Če še kdo misli, da je prenova manjši izziv od novogradnje, da je arhitekt pri prenovi bolj omejen kot pri novogradnji ali da je bolje porušiti in zgraditi na novo, se moti. V arhitekturi postaja prenova vse bolj središčna tema. Gradbena industrija je tako napredovala, da je mogoče zgraditi stavbo, ki ne porabi skoraj nič energije in je zgrajena iz naravnih razgradljivih materialov. A kakorkoli smo ekološki, vsak nov objekt je za okolje novo breme. Pri prenovah je drugače, vsaka kakovostna prenova okolje razbremeni. Hiša, ki je bila zgrajena po standardih izpred 50 let in je prenovljena s sodobnim znanjem in tehnologijami, dejansko zmanjša energetski in ogljični odtis človeštva. Vsaka posamezna hiša je majhen korak, a do vsakega velikega cilja pridemo po korakih.

Hiša na Šujici je hiša, v kateri je arhitektka Alenka Kragelj Eržen odraščala. Njeni starši so za gradnjo najeli arhitekta, kar ni bilo običajno. Takrat so večinoma uporabljali tipske projekte in jih na kraju samem predelovali. Njeni starši so želeli nekaj več: hišo, ki bo po meri družine in bo trajnostna.

Tako je tudi bilo. Pred dvema letoma in pol so okoliščine pripeljale do tega, da je arhitektka hišo, v kateri je odraščala, podobno kot pred štirimi desetletji njeni starši, tokrat ona ukrojila po svoji družini.

Prva ugotovitev je bila, da so starši gradili kakovostno. Zidane strukture je bilo mogoče v večji meri ohraniti in uporabiti, kjer je bilo smiselno. Sledil je proces, v katerega je bila vključena vsa družina: starši in trije otroci. Vsak je prispeval svoja mnenja in želje. Poleg tega so v načrtu našle prostor aktivnosti, ki so v družini samoumevne: kulinarika, branje in šport.

Dvokapno streho je nadomestila ravna. S tem so nastali novi prostori, ki jih prej ni bilo. Dnevna soba, ki je bila že prvotno višja, pa je po prenovi postala dvoetažen odprt prostor. Oblikovanje je sledilo ideji odprtosti in povezanosti. Prostori fluidno prehajajo drug v drugega in se z velikimi steklenimi površinami povezujejo z naravo.

Tehnično je hiša čisto nova. Uporabljene so najnovejše tehnologije ogrevanja s toplotno črpalko in hlajenja s klimatsko aktivnim stropom. Senčila zagotavljajo, da se hiša poleti ne pregreva, izolacija pa, da pozimi ni mrzlo.

Vsi člani družine se profesionalno ali ljubiteljsko ukvarjajo z atletiko, zato so si v bivalnem prostoru zaželeli tartansko tekaško stezo. Na njej lahko v vsakem vremenu vadijo startne tehnike in izvajajo druge treninge. 15-metrska steza se lahko skozi skrita vrata v fasadi podaljša v sedemmetrski iztek na vrtu. Po tekaškem treningu pa družina vzdržuje fizično kondicijo v fitnesu, ki je v spodnji medetaži.

Srce hiše je kuhinja. Tam se družina zbira ob pripravi hrane in njenem uživanju. Alenko vprašam, kako so k hiši prišli tako raznoliki stoli. Pojasni mi, da je večina teh stolov prišla z njimi iz prejšnjih domovanj. Vsi so kakovostni in brezčasni. Med seboj se dobro ujamejo. Dva lesena – majhen in velik – pa sta prišla iz domačije na Krasu.

V galeriji je prostor za branje in delo, od tu pa je dostop do zasebnih delov bivanja – kopalnic in spalnic. Čisto na vrhu je strešna terasa.

Arhitektka je bila pri izbiri materialov pragmatična: želela je trpežne materiale, ki jih je enostavno vzdrževati. Tako prevladujeta les in cementni micro topping.

Hiša je doživela popolno preobrazbo. Vse skupaj se je zgodilo v le 11 mesecih in tudi to je prednost prenove pred novogradnjo. Je še kakšen dvomljivec?

Ime projekta: Hiša Š77, Prenova hiše
Arhitektura: Alenka Kragelj Eržen, Kragelj arhitekti
Leto izvedbe: 2020
Foto: Miran Kambič
Besedilo: Matevž Granda