Na spletni strani ArchDaily so pred kratkim objavili članek, ki oznanuje konec dobe »McDvorcev« (McMansion) – stanovanjskih rezidenc, ki željo po navideznem stanovanjskem luksuzu uresničujejo s ceneno in množično pozidavo ameriških in evropskih predmestij. Ti »dvorci« bolj kot z razmerji, velikostjo in umestitvijo izražajo svoje (pre)visoke pretenzije s številkami: s številom sob, kopalnic, kuhinj, garaž in seveda z ultimativnim statusnim simbolom, številom kvadratnih metrov. McDvorec je otrok neoliberalizma – po naftni krizi se je v osemdesetih v obdobju, ko je Gordon Gekko prvič oznanil, da je pohlep dober, namesto prejšnjih relativno zadržanih predmestnih hiš z velikimi vrtovi, ki so bile statusni simbol srednjega in višjega srednjega razreda, ustvaril nov tip domovanja. Tale spletna stran z arhitekturno analizo McDvorcev na kratko in nazorno ilustrira, v čem se skriva njihov »šarm«. Prenapihnjena rezidenca z vhodom, ki ga navadno naglašuje pompozni portik, množica izzidkov in frčad ter nekompetentno posnemanje historičnih slogov je ustvarilo nekakšno reaganovsko arhitekturno pošast, ki se je iz ZDA uspešno preselila tudi k nam. V naši deželi so tako devetdeseta arhitekturno v dobršni meri zaznamovali povzpetniški gradiči pastelno rožnatih odtenkov s stolpiči in izzidki (domači arhitekturni prispevek so bile pogosto plastična okna z lažnimi pozlačenimi delitvami, ki so jih v interierju lepo nadaljevale pozlačene kuhinjske in kopalniške pipe …).
Očitno moda gradnje prevelikih in preveč očitno povzpetniških domovanj mineva tako pri nas kot tudi čez lužo – prvič ji je pošla sapa že med finančno krizo pred skoraj desetletjem, zdaj pa menda številke nakazujejo dodaten padec tovrstnih gradenj. Četudi nad njihovim izginotjem verjetno nihče ne bo preveč žaloval, pa jih je na ulicah suburbij širom po svetu ostalo dovolj, da bo potrebno kdaj v prihodnosti ta fenomen ne le analizirati, ampak tudi znati razložiti zanamcem. Kdo ve, ob ustrezni gospodarski rasti in ponovno najdenem finančnem napuhu se bomo morda s tem sindromom preobilja in špekulacij morali ponovno spopasti. Pri tem bo eden izmed najbolj dragocenih pripomočkov odlični dokumentarec Kraljica Versaillesa iz leta 2012.
https://www.youtube.com/watch?v=ipYpHC1rxoY
Kajpak tu ne gre za slavni francoski Versailles niti za Marijo Antoaneto, pač pa za floridsko rezidenco v gradnji in njeno (so)lastnico, nekdanjo miss Floride in soprogo nepremičninskega mogotca Davida Siegla Jackie Siegel. Hiša je gigantska – morda ne ravno v dimenzijah rezidence francoskih kraljev, vendar pa s svojimi 9.000 m2 močno presega še tako ambiciozne McDvorce Bel Aira in Beverly Hillsa. Na 10-hektarskem posestvu umeščen dvorec v sebi skriva 11 kuhinj, 14 spalnic, 32 kopalnic, garažo za 30 avtomobilov, tri pokrite bazene, plesno dvorano, ki lahko sprejme do tisoč ljudi, kinodvorano, vinsko klet za 20.000 steklenic in še mnoge druge nujne dodatke.
Vendar pa so številke tako velike, da namesto arhitekturne tragedije postanejo statistika, če parafraziramo znani politični dovtip dvomljivega okusa. To, kar dela floridski Versailles za izjemnega, je njegov slog. Tako, kot kvadratni metri za nekaj desetkrat presegajo povprečni McDvorec, je tudi njegov arhitekturni slog (in slog tiste opreme, ki je zaradi nedokončanega stanja zgradbe sploh vidna) še za nekaj stopenj bolj pretiran od običajnega McDvorca. Za nujni učni pripomoček pri preučevanju tega fenomena ga dela ravno njegovo popolno pretiravanje. In pa seveda posebna slast, ker se s pomočjo kamer avtorjev dokumetarca sprehajamo po še nedokončani zgradbi, ki jo je finančna kriza pustila v surovem stanju. Stopnice zato še niso oblečene v marmor, ampak kažejo nerodno jekleno konstrukcijo, ki oponaša baročna troramna stopnišča. Fasada še ni ometana, na njej lahko z lahkoto odčitamo prefabricirane betonske elemente, iz katerih je sestavljena. Menda se zaradi ponovne poslovne sreče Davida Siegla kmalu obeta dokončanje tega bizarnega triumfa slabega okusa, zato bo v svoji surovi in nesladkani obliki kmalu ohranjena le na celuloidnem traku. Dokumentarec Kraljica Versaillesa ujame stavbo še v fazi, ko je za trenutek lahko celo mikavna ravno zaradi svoje nedokončanosti – zadnji preostanek šarma bo s finalnimi deli štukaterjev, rezbarjev mahagonija in drugih poklicnih spremljevalcev oblikovalcev interierja kmalu uničen.
Miloš Kosec
Pripis: V prihajajoči jesenski številki Outsiderja bomo več spregovorili o McDvorcih iz domačih logov.
Podprite nastajanje dobrih vsebin z naročilom revije, 4 številke, 25€! Pišite na:[email protected]
