Nova Gorica je mlado, manjše obmejno mesto v zahodni Sloveniji. Bivanje tu je lepo zaradi prijetne mediteranske klime, bližine številnih naravnih in kulturnih znamenitosti, obilice zelenja, Italija pa je le korak stran. Razlogov za obisk ne manjka.
A vsakdo, ki se iz tega ali onega razloga odloči za obisk Nove Gorice, se sooči z vse prej kot vabljivim vstopom v mesto.
Če prihajamo iz Vipavske doline, so prvi znaki približevanja urbanemu zastareli tovarniški obrati, za katerimi naletimo še na niz industrijskih, obrtnih in prodajnih stavb, nekatere se ponašajo še z azbestno kritino. Sledi vstop v veliko krožišče – tu nam pade v oči zelo ekspliciten črno-rdeč znak, ki krasi stavbo, kamor je še do nedavnega vabil na erotične plese. Od tu nas pelje pot med kazinojem in cerkvijo do križišča, kjer – obogateni z vizualnimi vtisi – verjetno zgrešimo odcep za center.
Na tej točki večina obiskovalcev začne iskati prostor za obračanje ali pa čaka, da jim GPS »preračuna« drugo pot, ker so se nekako znašli v sosednjem Solkanu.
Ko se obiskovalec le spusti v center mesta, ga sprejme široka, a precej nezanimiva cesta s parkirnimi mesti na obeh straneh. Na levi strani stoji velika stavba kazinoja in hotela Perla s tipičnim igralniškim dekorjem (fontana, stekleno dvigalo ipd.), na desni pa je obširna praznina, ponekod zapolnjena z makadamskim parkiriščem, območjem kosovnega odpada, močvirnatim travnikom in kmetijo.
Kako daleč je to od prvotne zamisli.
Ideja magistrale
Široka cesta v mestnem središču je med poznavalci urbanistične zgodovine mesta znana kot »magistrala«, osrednja os zamisli arhitekta Edvarda Ravnikarja za novo mesto. Ravnikar je pri urbanistični zasnovi Nove Gorice v ospredje postavil merilo manjšega mesta, predvsem pa velikodušno razsežnost vegetacije in nasadov, značilnih za to regijo. Šlo je za poskus zasnove mediteranskega mesta po idejah Le Corbusiera, ki je razdeljeno na štiri dele: centralne dejavnosti, stanovanja, industrija in oddih. V zasnovi Nove Gorice lahko tako še vedno vidimo ta štiri območja, središče med njimi pa je široka avenija. To je današnja Kidričeva ulica, v Ravnikarjevem konceptu imenovana magistrala: dvokilometrska linija, nekakšen dolg center z gosto zasaditvijo platan, ki zagotavljajo senco za javno življenje v goriški mediteranski klimi. Ob robu so načrtovane javne zgradbe z bogatim, mestotvornim programom in širokimi pločniki; trgovsko in mestno življenje naj bi se odvijalo v senci drevoreda, temu pa sledijo stanovanja, poslovne in druge javne zgradbe. To naj bi bila široka, reprezentativna cesta – na začetku snovanja so namreč novemu mestu pripisovali nacionalni, celo ideološki pomen. Mesto je nastalo ob novo začrtani meji med Italijo in Jugoslavijo, s svojo napredno zasnovo pa naj bi, kapitalistični sosedi nasproti, predstavljalo bogastvo in razvoj nove socialistične države.
… in njena realizacija
Kot se pogosto zgodi z veličastnimi idejami, je bila naloga tudi tu dana v roke upravnemu aparatu, ki pa je ni razumel. Namesto da bi vodilni možje podprli stroko, so se diletantsko vpletali v realizacijo projekta. Po nestrokovnem in političnem odločanju se je začelo oženje magistrale, njena zasnova se je spremenila z novimi, nepredvidenimi objekti, ki so posegali v njen prostor, projekti krajinske ureditve pa niso bili nikoli dokončani na papirju, kaj šele izvedeni.
Naloga se je iz Beograda kmalu prenesla v Ljubljano na Ministrstvo za gradnje, kasneje pa na okraj Ajdovščina (najbližje večje središčno naselje v tem prostoru), kjer jo je prevzela mestna projektivna organizacija. Tu so se nosilci naloge hitro menjali, med sabo se niso dogovarjali ali sodelovali niti niso imeli potrebnega znanja za tako zajetno nalogo, predvsem pa niso vzdrževali kontinuitete procesa. Prišlo je do projektantske anarhije in samovolje odgovornih, to pa je pripeljalo do drobljenja in izginjanja prvotnega koncepta mesta. Tudi pomen razlikovanja med Italijo in Jugoslavijo je bil sčasoma vse manjši, zato je projekt gradnje mesta izgubljal ideološki in simbolni naboj.
Danes lahko tako na žalost ugotavljamo, da so v praksi glavne značilnosti gradnje Nove Gorice neprestano drobljenje ter pomanjkanje kontinuitete, strategije, vizije razvoja mesta in nenazadnje poguma pri načrtovanju prostora.
»Beg od magistrale«
Magistrala je danes še vedno – kot v času gradnje mesta in delovnih brigad, ko so mladi (dobesedno) orali ledino – ulica, ki od nikoder vodi nikamor.
Mesto je mlado in majhno, zato je ohranjenega ogromno gradiva v obliki raznih projektov, mnenj, kritik, teorij in delavnic. Povsod v tej dokumentaciji, ki se še ni uspela porazgubiti po arhivih, opazimo kritiko bolj ali manj vseh posegov izven Kidričeve ulice/magistrale – to pa so obenem tudi praktično vsi posegi. Kar se po sili razmer ob magistrali vendarle zgradi, pa je na udaru, ker je premajhno, premalo pomembno, premalo simbolno in ne dovolj sijoče za tako cesto.
Zato se vsi programi praviloma umeščajo drugam, ta največja ulica, ki naj bi predstavljala ponos mesta, pa stagnira ali nazaduje. To je že uveljavljen zgodovinski vzorec: mesto je na primer potrebovalo hotel, a so namesto »tistega pomembnega hotela«, ki bi sodil na magistralo, zgradili samo »navadnega« na Ulici št. 5 (današnji Delpinovi; to je bila prva ulica v mestu, namenjena za nujni živež), češ za tistega »pomembnega« bo že še čas, ko bomo na to pripravljeni. In kot vse začasne rešitve v prostoru je tudi ta postala ena izmed najtrajnejših. Iz »začasnega« hotela je nastal prvi novogoriški kazino Hotel Park, ki še vedno stoji na istem mestu. Tudi ko so potrebovali trgovski center, politika ni odgovorno in smelo razpisala natečaja za urbani trgovski kompleks na magistrali, ampak ga je umestila nekam zraven. In ko je mesto potrebovalo osrednje kulturno središče, to znova ni nastalo ob glavni ulici …
Zdi se, da nikoli nismo pripravljeni, da bi končno uresničili to osrednjo Ravnikarjevo os, hrbtenico mesta, kajti magistrala je simbol in kot taka pravzaprav nedotakljiva. Nedotakljiva pa je danes še bolj kot v preteklosti, kar je spoznala celo spomeniška služba in jo ovrednotila kot dediščino. V čakanju na pogum za gradnjo mesta pa nam ostajajo le očitki novim projektom drugod po mestu, ki da se s premikom težišča stran od Kidričeve oddaljujejo od realizacije Ravnikarjeve zasnove in izničujejo pomen njegove magistrale.
O izkušnji urbanističnega snovanja novega mesta je sam Edvard Ravnikar zapisal: »Res je urbanistično dogajanje še vedno polno ovinkov in umikov v krivih črtah z mnogimi prepleti siromašne naivnosti, plašne previdnosti pa tudi pametnih in treznih idej – kar je vse preveč znana pot realnega urbanističnega dogajanja, katerega toku smo prepustili tudi Novo Gorico«¹. Ravnanje s prostorom je enako še danes in posledice so najvidnejše ravno na primeru magistrale.
Nesmiselno je pričakovati, da bo celo mesto obstalo, zamrznilo in čakalo, dokler magistrala ne bo zgrajena. Nove stavbe se zato gradijo na drugih območjih Nove Gorice. Ti projekti niso zanikanje ali obračanje hrbta magistrali, ampak preprosto normalen izraz potreb novega mesta. Mogoče pa bo ravno z razvojem in rastjo drugih delov mesta Nova Gorica prišla do točke, ko bo pripravljena tudi na reprezentativno osrednjo avenijo.
Obstaja sicer projekt prenove magistrale avtorice arhitektke prof. Polone Filipič z ekipo, ki ponovno uvaja drevored in območje ureja celostno in mestotvorno, a pričakovanja glede uresničitve so nizka. Izvedbe tako celovitih in dolgotrajnih javnih projektov so danes redkost, zelo težko bi pričakovali, da bo katerakoli vodilna garnitura, ki je časovno tempirana na štiriletni mandat, imela vizijo, voljo in pogum začeti projekt, predviden za daljši časovni okvir, saj dolgotrajno zaprtje ulice zaradi premika komunalnih vodov in zasajevanja drevoreda kratkoročno meščanom gotovo ne bi bilo všeč. Malokatero vodstvo bi tudi znalo predstaviti dolgoročne pozitivne učinke tovrstnega posega – saj ni jasno, če kdo v idejo javnega prostora magistrale sploh še verjame.
Predsednika na stranskih ulicah
Očitno nerazumevanje zasnove mesta se je pokazalo ob lanskem visokem obisku dveh predsednikov; italijanskega Mattarelle in domačega Pahorja. Vsekakor je bil protokolarni mednarodni dogodek na takšni ravni izjemna prilika, da bi na svoj račun lahko prišla tudi magistrala. Kidričeva ulica je široka in impozantna, ob straneh rastejo visoka drevesa, za njimi stojijo visoke stavbe, reklam in drugih motečih elementov ni dosti. Ob ulici je navsezadnje monumentalna občinska stavba arhitekta Vinka Glanza, in v njenem središču se, kar je mogoče v duhu sodelovanja mest na obeh straneh meje najpomembneje, izteče Erjavčeva ulica – cesta, ki povezuje Novo Gorico na slovenski s staro Gorico na italijanski strani meje. Magistrala je pravzaprav ustvarjena za dogodek, kot sta sprejem in sprehod dveh predsednikov. Zasnova mestnega prostora in simbolni pomen srečanja bi se tu lahko medsebojno podprla.
A tisto, kar smo lahko videli, je bila žalostna parodija: med pršenjem dežja so avtomobili predsednikov in spremstva pripeljali na območje za pešce na Bevkovem trgu, v tem malodane naključnem centru provincialnega merila pa so predsednikoma razprostrli preprogo, da sta se lahko sprehodila mimo izveskov in osvetljenih tabel barov in trgovskih franšiz, kot da hodita po nekem ubogem predmestju, ki ne zmore ponuditi nič drugega od banalnih komercialnih površin.
Nova Gorica, »prestolnica« kulture
»Zidanje Nove Gorice je verjetno najbolj zgovoren primer usode urbanizma v Sloveniji po osvoboditvi, le da bi temu primeru še najlažje rekli tragedija.«¹
Ideja magistrale je prevelika, ostaja nerazumljena in neuresničena, talka sama sebe. Je pa dobra uteha, da lahko sanjarimo o tem, kako napredni smo že od začetka. In tudi dobra potuha, da lahko ostajamo pri kritiziranju tistih, ki kaj vseeno naredijo. Medtem pa zamujamo potenciale za razvoj in bogatejše življenje mesta.
Kmalu, leta 2025, čaka Novo Gorico naziv Evropska prestolnica kulture in ne glede na končni izbor prizorišč bo gotovo obiskan tudi center mesta. Če kdaj, bi zdaj kazalo razmisliti o osnovni strategiji celostnega razvoja prostora in načinu predstavljanja našega mesta, da se ne ponovi zgodba z drugega konca Slovenije. Vse bolj nam postaja jasno, da ob negotovi prihodnosti tudi evropska sredstva ne bodo neizčrpna, zato smo še toliko bolj odgovorni, da tako priložnost izkoristimo za gradnjo boljšega in samozavestnejšega mesta.
Piše: Eva Sušnik, arhitektka, Zavod Magistrala
Neoznačene fotografije so iz arhiva avtorice.
1: Edvard Ravnikar: Nova Gorica po 35 letih, AB, Ljubljana 1984, št. 68/69, stran 43–46.
