naša lesena fasada s časom dobila sivo patino in bo s tem ustrezala predpisu za to območje.

NČ: Te zahteve so nas začudile, saj je ta predel Bleda nastajal od petdesetih let dalje, ne gre za kakšno tradicionalno vaško jedro, in je oblikovno povsem heterogen. Ob tem smo izvedli študijo obstoječe okoliške gradnje, da bi dokazali, da gre pri projektu le za sodobno interpretacijo tradicionalnih vzorcev, gorenjske hiše z zidanim spodnjim delom in lesenimi balkoni oziroma gankom.

 

Ko projektiraš zase, lažje eksperimentiraš. V kaj, mislite, bi zunanjega naročnika težje prepričali?

NČ: V obeh enotah smo se odločili za dvoetažni prostor. Naključni naročnik bi gotovo izpostavil vprašanje ogrevanja in izgube kvadrature.

AČ: In uporabo take količine lesa. Konstrukcija je v celoti izdelana iz CLT-plošč (masivne križno lepljene plošče, op. avt.). Obe hišici sta bili v panelih pripeljani na enem kamionu, postavljeni pa v dveh tednih. Taka gradnja je dražja od klasične, a če v notranjosti pustiš lesene stene vidne, se na račun finalnih oblog nekaj prihrani.

MŠČ: Notranjost našega dela je popolnoma lesena. Za stopnice smo porabili ostanke CLT-plošč od izrezov za okna. Sestra pa na toliko lesa ni navajena, zato smo na njeni strani pustili več belih sten.

 

Kako razlagate odločitev za kombinacijo lesene fasade in strehe brez napuščev?

NČ: Brez napuščev smo dosegli moderno dvokapnico, sodobno silhueto objekta. Želeli smo vtis, da gre za dva samostojna volumna, funkcionalno ločeni enoti. Sicer smo imeli kar nekaj variant, kako zasnovati hišo. Vsem je bilo skupno, da so imele tudi večji skupen prostor za druženja. V izvedeni varianti to vlogo prevzemata terasa in skupni dnevni prostor v nekdanji garaži v polkleti.

AČ: Fasada je iz termično obdelane smreke in je praktično ni potrebno vzdrževati. Smreka je pri nas bolj dostopna, se pa tudi manj zvija kot macesen.

MŠČ: Jaz sem glede napuščev imela nekaj zadržkov. Kadar malo dežuje, je lepo sedeti zunaj pod streho. Zato smo med obema hišama naredili velik nadstrešek, ki pokrije tako skupni vhodni del kot del terase na južni strani, kjer poleti zunaj zajtrkujemo ali kosimo.

 

Zasnova te hiše očitno omogoča fleksibilno uporabo. Tloris, ki zadosti potrebam sobivanja več generacij, več gospodinjstev …

AČ: Želeli smo, da lahko del hiše funkcionira brez stopnic, zato je že v pritličju dostopno vse, kar potrebujemo. Ena posebnost tlorisa je tudi ta, da ima vsaka soba svojo kopalnico. To je imelo za nas prednost pred samo velikostjo prostora.

M. Č.: Naročnik ponavadi sam težje izrazi, kaj si pravzaprav želi. Projektna naloga največkrat obsega standardne tri spalnice, dve kopalnici, dnevno sobo in kuhinjo.

AČ: Charles Moore je imel za investitorje pripravljen več strani dolg vprašalnik z raznimi podrobnostmi o naročnikovih vsakodnevnih navadah. Tako lahko arhitekt investitorju sugerira stvari, na katere ta niti ne bi pomislil.

Kje se v projektu izražajo vaši bivalni vzorci, tisto, kar je sicer morda nekoliko težje izbezati iz klasičnega naročnika?

AČ: Pomembno se nam je zdelo, da volumen, v katerem bivamo, ni blokovski kvader, ampak je prostorsko razgiban.

MŠČ: Tudi v našem podstrešnem stanovanju v Ljubljani je volumen precej razgiban. Prostori so odprti do strehe, kar nekoč ni bilo tako samoumevno kot danes. To je bil eden od prvih ‘loftov’ v Ljubljani. Med prvimi smo naredili tudi kuhinjo z otokom.

NČ: Tudi ljubljanska mansarda je popolnoma lesena, blizu nam je skandinavski slog, kar smo prinesli s seboj sem.

 

Zakaj sem se tu takoj ob vstopu dobro počutila?

AČ: Pravi proporci prostora.

MŠČ: Ni preveliko, samo toliko, kot je zares potrebno.

NČ: Počutje tu je verjetno takoj domače tudi zato, ker so oprema in dodatki barviti, izbrani bolj svobodno. Gre za spominke in kose pohištva iz stare hiše, raznih potovanj ali iz družinske dediščine.

Pogosto se mi zdi sodobna arhitektura domov premalo sproščena. Preveč polikana, vse je v naprej predvideno. Prilagajanje spremembam tekom projekta in gradnje, mislim, vnese sočnost v projekt.

NČ: Ta hiša je vsekakor ‘work in progress’, pa tudi ‘do it yourself’. Zdaj se recimo ukvarjamo z letno kuhinjo pod teraso.

AČ: Veliko smo naredili sami. Tudi luči nad jedilnima mizama je na primer oblikovala Mojca.

MŠČ: Zvila sem malo debelejši papir in ga spela z vijakom. Pravijo, da nekoliko spominjajo na dizajn Inga Maurerja. Tudi ograja na galeriji je posebna. Gre za kose lesene verande iz neke v preteklosti porušene blejske vile, ki so v naši kleti 50 let čakali na idejo, kako jih uporabiti.

Predvsem, mislim, ste prostor dali družinskim zgodbam.

NČ: Že ko smo projektirali, smo imeli v mislih, kje bodo razstavljene vse naše zbirke smuči.

AČ: Smo smučarska družina, tista zbirka smuči pri vhodu ni edina … Imamo prikaz celotnega razvoja smuči. Mojčina mama je bila državna prvakinja v alpskem smučanju, oče smučarski tekač in podpredsednik Smučarske zveze. Tudi jaz sem učitelj smučanja, prav tako mlajši sin.

MŠČ: Poznam ljudi, ki nimajo časa, znanja ali volje sodelovati v projektu in jim arhitekt izbere celo slike in porcelan. Vprašanje pa je, kako se potem v takem domu počutijo. Mi smo tu prišli do stopnje, ko hiše nikakor ne bi mogli oddajati.

Pogovarjala se je: Meta Kutin

Foto: Miran Kambič

Mailchimp brez napisa

Povezani članki