Krizanke-2024-Outsider-foto-Lucia-Jerman-14-1200px
Križanke: mag. Darja Pergovnik in Marija Režek Kambič, ZVKDS

Na ljubljansko območno enoto ZVKDS smo se obrnili z vprašanjem glede pomena ohranjanja izvorne rabe ter jih prosili za oceno današnjega stanja Križank in nujnih ukrepov v trenutni situaciji.

 

Projekt prenove po 2. svetovni vojni razpuščenega samostana z umeščanjem novih vsebin predstavlja začetek načrtovanja revitalizacije v sodobnem pomenu z izhodišči, ki so danes še posebej aktualna tako v luči dopolnjevanja rabe kot souporabe prostorov različnih deležnikov, v tem primeru vzgojno-izobraževalne, prireditvene in sakralne.

Moramo poudariti, da gre za eno od prvih nalog Referata za spomeniško varstvo Ljubljane, ustanovljenega leta 1951 v okviru Mestnega muzeja, katerega osnovne naloge so bile aktivnosti za odstranitev posledic slabega vzdrževanja na spomenikih in spomeniških območjih in odstranitev posledic druge svetovne vojne.

Prenova samostana za potrebe srednje šole za umetno obrt sredi 50. let 20. stoletja (današnja Srednja šola za oblikovanje in fotografijo) ter dopolnitev rabe sprva v poletnih mesecih praznega šolskega poslopja s prireditvami Festivala Ljubljana, kar je nekoliko kasneje pripeljalo do ureditve zunanjega samostanskega dvorišča v gledališče na prostem ob ohranjanju obstoječega stavbnega tkiva, je ena od varovanih identitetnih lastnosti spomenika. Da so ključne vrednote Plečnikovih ureditev v Ljubljani tudi souporaba, dopolnjevanja različnih rab ali večnamenskost in raznolikost pomenov ter funkcij, je kot izjemno univerzalno vrednoto potrdila tudi svetovna strokovna javnost – Unesco. Varstvo kulturne dediščine presega le varovanje stavb in grajenih struktur. Kot sestavni del kompleksa so bila obnovljena tudi dvorišča, ki so dobila dodatne programe, kot npr. lapidarij, terasa in stopnišče nad osrednjim dvoriščem, tako da le-ti postanejo del javnega odprtega prostora mesta.

Dejstvo je, da materialno stanje Križank, kljub posameznim korektnim obnovitvenim posegom, ni v najboljšem stanju, kar izkazujejo različni elaborati gradbene stroke in tudi propadanje materialne substance, predvsem oblikovanih prvin. Z ureditvijo letnega gledališča Toneta Bitenca so se končali zadnji večji posegi – tem so sledile sicer številne prenove, ki pa so bile vezane predvsem na delne adaptacije in saniranja ter manjše prilagoditve novim razširjenim programom tako SŠOF kot Festivala Ljubljana ter dediščinskega turizma.

Vsekakor je mogoče dobre rezultate doseči s t. i. holističnim pristopom, ki govori o iskanju najustreznejših rešitev med vzpostavljanjem ravnotežja različnih interesov. Z vsemi deležniki je potrebno vzpostaviti kompromise med ohranjanjem in spreminjanjem, zasebnimi in javnimi interesi, kulturnimi interesi in ekonomičnostjo ter drugimi politikami.

Doseči jih je mogoče z jasnim zavedanjem, da je smotrno in mogoče vse prvotne programe v ustreznem (zmanjšanem) obsegu ali s pomočjo določenih režimov uresničiti z osnovnim in najvažnejšim ciljem ohranjanja vrednot, izhajajoč iz analiz kompleksa. Te morajo vključiti oceno kulturnega pomena, gradbeno-tehnično analizo stavbe ter potrebe uporabnikov.

Prenova mora biti zastavljena in načrtovana celostno z vključevanjem vseh deležnikov v širokem odprtem dialogu tako z lastniki kot javnostjo.

 

Napisali: mag. Darja Pergovnik in Marija Režek Kambič, ZVKDS, OE Ljubljana

Foto: Lucia Jerman

Križanke: kulturna dediščina kot talec interesov

Mailchimp brez napisa

Povezani članki