Pred dvema letoma smo na tem mestu pisali o takrat novi strehi nad letnim avditorijem v ljubljanskih Križankah. Članek, primarno namenjen razčlenitvi pomislekov, ki jih je v strokovni in širši javnosti sprožala arhitektura novega objekta arhitekta Petra Gabrijelčiča v spomeniško zaščitenem kompleksu, je razprl temo slabega stanja odnosov pod skupno streho nekdanjega samostana križniškega reda, ki si ga od Plečnikove povojne prenove naprej delita država in mestna občina – oziroma Srednja šola za oblikovanje in fotografijo (SŠOF) in Festival Ljubljana (FL).
Če nova, »začasna« streha nad avditorijem, ki je arhitekturno neskladna s samostanom na vseh ravneh zasnove, od prostorskih osi do detajlov industrijske hale, opravlja vsaj osnovno nalogo zaščite prireditve pred vremenskimi neprilikami, pa je danes ogrožena funkcija druge, »stalne« strehe nad nekdanjim samostanom. Opečna kritina odpada in ogroženi so tako uporabniki kot sama stavba.
Streha ni edini stavbni člen kompleksa, ki je vidno načet: na več mestih odpada omet, razpoke so vidne tako v samostanskih stavbah kot obzidju, lokalno je poškodovan ornamentalni Plečnikov sgraffito, tudi sicer ni težko opaziti splošnih znakov neurejenosti (Plečnikov hram, foajé za Pergolo nad zahodnim obzidjem). Toda zapletlo se je že pri poskusu prenove strehe, ki je pri vsaki stavbi ključni del, katerega stanje pogojuje tudi obstoj vseh ostalih elementov: zaradi različnih želja, povezanih s prihodnostjo stavbe, sta lastnika vsak na svojem bregu, njun spor pa načenja trdnost zidov, ki so predmet nesoglasja.
Kako je mogoče, da se dve javni instituciji, financirani z davkoplačevalskimi sredstvi, ne zmoreta dogovoriti, kako pred propadanjem zavarovati enega osrednjih spomenikov samostanske arhitekture v samem osrčju prestolnice, ki nosi pečat poslednjega velikega ustvarjalnega napora Jožeta Plečnika?
Da bi pridobili čim bolj objektivno sliko dogajanja v Križankah, smo za sodelovanje prosili tako SŠOF kot Festival Ljubljana. Ravnateljica šole, akademska slikarka Apolonija Simon, nas je povabila k pogovoru in z nami delila zajeten del arhivskega gradiva, s katerim si je mogoče rekonstruirati del zgodovinskega ozadja sedanjih problematik, iz Festivala pa so nas zaprosili za pisna vprašanja, na katera je odgovorila njihova služba za odnose z javnostmi.
Blokirana obnova strehe
Vodstvo SŠOF je po besedah ravnateljice naredilo vse, kar je v njihovi moči, da bi streho čim prej prenovili. Naročili in pripravili so projekt prenove, o namerah in poteku načrtovanja pa so od samega začetka sproti obveščali ostale deležnike: Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje (MVI), Festival Ljubljana (FL), Mestno občino Ljubljana (MOL) in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), območna enota Ljubljana.
Toda ko je bil projekt prenove (LI – ING d.o.o.) pripravljen, je MOL sporočila, da k projektu ne bo pristopila, s tem pa je kot solastnik objekta onemogočila vzdrževanje spomenika. MOL je v sporočilu za javnost (23. marca 2023) izjavila, da »nikakor ne nasprotuje prenovi, vendar je bil predlog, ki ga je podala srednja šola, neprimeren, preuranjen in pomanjkljiv.« Kot pove ravnateljica Apolonija Simon, je bil eden od izpostavljenih argumentov v interni komunikaciji tudi, da nimajo načrtovanih sredstev za prenovo.
Ravnateljica SŠOF opozarja, da MOL ne pristopa k skupnemu naročilu konservatorskega načrta, ki je zaradi statusa spomenika kulturne dediščine osnova za vsakršne nadaljnje posege. Občina namreč kakršnokoli sanacijo pogojuje s predhodnim zaključkom mediacije, v kateri MOL in MVI iščeta rešitev etažiranja Križank.
Kaj je pravzaprav predmet spora, pri katerem je, kot kaže, eden od deležnikov za talca vzel kar enega najbolj prepoznavnih spomenikov stavbne dediščine v prestolnici?
Od samostana do prepleta kulturne vzgoje in prireditev
Križanke so v osnovi samostanski kompleks in pod tem nazivom so tudi vpisane v register nepremične kulturne dediščine. Obzidani kompleks cerkve, samostanskih poslopij, dvorišč in vrta so na tem mestu od 13. do 20. stoletja oblikovali bratje nemškega viteškega oziroma tevtonskega, križevniškega ali križniškega reda, po katerih samostan nosi ime.
Po koncu 2. svetovne vojne je revolucionarna oblast samostan križnikom zaplenila, nekaj let kasneje pa se je pričela prenova po načrtih Jožeta Plečnika, ki je kompleks odpiral proti mestu in ga preoblikoval v sedež nove Šole za umetno obrt, ki jo je vodila Plečnikova učenka Gizela Šuklje. Kot navaja Damjan Prelovšek, so priletnemu, a še vedno vitalnemu arhitektu, ki je bil v novi stvarnosti nekoliko odrinjen na obrobje, nalogo poverili šele potem, ko je s prizidavo nove stavbe za obrtno šolo na temeljih samostanskega obzidja neuspešno poizkušal drug arhitekt. Nekoliko kasneje so mesto v izpraznjenem samostanu namenili še prizoriščem novega letnega festivala v Ljubljani, čemur se je prilagodila tudi Plečnikova zasnova, urejanje pa so po njegovi smrti nadaljevali njegovi sodelavci z Antonom Bitencem na čelu.
Do razpada socialistične Jugoslavije se je v samostanu ustalilo sobivanje novih vsebin, posvečenih kulturi. Veliko večji del notranjih prostorov, dobre štiri petine, je zavzemala srednja šola, pri čemer je bilo nekaj prostorov – tako kot še danes – v deljeni uporabi glede na del dneva oziroma leta. Tako nekoč kot danes je to omogočala različna narava programov: dopoldanske učilnice se popoldne oziroma v poletnem času prelevijo v servisne prostore festivalskega dogajanja.
V sedmih desetletjih delovanja sta se tako srednja oblikovna šola kot ljubljanski festival razvijala in močno razširila izobraževalni oziroma prireditveni program. Oba sta postala pomembni in spoštovani instituciji na svojem področju, ki svoj središčni pomen za sodobno slovensko kulturo kažeta eden z imeni uspešnih alumnov, prejemnikov najvišjih priznanj v kulturi, drugi z imeni domačih in svetovnih zvezdnikov klasične in popularne kulture, ki so ime Križank ponesla v svet.
Odkar je ob koncu 80. let Križanke s Plečnikom na novo odkrila tudi arhitekturna in umetnostnozgodovinska javnost, se tako od daleč zdi, da je povojna zgodba nekdanjega samostana predvsem velika zgodba o uspehu. A ko se približamo, so več kot opazne žal ne samo metaforične razpoke v tej zgradbi.
(Na tem mestu se ne bomo poglabljali v denacionalizacijski proces, s katerim si križniški red že več kot tri desetletja prizadeva za vrnitev odvzetega premoženja v naravi. V ospredju političnih preigravanj je usoda križevniške cerkve, bisera sakralne baročne arhitekture v Sloveniji, ki ilustrira družbene in ideološke procese v samostojni Sloveniji, kar si zasluži samostojno obravnavo.)
Skrhani odnosi
Leta 2007 je MOL vložila tožbo proti državi, s katero je želela doseči vpis lastninske pravice do dela samostanske stavbe. Od leta 1950 je z objektom upravljala in ga uporabljala takratna Šola za umetno obrt (sedanja Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana), manjši delež pa je oddajala v uporabo Festivalu Ljubljana.
Za potrebe dokazovanja v sodnem postopku so bili izdelani natančni posnetki stanja oziroma popisi prostorov, ki dokazujejo, v kolikšnem deležu je kompleks uporabljala šola. Sedanja ravnateljica SŠOF, ki je bila v času tožbe članica profesorskega zbora, predvideva, da so na tej osnovi na sestankih vseh deležnikov prišli do konsenza, da je razmerje dejanske uporabe celotnega kompleksa – vključujoč odprti prostor dvorišča, atrijev in avditorija – 52 : 48 v korist SŠOF oz. države.
Sodba okrožnega sodišča v Ljubljani iz leta 2010 je tožeči stranki pritrdila – MOL – in omenjeno razmerje preslikala kar na samo samostansko stavbo, kjer pa je bila dejanska raba ves čas 85 : 15 v korist SŠOF. Kako je lahko prišlo do tako velike napake, kljub temu da je šola ministrstvu poslala dokument, ki dokazuje neskladnost, ni bilo nikoli raziskano. Takratni minister, pristojen za šolstvo, dr. Igor Lukšič iz stranke SD, in tedanje vodstvo šole se na sodbo prvostopenjskega sodišča nista pritožila in tako nosita objektivno odgovornost za sedanje stanje.
»Zanimivo je tudi, da je v tem trenutku avditorij v 100-odstotni lasti MOL, saj bi pričakovali, da se po sodbi v enakem razmerju deli celotni kompleks,« komentira ravnateljica SŠOF.
Tako je danes MOL pravnomočni lastnik več kot dvakrat večjega deleža samostanske stavbe, kot ga je Festival kadarkoli uporabljal. Nesposobnost ali brezbrižnost oseb na uradnih položajih pa je privedla do situacije, v kateri lahko danes MOL z novo tožbo zahteva od države najemnino za uporabo 23 % stavbe za vsa leta od pravnomočne sodbe – v tožbi namreč sami trdijo, da SŠOF uporablja kar 85 % površine stavbe. Zahtevani znesek do danes znaša že preko 640.000 evrov.
S tem je bilo še dodatno oteženo delovanje šole, ki je skozi leta razširila svoj program in se je bila zaradi tega primorana širiti v najete prostore na Gerbičevi in Roški cesti. Večkrat ji je bila že obljubljena nova stavba; zadnji natečaj za urbanistično ureditev ALUO, SŠOF in študentskega doma na parceli ob Roški cesti, ki je javnosti najbolj znana kot nesojeno prizorišče »treh akademij«, je bil izveden leta 2020, zmagovalna rešitev Bevk Perović arhitektov pa tri leta in pol kasneje še vedno čaka na sprejetje OPPN. Do nujno potrebne nove stavbe šolo loči še arhitekturni natečaj, sprejemanje gradbenega dovoljenja in gradnja v negotovi gospodarski in politični prihodnosti.
Ob poznavanju procesov pri podobnih projektih je tako očitno, da je nadaljnje delovanje šole nujno vezano na nemoteno delo v trenutnih prostorih, ki pa jih z ene strani ogroža čas, z druge pa velikopotezne želje Festivala.
Premajhne za dva?
Primarno vprašanje, ob katerem se danes krešejo mnenja, je, ali je ohranjanje namenske rabe, kakršno je vzpostavila povojna Plečnikova prenova, danes sploh še mogoče.
»Namenska raba Plečnikove zasnove bi bila mogoča v primeru, da bi se izobraževalna in kulturna dejavnost lahko nemoteno izvajali vzporedno,« menijo v Festivalu Ljubljana. »Žal ni tako, saj je sobivanje in prilagajanje med SŠOF Ljubljana in Festivalom Ljubljana izjemno težavno in zadnjih nekaj let praktično neobstoječe. Kot primer navajamo, da je SŠOF Ljubljana pred nekaj leti denimo brez posebnega razloga Festivalu Ljubljana prenehal oddajati učilnice, ki so v času prireditev služile kot garderobe. To predstavlja veliko stisko, saj jih Festival Ljubljana še vedno potrebuje za izvajanje prireditev. Prav tako se je že zgodilo, da je SŠOF Ljubljana s prižiganjem luči namerno motil kulturne prireditve v Križankah. Izpostavljeno otežuje izvajanje kulturne dejavnosti Festivala Ljubljana, ki se v Križankah izvaja že več kot 70 let.«
Ravnateljica SŠOF Apolonija Simon trditev, da je prilagajanje v zadnjih letih neobstoječe, označuje za popolnoma neresnično:
»Odkar sem ravnateljica (od aprila 2022, op. a.), zgledno sodelujemo in nikoli ne onemogočamo delovanja FL in souporabe prostorov, ki jih FL potrebuje za izvedbo programa. Pripravljeni smo na sodelovanje in to v praksi dokazujemo v vseh dogovorih s FL, zato festivalska dejavnost ni okrnjena. Smo kulturna institucija, ki ceni in prepoznava vse kvalitete kulturnih manifestacij.«
Konkretni očitki FL se nanašajo na dogodke iz mandata predhodnega ravnatelja, ko sta bili ustanovi vpleteni v sodni postopek, zaradi katerega je prišlo do zaostritve odnosov in slabšega sodelovanja. Ravnateljica predvideva, da je spor glede oddajanja učilnic nastal, ker v preteklosti, ko je celoten objekt upravljala šola, FL ni plačeval uporabnine in dela stroškov, ki so pri tem nastali.
»Po mojem vedenju, ker takrat nisem bila ravnateljica šole, se je samo enkrat zgodilo, da so bile luči prižgane med koncertnim dogodkom, saj je istočasno potekal dogodek z delavnicami in razstavo tudi na šoli. Po dogodku je bilo treba prostore še očistiti in pripraviti za pouk. S prevzemom vodstva pa zagotavljam nemoteno delovanje FL-ja in skrbim za dobre medsebojne odnose.«
S trditvijo Festivala, da trenutna delitev rabe ni več mogoča, se ravnateljica SŠOF ne strinja:
»Primarna dejavnost, ki se odvija v kompleksu Križank že od samega začetka, je seveda vzgoja in izobraževanje. Prostori, kjer se odvija šolska dejavnost, so lahko v uporabi tudi v večernih urah za potrebe izobraževanja odraslih, ki ga organiziramo in izvajamo na šoli že vrsto let. V poletnem času, ko jih ne potrebujemo, pa so seveda na razpolago FL. Sobivanje je bila Plečnikova ideja, tako objekt skozi celo leto ‘živi’.«
Trditev dokazuje dokument iz leta 1951, iz katerega je razvidno, da so bili prostori nacionaliziranegasamostana najprej predani v upravo Sveta vlade LRS za prosveto in kulturo za potrebe Šole za umetno obrt v Ljubljani.
»Dejavnost festivala ni ogrožena in iz tega naslova ni škode, saj vsa izvedba dogodkov poteka v letnem gledališču, Peklenskem dvorišču in Viteški dvorani, ki jih poseduje in nemoteno uporablja FL,« nadaljuje Apolonija Simon. »Učilnice, ki jih Festival potrebuje za garderobe in druge organizacijske dejavnosti, pa so bile in so lahko v souporabi.«
Vizionarstvo ali komolčarstvo?
Kot je že dalj časa javno znano, si Festival Ljubljana pod vodstvom direktorja Darka Brleka odkrito prizadeva, da bi se šola v prihodnosti povsem umaknila iz Križank.
»Vizija Festivala Ljubljana je, da mesto Ljubljana utrdi svoj položaj kot ena izmed svetovnih prestolnic kulture. Pri tem Križanke igrajo pomembno vlogo, saj jih je mogoče zaradi edinstvene lege in ambienta razviti v osrednje evropsko kulturno prizorišče,« pravijo v Festivalu Ljubljana.
»Poletni festival že zdaj velja za enega izmed najkvalitetnejših ne zgolj evropskih, ampak svetovnih festivalov. Vsako leto namreč privabi številne tako domače kot mednarodne svetovno znane ansamble, umetnice in umetnike. Sinergije med nadaljnjim razvojem Križank kot osrednjega festivalskega prizorišča in Poletnim festivalom so na dlani, pozitiven učinek teh sinergij za slovensko kulturno okolje pa očiten. Pogoj za takšen razvoj je, da Mestna občina Ljubljana pridobi lastništvo celotnega kompleksa, Festival Ljubljana pa posledično dobi v upravljanje celoten kompleks Križank. Pri tem ni nepomembno, da Festival Ljubljana ne izvaja zgolj Poletnega festivala, ampak tudi številne druge festivalske dogodke (npr. Zimski festival, Mladi virtuozi itd.). Vsi ti festivalski dogodki so neločljivo povezani in prepleteni s Križankami kot prireditvenim prostorom.«
Festival vsako poletje oblikuje mesto tako programsko kot prostorsko, saj se največji dogodki na prostem odvijajo tudi po ljubljanskih odprtih trgih, kakršen je Kongresni. To po eni strani oživlja javni prostor, po drugi strani pa zapiranje tega istega javnega prostora vedno znova sproža polemike zaradi nekaterih, ki bi kulturo radi uživali spotoma in od daleč kot »slepi potniki«: v času koncertov tako ceste in javne površine (predvsem) okoli Križank postanejo nikogaršnja zemlja, ograjena s premičnimi kovinskimi ograjami.
Najbolj očiten arhitekturni primer tega odnosa je nekdanji vhod v letni avditorij na vogalu Zoisove in Emonske ceste, ki ga je Plečnik skrbno uglasil z vizualnimi osmi, artikuliral z elementi svojega arhitekturnega besedišča, sama vrata pa v skladu z rdečo nitjo prenove samostana oblikoval kot prosojni element, ki vizualno poveže notranjost in zunanjost prej zaprtega samostana. A prav zaradi te »transparentnosti« so vrata prekrili z belo ploščo in tako okrnili Plečnikovo delo – pa čeprav bi za odvrnitev tistih nekaj navdušencev, ki bi se tu gnetli za okrnjen pogled proti odru, zadostovalo enostavno premično prekritje samo v času prireditve.
Prostore, s katerimi upravlja Festival, si je mogoče ogledati vsak delovnik po vnaprejšnjem dogovoru in nakazilu simboličnega 1 evra; po Preddverju, Pergoli, Poletnem gledališču, Peklenskem dvorišču, Viteški dvorani in Križevniški cerkvi pa obiskovalca popelje uslužbenka pisarne za odnose z javnostmi.
Tako v delu, s katerim upravlja Festival, kot v delu, ki ga uporablja SŠOF, je na prvi pogled opazno precej načeto stanje, ki je posledica odlašanja s prenovo zaradi nerazrešenih lastniških razmerij.
V Festivalu sicer v kratkem napovedujejo ureditev pergole na desni strani za vhodom v Preddverje, srednjeročno pa načrtujejo še obnovo pročelja Blagajne (Paviljon) in posedanja plošč na Peklenskem dvorišču.
Kljub dobrodošlim načrtom pa aktualno stanje vzbuja dvom v dobro gospodarjenje FL/MOL z dediščino, saj v večjem delu ni oviran s strani drugega deležnika. V luči videnega smemo presojati tudi odnos v primeru obvladovanja celotnega samostana.
Želja Festivala, da bi vse svoje dejavnosti strnil v eni stavbi brez potrebe po vsakokratnem dogovarjanju s souporabniki, je razumljiva. Enako razumljiva bi bila tudi analogna »vizija« vodstva SŠOF. Toda Križanke niso tabula rasa, ampak kompleksen stavbni organizem s specifično zgodovino, ki se odraža tako v materialnih plasteh in umetnostnozgodovinskih prvinah kot v njegovi simbolni vrednosti. In čeprav je zaradi narave dejavnosti najbolj prepoznavna prav prireditvena vloga letnega avditorija, so se Križanke v povojno zgodovino prav tako močno zapisale kot kraj, kjer so se oblikovali vrhunski ustvarjalci. Kot pričujejo mnogi izmed njih, jih je močno zaznamoval ravno izjemen ambient srednjeveškega samostana, Plečnikove prenove in umeščenost v samo jedro mesta. To je zaradi naloženih historičnih plasti raščenega mesta, ki segajo vse do antike, oplemenitenih z deli Plečnika in drugih vrhunskih arhitektov, izjemno in navdihujoče urbano okolje, o čemer priča obisk turistov in vključitev Plečnikovega ljubljanskega opusa na seznam Unescove dediščine. Tam bi sicer zaman iskali Križanke, ki so bile prav zaradi slabega stanja dediščine in neurejenega lastništva iz kandidature izvzete.
Lahko se retorično vprašamo, kaj bi o vrednotah občinskega vodstva povedala odločitev, da bi prav kvaliteto urbanega okolja, ki privablja turiste, odrekli osrednji domači srednješolski ustanovi za izobrazbo bodočih likovnih in arhitekturnih ustvarjalcev.
Negotova prihodnost šole
Zanimivo zgodovino odnosov nadalje ilustrira dokument iz leta 1969, naslovljen na Festival, pod katerega je podpisana prva ravnateljica oz. direktorica takratne Šole za oblikovanje (ŠO), arhitektka in dolgotrajna Plečnikova sodelavka Gizela Šuklje. Dopis kaže, da so si že takrat prizadevali za novo šolsko stavbo, medtem ko je šola prav tako kot danes branila po vojni priznano pravico do upravljanja in uporabe stavb:
»ŠO (Šola za oblikovanje, op. a.) si prizadeva, da bi za svoje delo dobila primerne sodobne prostore na primernem zemljišču. Bilo bi nelogično, proti njenim elementarnim interesom in proti možnostim dogovarjanja, če ŠO ne bi upravičenosti svojih zahtev opirala na to, kar je že njeno in kar lahko nudi kot delno nadomestilo oziroma kar je nujno za njeno nadaljnjo dejavnost.«
Apolonija Simon ob tem komentira, da so argumenti tedanjega časa še vedno povsem aktualni. Prav zato, ker se šola danes še bolj zaveda velike potrebe po novih prostorih, v katerih bi lahko v polnosti izvajala svoj program, a na te prostore ne more računati, in zaradi slabih izkušenj s političnimi kupčijami in praznimi obljubami pristojnega ministrstva je Svet SŠOF marca 2023 sprejel dva sklepa, ki ravnateljico javnega zavoda zavezujeta, da v procesu mediacije, ki poteka v pravnem postopku etažiranja, »ne bo odstopila od uporabe vitalnih prostorov, ki so nujni za izvajanje vzgojno-izobraževalnih dejavnosti«, in da pri vseh dogovorih med MIZŠ in Festivalom oz. MOL »ne sme pristajati na časovnice, ki ne bi eksplicitno vsebovale tudi zapisa, kjer bo navedeno, da šola uporablja prostore v kompleksu Križanke neokrnjeno, z vsemi programi in v enakem obsegu do izgradnje novega objekta, namenjenega SŠOF Ljubljana.«
Čudi dejstvo, da to ni že samo po sebi razumljivo izhodišče ministrstva, ki se je v tej zgodbi že večkrat izkazalo kot nezanesljiv in politično uklonljiv pogajalec. Najbolj očitno denimo leta 2019, ko je tedanji minister dr. Jernej Pikalo (stranka SD) z MOL podpisal pismo o nameri, da se državni del Križank zamenja za parcelo ob Barjanski cesti – namenjeni ne novi šoli, ampak predvidenemu centru znanosti. Po burnem odzivu predstavnikov SŠOF in dela javnosti so se tej nameri kasneje odpovedali.
Poleg Ministrstva za vzgojo in izobraževanje je zaradi spomenika v zgodbo vključeno tudi Ministrstvo za kulturo. Aktualna ministrica dr. Asta Vrečko je bila še kot mestna svetnica stranke Levica ena glasnejših zagovornic obstoja SŠOF v mestnem središču. Na tako jasno izraženo stališče v njenem ministrskem mandatu še čakamo.
Vegova ulica, ki si jo je Plečnik zamislil kot osrednji del kulturne osi slovenske prestolnice, promenado, ob kateri se nizajo kulturno-izobraževalne ustanove, je do danes poleg arhitekturne podobe ohranila bistvene programske nastavke arhitektove zamisli: od Kongresnega trga na severu proti Trgu francoske revolucije na jugu se vrstijo sedež univerze, tehniška gimnazija, konglomerat glasbenoizobraževalnih ustanov, Narodna in univerzitetna knjižnica ter Križanke, ki tvorijo stik s prečno, »fakultetno« osjo Zoisove/Aškerčeve in se preko ceste neposredno navezujejo na Fakulteto za arhitekturo. V prihodnje naj bi seveda ta stik sklenila stavba NUK II, ki kot makadamsko parkirišče zaenkrat zgolj ilustrira impotenco državnih kulturnih investicij v prestolnici – pomemben opomin tudi za primer SŠOF.
Na aktualnost zamisli kulturno-izobraževalne promenade v mestu kažejo po eni strani (za današnje čase nerazumljivo radikalni) načrti seminarja Edvarda Ravnikarja iz začetka 70. let za umestitev t. i. »jedra univerze« med Vegovo in Slovensko, pa tudi pred nekaj dnevi predstavljeni (in z vidika višine investicije vprašljivi) načrti Univerze v Ljubljani za celovito urejanje območja fakultet ob Aškerčevi v t. i. Kampus Center.
Široka mestna promenada Vegove po ukinitvi motornega prometa v mestnem središču deluje predvsem kot vzdolžno parkirišče zaposlenih in bivajočih v tem delu centra, ki ga najbolj oživlja prav prisotnost dijakov in študentov. Izkušnja mnogoplastnega in simbolno nabitega prostora je pomemben formacijski element za mlade, tako kot je po drugi strani njihova prisotnost vitalnega pomena za mestno središče.
Ravnateljica SŠOF Apolonija Simon tako kot njeni predhodniki zagovarja potrebo po novi šolski stavbi, ki bo omogočila celovito izvajanje programa. Obenem pa so tako predstavniki šole kot njeni zdajšnji in nekdanji dijaki že večkrat glasno izrazili željo, da bi del programa ostal v Križankah v skladu z nameni Plečnika in sodelavcev, ki so delo nadaljevali po njegovi smrti. »Ko so pripravljali projektno nalogo za urbanistični natečaj, smo imeli 600 dijakov, danes pa jih je zaradi velikega interesa že 800,« razlaga ravnateljica Simon. »Ko bo naša šola dobila nove prostore, bo v Križankah dopoldne še vedno lahko potekal del vitalnega pouka, ob popoldnevih pa bi prostore namenili ustvarjalnim delavnicam za zunanje obiskovalce in tako še povečali dostopnost spomenika javnosti ter zagotovili živost njegovega utripa preko celega dneva. Mesto bi v tem moralo prepoznati potencial.«
Drugačne scenarije programskega in arhitekturnega razvoja Križank so v lanskem študijskem letu raziskovali študenti sosednje Fakultete za arhitekturo pod mentorstvom prof. Tadeja Glažarja. Svežino njihovih razmislekov je nagradila komisija letne razstave fakultete, odmevali pa so tudi širše s prispevki v medijih in razstavo v Galeriji ZVKDS na vogalu nasproti vhoda v Križanke na Trgu francoske revolucije. Zanimiv je bil predvsem razmislek o možnosti širitve šole po zapuščenih prostorih Križevniške ulice, ki ima že danes prepoznaven umetniški utrip, medtem ko so osrednje prizorišče Festivala provokativno predvideli kar na Plečnikovem stadionu za Bežigradom.
Četudi so bili njihovi predlogi bolj ali manj akademsko neobremenjeni in temu primerno velikopotezni in manj realistični, pa so pokazali, da je mogoče o problemu razmišljati na več načinov in da vizija enega direktorja in njegovega župana (ali obratno) ne more biti edini način iskanja rešitev za konflikte, ki se v prostoru vedno neizogibno porajajo.
Medtem …
Med pravdanjem in čakanjem na birokratske premike se stanje Križank iz leta v leto slabša. Nova streha nad avditorijem se po dobrih dveh letih ni izkazala kot problematična samo po arhitekturni plati, pač pa je po navedbah vodstva SŠOF povzročila nekaj stranskih učinkov, ki še pospešujejo propadanje stavbe. Ob poletnih neurjih leta 2022 in 2023 je namreč deževnica iztekala iz vzdolžnega žleba nove strehe in se v velikih količinah prelivala na sosednjo fasado poslopja SŠOF, pri tem pa je zaradi količine vode preko oken vdirala v več notranjih prostorov, med drugim je zalilo tudi zbornico.
O tem lahko beremo tudi v uradnem poročilu Igorja Peršolje, inženirja gradbeništva in svetovalca iz Restavratorskega centra ZVKDS, ki je spomenik v spremstvu predstavnika SŠOF obiskal junija 2023. Peršolja ocenjuje, »da nova krožno oblikovana nadstrešnica v neposredni bližini in v višini obstoječe strehe z opečno kritino, nad južnim krakom objekta SŠOF, generira povečan pritisk hudega vetra na opečno strešino, kar lahko povzroči odnašanje kritine. Poleg tega se na zelo veliki površini nove nadstrešnice ob hudem dežju zbere tako velika količina meteorne vode, da je obstoječi vzdolžni žleb ne more v celoti odvesti stran od objekta in prelivanje žleba povzroči močno močenje južne fasade SŠOF, ki je v neposredni bližini.«
Poleg teh posledic, ki same po sebi zahtevajo urgenten odziv, nova streha drastično zmanjšuje osvetlitev učnih prostorov SŠOF, hkrati pa opna strehe deluje kot akustični ojačevalec hrupa s prometne ceste notranjega mestnega ringa, kar seveda dodatno moti izvajanje pouka.
Toda Festival Ljubljana vse navedeno v celoti zanika in odgovornost prelaga na SŠOF: »Nova streha ne vpliva na stavbo, v kateri deluje SŠOF Ljubljana. Kakršnokoli škodo, ki nastaja oziroma je nastala v prostorih SŠOF Ljubljana, gre pripisati izključno SŠOF Ljubljana, ki prostorov ne vzdržuje in ne investira v njihovo obnovo, ker nima za to potrebnih finančnih sredstev.«
Navedba je še posebej nenavadna v luči dejstva, da je v komunikaciji med FL in SŠOF sam vodja tehniške službe FL pojasnil, da je »nenadna velika količina vode /…/ premaknila drevesna semena v za to namenjene lovilce nesnage, ki so v samem žlebu, ter ustvarila slabo prepustnost vode ter posledično prelivanje.«
Še bolj poveden je odziv župana Zorana Jankovića na škodo, ki jo je povzročila nova streha, ki ga navaja v istem sporočilu. Župan MOL tako piše, da »/…/ morate imeti objekt zavarovan ter da bi lahko bila škoda ob takem neurju celo večja« in »naj se uredi etažna lastnina ter da začnete (SŠOF, op. a.) plačevati najemnino«. Odgovornost lastnika in upravljavca strehe nad avditorijem je pri tem preprosto ignoriral.
Ne drži tudi trditev, da SŠOF prostorov ne vzdržuje oziroma ne investira v njihovo obnovo: v zadnjih letih je tako samo za prenovo oken namenila 28.899 eur v letu 2022 in 69.238 eur v letu 2023. Letos planirajo investicijo v višini 65.000 eur.
Improviziranje in forsirano iskanje hitre rešitve strehe nad avditorijem, katere rezultat je bila arhitekturno povsem neprimerna zasnova za tako občutljivo okolje, o čemer smo pisali pred dvema letoma, se je torej po vsem sodeč razpletlo tudi s funkcionalno ne samo enostransko, ampak celo škodljivo rešitvijo. Zato ne sme ostati spregledano, da je ZVKDS že ob načrtovanju nove strehe zahteval začasnost rešitve in rekonstrukcijo inovativne premične zasnove Miloša Marinčka iz leta 1963, ko bo to omogočala statična utrditev osnovne stavbe.
Medtem ko Festival lastne odgovornosti ne priznava, pozornost obrača na soseda: »Posebej izpostavljamo, da je problematična potresna varnost stavbe v delu, ki ga uporablja SŠOF Ljubljana, in ki bi ga moral kot uporabnik (trenutni upravljavec) tudi obnoviti. Pri tem so strokovnjaki izpostavili, da je vprašljivo, ali je prostore sploh mogoče ustrezno obnoviti (v skladu s predpisi glede zagotavljanja protipotresne varnosti) za namen izvajanja šolske dejavnosti. Menimo, da bi tu morala vskočiti država in ŠSOF Ljubljana v celoti prestaviti na drugo lokacijo.«
Gre za stare očitke. Pred začetkom šolskega leta 2018 je namreč Festival s prijavo na gradbeni inšpektorat že poskušal doseči prepoved uporabe šolske stavbe zaradi nestabilnosti. Prijavo so utemeljili s poročilom Zavoda za gradbeništvo, ki je pokazalo na hude posledice porušenja premične Marinčkove strehe nad avditorijem ob snežni ujmi aprila 2016. Premična streha ni bila projektirana za obtežbo snega, a Festival ni upošteval vremenske napovedi in s tem ogrozil stabilnost spomenika in nadaljnje delovanje šole. Kot rečeno, SŠOF nadomestnih prostorov nima in jih, kot vse kaže, vsaj še nekaj let ne bo imela. Vodstvo Festivala pa svoje motivacije – prevzeti upravljanje nad celotnim kompleksom – ne skriva.
Ravnateljica Simon opozarja še na manj opazen gradbeni poseg: »Pod najbolj poškodovanim in ogroženim delom stavbe je FL z veljavnim gradbenim dovoljenjem prenovil sanitarije za obiskovalce. Preveriti bi bilo potrebno, ali je s tem posegom dodatno ošibil konstrukcijo dela stavbe. Vsekakor vsi dogodki in posegi botrujejo poškodbi do te mere, da moramo območje ščititi pred pristopom vsakodnevnih obiskovalcev. Zaradi dotrajanosti kritine pa moramo nameščati opozorila, da s strehe padajo strešniki, ki ogrožajo vse, tako dijake in zaposlene kot tudi obiskovalce kulturnih prireditev.«
Pozorni bralec ne bo spregledal, da Festival (javni zavod mestne občine) obtožuje SŠOF/MVI opuščanja skrbi za svoj del kompleksa, medtem ko ima tudi MOL očitne probleme z vzdrževanjem svojega dela. Predvsem pa MOL in FL aktivno preprečujeta možnost kakršnekoli pravočasne obnove s tem, ko izdelavo konservatorskega načrta – nujnega predpogoja za prenovo – pogojujeta z zaključkom mediacije.
… čas teče
Če je po eni strani razumljivo, da občina zastopa interese svojega zavoda, pa to ne opravičuje tako nepopustljivega odnosa do ene najbolj prepoznavnih ljubljanskih srednjih šol – osrednjega srednješolskega zavoda za likovno izobraževanje z imenitno tradicijo in velikim pomenom za glavno mesto.
Vidik kulturnega menedžmenta in optimizacije delovanja javnega zavoda je le eden od mnogih, ki se srečujejo v takem kompleksu. V duhu demokracije in interesa javnosti, ki je v primeru spomenika kulturne dediščine v ospredju, bi za razreševanje nesoglasij med različnimi vizijami pričakovali odprtost dialoga, soočanje različnih možnosti ter izbiro tiste, ki je najbolj skladna z vrednotami dediščine.
Podobno meni tudi ljubljanski arhitekt Arne Vehovar, ki angažirano spremlja dogajanje v mestu in redno komentira dogajanje v Križankah. »V civiliziranih kulturnih družbah velja pravilo, da je potrebno za delovanje v spomeniško zaščitenih stavbah program in način njegovega izvajanja prilagoditi spomeniku. In ne obratno, kot to počne Festival,« je zapisal v pismu bralca aprila lani v Mladini.
Preplet kulturnih prireditev in umetnostne vzgoje (in še česa) bi lahko prepoznali kot dragoceno posebnost – nesnovno dediščino, ki jo velja, tudi za ceno nekoliko bolj zapletenega upravljanja, ohranjati. V duhu vrednote sobivanja, ki jo na deklarativni ravni tako radi razglašamo.
Žal lahko potegnemo zgolj zaključek, da se v središču Ljubljane na enem najbolj prepoznavnih stavbnih spomenikov zgodovine mesta, ki ga lahko beremo kot svojevrstno Plečnikovo oporoko, odvija neenakovreden boj za prevlado na eni in obstanek na drugi strani. Dve strehi, ki antagonistično stojita druga ob drugi, se zdita kot primerna arhitekturna metafora družbene stvarnosti, v kateri je »kultura« vse prepogosto zgolj preobleka za dosti manj vzvišene cilje. A če prisluhnemo zidovom Plečnikovih Križank, lahko uzremo podobo drugačne, pristne kulture ustvarjalnega dialoga in sobivanja.
Napisal: Luka Jerman
Foto: Lucia Jerman
