Intervju z Malin Blomqvist, krajinsko arhitektko in soustanoviteljico studia MASU Planning

Z Malin se srečava na krasen julijski dan na strešni terasi sredi Helsinkov. Pogovora se iskreno veselim zaradi njenega bogastva idej in izvirnega umetniškega pristopa k reševanju prostorskih zagat. Iz njenih besed žarita toplina in iskrena skrb za dobrobit ljudi in okolja, v katerem živimo. Kot je to značilno za umetnike, ji odgovori pogosto zavijejo onkraj okvirja, spet drugič pa hote povsem spremeniva smer pogovora. Podobno kot njeni projekti je tudi najin pogovor prežet z igrivostjo, sproščenostjo in optimizmom.

Krajinska arhitekta Malin Blomqvist in Sune Oslev sta leta 2007 v Københavnu skupaj ustanovila studio MASU Planning. Leta 2013 sta ustanovila podružnico v Helsinkih, danes pa se lahko oba studia pohvalita z vsestransko ekipo, ki goji skupno strast do krajinske arhitekture. Filozofija oblikovanja MASU Planning spodbuja celovit pristop s posebno pozornostjo do lokacije in identitete v krajini. Z inovativnim pristopom ustvarjajo rešitve, ki so močno zakoreninjene v nordijski tradiciji oblikovanja in skupni kulturni zgodovini.

Pogovarjal se je Gregor Turnšek.

Malin, začniva s kratkim orisom vašega studia in predvsem začetka delovanja. Kakšna je bila vaša pot do uspešne krajinske arhitektke?

Oba s Sunejem sva pred in po diplomi delala v drugih studiih. Name je močno vplival finski izobraževalni sistem. Na Univerzi Aalto je takrat obstajala nekakšna ideologija, da moraš imeti lastno prakso. Posledično sem si vedno predstavljala, da bom imela svoj studio.

Nekaj let sem delala v studiu SLA, kjer smo razmišljali o novih načinih oblikovanja krajine in reševanja prostorskih vprašanj. Že takrat je bila njihova oblikovalska filozofija zelo močna, danes pa imajo še posebej izrazito podnebno agendo. Ti začetki so me precej zaznamovali.

Prepričana sem, da v sebi nosim dolgo tradicijo nordijskega oblikovanja, ki je velik del moje poklicne identitete.

Ali lahko to podrobneje opišete? Kaj pomeni izraz nordijski krajinski arhitekt?

To pomeni, da je moje izhodišče nordijska pokrajina. Pomeni tudi dvojno dojemanje krajine in njenega oblikovanja: po eni strani gojim romantični pokrajinski navdih, po drugi pa stvarno funkcionalno razmišljanje. V nordijskem prostoru obstaja močna funkcionalistična tradicija oblikovanja, skoraj pragmatična. Oblikovanje mora torej izpolnjevati potrebe in mora imeti namen. Vendar pa sem sama prepričana, da moramo snovati prostore, ki tudi navdušujejo in v nas vzbujajo veselje ali druga pozitivna čustva.

Je to prepričanje povezano z vašo življenjsko zgodbo? Rojeni ste na Finskem, zdaj živite in delate na Danskem, projekte pa načrtujete pravzaprav v vseh nordijskih državah.

Da, morda. Mislim, da imata Finska in Danska v arhitekturnem smislu podobni tradiciji, ki ju, na primer, zaznamujeta premišljena uporaba materialov in poudarjanje funkcionalnosti.

A v krajinskem smislu sta Danska in Finska skoraj popolno nasprotje. Danska krajina je zelo grajena in urbana. Lahko bi jo opisala kot kulturno krajino z otoki narave. Finska pa je, nasprotno, predvsem naravna krajina z otoki kulture. Zavedanje o tem ustvarja precejšnjo razliko v oblikovalskem pogledu na eno ali drugo krajino. Na Finskem običajno stremimo k bolj urbanemu, na Danskem pa bi morali narediti več v smeri narave.

Ozriva se nazaj na dvojnost narave nordijske dediščine – razmišljati romantično in funkcionalno hkrati. Ali sta to ključni gonili vaših projektov?

Vsekakor. Sama na primer nikoli ne bi mogla narediti zasnove brez razumevanja širšega konteksta. Zakonitosti dane lokacije vedno usmerjajo naše načrte. V tem smislu ima funkcija resnično prednost pred obliko.

Vedno stremimo k temu, da so naši posegi v prostor specifični za dano lokacijo in ljudje čutijo, da v svoj prostor tudi pripadajo. V najboljšem primeru dojemajo prostorski poseg tako, kot da bi bil tam že od nekdaj. Pogosto poskušamo ustvariti umirjene in klasične prostore s potencialom, da postanejo brezčasni.

Pri nedavno zaključenem projektu za Muzej Hansa Christiana Andersena v Odenseju, denimo, zasnova ni glasna. Projekt srka vase klasične elemente iz mesta, ki ga obdaja, obenem pa ponuja še mnogo več. Novi poseg je zato zakoreninjen v kontekst lokacije in mesta – in čeprav je zasnova popolnoma sodobna, novi muzej ni nekakšen NLP, ki bi pravkar pristal v mestu. Upamo, da bodo obiskovalci to opazili in se zato odločili za obisk muzeja.

Dotakniva se vprašanja o ikoničnem na eni in izrazito kontekstualnem oblikovanju na drugi strani. Ali obstaja pravilo, kako doseči oboje? Kako pomembna je ikoničnost?

Mislim, da je to vprašanje zelo odvisno od konteksta. Ni nujno, da so vse ikone glasne in kričeče. Obenem pa je včasih treba ustvariti novo ikono in biti glasnejši. Razmišljam o naših projektih. »Ikoničen« morda ni pravi izraz, raje bi uporabila »presenetljiv«. To je vedno eden od ciljev našega oblikovanja: dodati vsaj ščepec presenečenja.

Ščepec oblikovalskega presenečenja se zdi dobro izhodišče za temo igre v krajini. Kakšna je vloga igre pri oblikovanju krajine – od urbanih prostorov do odprtih in bolj naravnih krajin? Ali je možna igra v obeh?

Igra je vedno mogoča. Vprašanje je le, kako to čutite skozi svoje telo. Pomembno je, kako uresničimo in odpiramo možnosti v prostoru. Igra in igrivost nista omejeni le na otroke ali mlade, ampak zadevata vse – tudi odrasle in starejše. Igra je zelo povezana s tem, kako ustvarite navdihujoče okolje, kjer je sprejemljivo početi tudi bolj »divje« reči.

Se spomnite kakšnih primerov iz vaših projektov, kjer je bilo nekaj uporabljeno na popolnoma nepredviden način?

Na primer naš najstarejši projekt – trg Grønnegade v Odenseju. Nedavno smo ga ponovno obiskali. Naredili smo XXL urbano pohištvo z gumijastim trampolinom. Ta je bil sprva namenjen predvsem otrokom, a ga je nato »posvojila« parkour skupnost in postal je izjemno priljubljena točka za ta urbani šport.

Trg Grønnegade v Odenseju je eden bolj urbanih projektov v vašem portfelju. Kakšno je bilo izhodišče projekta? Kako ste prišli do tako edinstvene oblikovalske rešitve?

Naloga je bila ustvariti trg, ki bi deloval kot nov vhodni trg za umetnostni muzej. Da bi dosegli odprt prostor trga, smo morali najprej odstraniti obstoječe parkirišče s površine. Ustvarili smo novo podzemno parkirišče, ki je zaradi konstrukcijskih zahtev predstavljalo določene tehnične omejitve za zasnovo trga. Pred posegom je bil dani prostor servisno dvorišče za vse okoliške stavbe razen za muzej. Zato smo morali z odločno potezo zasnovati korenito prostorsko spremembo. Neobičajno velike klopi, ki kot nekakšni otoki definirajo prostor trga, so imele veliko vlogo pri spremembi dojemanja tega prostora.

Eno od izhodišč je bilo tudi omogočiti fleksibilno uporabo zunanjega prostora, tako individualno kot skupinsko. Želeli smo oblikovati prostor za širitev muzejske dejavnosti in za mestne dogodke. Naš temeljni razmislek se je vrtel okoli različnih možnosti rabe. Na primer: nekatere klopi so danes priljubljene med starši z majhnimi otroki, saj zagotavljajo varne zaprte otoke v gostem mestnem tkivu.

Nekateri elementi spodbujajo igrivost in vabijo otroke k igri: poleg klopi sta tu še vodni element in velikanski trampolin. Da bi naredili zares poseben mestni prostor, smo tesno sodelovali z oblikovalci luči in skupaj ustvarili interaktivne svetlobne elemente.

Omenili ste, da ste trg nedavno ponovno obiskali. Ali pogosto obiskujete svoje pretekle projekte in skušate razumeti, kako so jih uporabniki sprejeli?

Da, zagotovo. Največ dragocenih izkušenj dobimo iz lastnih načrtov in tudi napak. Na trgu Grønnegade smo se naučili, da nikoli več ne smemo barvati lesa. (smeh)

Vrniva se k igri. Ali pri načrtovanju zasledujete univerzalna načela za spodbujanje igre?

Običajno začnemo s spraševanjem, kako lahko dano lokacijo in njene značilnosti uporabimo v prid dani nalogi. V vsakem prostoru moraš videti možnosti in odkrivati priložnosti. Obenem moraš dobro poznati svoje »občinstvo« – bodoče uporabnike. V tem pogledu je zelo pomemben psihološki vidik. Vselej vsaj približno veš, kako bi se sam obnašal v nekem prostoru, težje pa si predstavljaš in razumeš, kako bi se drugi, saj smo si zelo različni.

Ali kdaj sodelujete s strokovnjaki, ki vaše zasnove komentirajo z uporabniškega vidika?

Uporabniki so praviloma naši naročniki in z njimi vedno poteka širok dialog. V ekipi imamo tudi antropologinjo, ki trenutno dela na projektu v predmestju Københavna – v soseski, ki je bila označena kot problematično mestno območje. Pri načrtovalskem procesu moramo temeljito raziskati, kaj lahko storimo, da bo postal mestni prostor boljši, varnejši in lepši za vse uporabnike. To predstavlja močan socialni vidik. Antropološki vidik je zelo pomemben v vključujočem načrtovalskem procesu, kjer poskušamo razumeti potrebe prebivalcev in različnih skupin uporabnikov. Takšen pristop je pravilo pri skoraj vseh naših projektih.

Kako lahko dobra (krajinska) zasnova spodbudi medgeneracijsko povezovanje prek igre ali drugih dejavnosti? Ali je ustvarjanje odprtega in varnega okolja dovolj? Kakšen je recept?

Vedno znova ugotavljam, da ima pri tem presenetljivo veliko vlogo vnašanje kakovosti v prostor, in to na vseh ravneh. To tudi pomeni, da ljudje dojemajo določen kraj kot nekaj lastnega – kot nekaj, kar jim pripada in za kar morajo skrbeti. Naši prostorski posegi praviloma nagovarjajo ljudi vseh generacij, zato ne smejo biti namenjeni le ozki skupini uporabnikov. Na primer: če naredimo skate park ali parkour park, bo ta namenjen samo specifičnim uporabniškim skupinam. Njihove potrebe moramo razumeti in jih učinkovito vključiti v prostorske koncepte, ki pa vendarle niso namenjeni izključno njim. S tovrstnim večnamenskim »hibridnim« pristopom postanejo posegi bolj vključujoči za vse generacije.

Ali je v tem kontekstu pomembno preizpraševanje očitnih in preverjenih rešitev za dano nalogo in zakaj?

Odvisno od projekta, vendar pa sami pogosto ne uporabimo najlažjih (tehničnih) rešitev. Skoraj vedno je treba kaj prilagoditi ali pa najti drugačen način izvedbe, da tako povečamo kakovost in okrepimo trajnost projekta ali pa ga bolje estetsko uskladimo s celostno vizijo.

Nam lahko zaupate kakšen primer »hibridne« urbane opreme, ki ste jo zasnovali?

Pri projektu igrive krajine Mariendalshallen smo tesno sodelovali s parkour uporabniki, ki so imeli zelo posebne zahteve. Vendar pa smo isti prostorski element hoteli nameniti tudi drugim uporabnikom, kot so otroci in starejši. Končni izdelek zagotavlja enovito platformo, ki je namenjena otroški igri, raztezanju za starejše, aktivni športni vadbi, pa seveda tudi zelo zahtevnim in včasih prav neverjetnim parkour trikom.

Ali lahko poveste kaj več o tem projektu?

Izhodišče projekta Mariendalshallen je bil nekakšen »neprostor«. Zaradi zelo omejenega proračuna smo najprej začeli s »čiščenjem« in odpiranjem prostora. Nato smo uvedli nekaj novih elementov in s tem izvedli urbano akupunkturo. Kljub finančnim omejitvam smo uporabili visokokakovostne materiale, tako da je zasnova trajnostno naravnana in bodo materiali s staranjem postali še lepši. Nekaj posebnih kosov urbanega pohištva omogoča različne situacije v istem prostoru – od mirnega sedenja na klopi do plezanja na streho za najpogumnejše.

Gre za projekt, ki dodaja vrednost izgubljenemu mestnemu prostoru in ga odpira javnosti. Imate veliko projektov, ki se ukvarjajo s to tematiko?

Ja, vsaj na Danskem je tako. Morda gre za stranski učinek, saj se vse več ljudi zadržuje v mestih tudi v prostem času. Zato morajo mesta postati prijaznejša za uporabnike vseh starosti. To je bilo gonilo projekta Mariendalshallen.

Slepo pego v mestu je obravnaval tudi vaš projekt za aktivni park Kastrup. Kakšno je bilo projektno izhodišče?

Pred prostorskimi posegi je šlo za neobljuden in nezaželjen kos zemlje, namreč za ostanek zemljišča ob progi podzemne železnice. Projekt smo zasnovali na podlagi začetne investicije stanovanjskega sklada, ki je lastnik zemljišča. Naročnik je sprva želel zgolj manjše izboljšave, a je na koncu dobil veliko več.

Ste vi predlagali naročniku, da je na koncu odobril obsežnejše spremembe od sprva načrtovanih?

Tako je. Najprej smo naredili vizijo za celo območje, nato pa se je naročnik prijavil za financiranje projekta. Naročnik je sicer potreboval precej časa, preden je dojel, da lahko z razpoložljivimi sredstvi dobi več od načrtovanega. Gre namreč za značilno območje danskega modela socialnih stanovanj, ki obsega najemniška stanovanja v lasti javno-zasebne stanovanjske organizacije.

Kaj je bil glavni cilj projekta?

Oblikovati prostor, ki bo dostopen vsem. Odpreti meje danega zemljišča in ustvariti zanimivo srečevališče za vse: ne samo za stanovalce, ampak tudi za druge prebivalce soseske. Ustvariti nov lokalni park.

Katere novosti so povezane z igro? Ste pri prostorski zasnovi zavestno zasledovali vidik igre ali pa so igralne površine nastale kot posledica drugih vidikov zasnove?

Vsekakor smo se zelo temeljito ukvarjali z načrtovanjem aktivnih prostorov, ki spodbujajo igro in dejavnosti vseh vrst. Primorani smo bili v poglobljeno študijo danosti obstoječe lokacije, saj smo imeli zelo omejen proračun. Poleg tega je bilo zemljišče zastrupljeno, zato skoraj nismo smeli posegati v teren, saj bi to zahtevalo veliko večjo investicijo za sanacijo zemljišča.

Podobno kot pri projektu Mariendalshallen smo najprej predvideli »čiščenje« lokacije, s čimer smo območje naredili bolj pregledno. Odstranili smo nekaj rastlinja, razprli gosto zarasla območja, predvsem pa smo nekatere obstoječe elemente, na primer športna igrišča, uporabili, jih vključili v širši kontekst in jih medsebojno povezali. Z odprtostjo območja, ki danes vzpostavlja jasno vizualno povezavo med stanovanji in zunanjim prostorom, je celoten prostor varnejši in zato med uporabniki zelo priljubljen. Zasnova pa ohranja igrivost in ponuja bogato pestrost ambientov.

Pri nekaterih elementih parka Kastrup, kot so griči za plezanje, ste želeli spodbuditi sodelovanje otrok in staršev pri igri. Odrasli naj torej ne le opazujejo otroško igro, temveč naj v njej prevzamejo aktivno vlogo. To se pogosto zdi velik izziv. Kako lahko to dosežemo?

Menim, da gre predvsem za to, da nekaj ni videti kot igrača. O otrocih moramo razmišljati vsaj tako resno kot o komer koli drugem. Oblikovanje za otroke mora delovati dovolj resno, da je primerno tudi za odrasle. Morda bi to lahko opredelila z besedno skovanko »igrivi zunanji fitnes«.

Pri načrtovanju je pomembno, da pri sebi pomislim: »Kaj bi mene veselilo? Kaj bi bilo prijetno za moje otroke ali za otroke mojih prijateljev?« Oblikovanje igrišč ne sme izgledati preveč agresivno, temveč trajno (in trajnostno). Rada imam, če igrišče ni videti kot očitno igrišče za otroke, ampak bolj kot prostor, kjer lahko kdorkoli počne zanimive stvari.

Ali to pomeni, da vaše zasnove potemtakem bolj spodbujajo odprto igro in ne le igre s točno določenim ciljem?

Vsekakor. Mislim, da lahko to dosežemo, če prostora ne programiramo preveč natančno. Z novim prostorskim okvirom želimo odpirati možnosti za različne rabe in prepustiti interpretacijo uporabnikom.

Kaj pa varnost pri snovanju prostorov igre? Pravila in predpisi so pri načrtovanju igrišč precej strogi. Kakšen je skrivni recept za ustvarjanje živahnih parkov, polnih dejavnosti, vendar še vedno v skladu s predpisi?

Treba se je zavedati, da je stvari mogoče narediti na veliko različnih načinov. Nujno je dobro poznavanje predpisov, a prav tako nujno je nenehno izpraševanje, ali bi lahko določen prostorski problem rešili na nekoliko drugačen način.

Pri projektih uporabljamo že oblikovane izdelke (»ready-made«), pa tudi rešitve po meri. Običajno gre za kombinacijo obojega. V sodelovanju s proizvajalci igral ali druge urbane opreme ugotavljamo, katere rešitve so mogoče v okviru danih predpisov in pravil. Čeprav obstaja veliko izvrstno oblikovanih izdelkov, namenjenih igri, pa mislim, da je nekaj edinstvenega in odličnega tudi v uporabi elementov, ki primarno niso namenjeni igri. Recimo naravna skala.

To me opomni na naravo in naravne elemente v povezavi z igro. Kakšne priložnosti ponujajo oblikovani krajini naravni elementi, kot je vegetacija?

Pri vsakem projektu se najprej sprašujemo o celoti, o »postavitvi scene« in o prostorskem učinku, ki ga pridobimo s prostorskimi orodji. Elementi narave so eno od naših orodij. Običajno veliko pridobimo z njimi. Na primer: na šolskih dvoriščih, ki so danes tako neverjetno velika zaradi velikih šolskih enot, poskušamo uporabiti vegetacijo, da bi zmanjšali merilo prostora. Vegetacija nam pogosto pomaga ustvariti občutek intime.

Vegetacija nosi ključno vlogo pri zasnovi senzoričnega vrta Magneten. Vrt je namenjen točno določeni skupini uporabnikov. Kakšen je bil proces oblikovanja in kaj je vodilna nit zasnove?

Uporabniki vrta Magneten so duševno prizadete osebe s hudimi oblikami avtizma in podobnimi duševnimi ali fizičnimi prizadetostmi. Gre za specifično skupino običajno zelo introvertiranih posameznikov. S projektom smo jih želeli povabiti ven v zunanji prostor in ustvariti okolje, v katerem bodo z veseljem nekaj počeli. Že sama pot skozi vrt je, na primer, zasnovana z različnimi teksturami, da lahko uporabniki nekaj zaznajo zgolj med hojo. Meni najljubše so bele škatle, razpršene po vrtu. Osebje lahko v škatle skrije dobrote in tudi na ta način spodbudi posameznike k uporabi vrta. Obenem je bivanje na prostem rehabilitacijski proces – vadba na vrtu jim omogoča, da so več časa zunaj in tako tudi bolj interaktivni.

V vrtu ste uporabili veliko različnih rastlinskih vrst, vključno z dišavnicami, začimbnicami, čajnicami in zelenjavo. Kako upoštevate vidik lokalne klime glede na vegetacijo, ki jo uporabljate? Ali običajno uporabljate lokalne, avtohtone vrste?

V tem pogledu se vedno sprašujemo, kaj je pomembno za uporabnika in kaj bo pomembno v prihodnosti. Primer so skrajni vremenski pojavi. Na Danskem smo nedavno imeli zelo suha poletja, ki so jim sledila izjemno deževna obdobja. Na to moramo biti bolj pripravljeni, več moramo razmišljati, denimo, o zadrževanju vode v tleh. S podnebnega vidika so smernice vsekakor usmerjene v bolj zeleno in »divjo« smer, zlasti na Danskem, kar je tudi povezano z dejstvom, da gre za zelo urbano državo. Načrtovanje zelenja v mestih se nagiba vse bolj k »divji naravi«, kar je zares zanimivo.

Sicer pa je težko napovedati specifične smernice. Vseskozi sledimo in opazujemo, katere rastlinske vrste se dobro obnesejo in katere niso primerne za uporabo, tudi zaradi novih rastlinskih bolezni in podobnih dejavnikov.

Kako pa je izbira rastlin povezana z vidikom vzdrževanja? Ali so »divji« vrtovi in krajine bolj obvladljivi z manj vzdrževanja?

Odgovor je ja in ne hkrati. Mislim, da je vzdrževanje vrtov z veliko različnimi rastlinskimi vrstami predvsem bolj zapleteno, saj zahteva več znanja o rastlinah. Trate, ki je zasnovana kot »divji travnik«, ne moreš kar tako pokositi, ampak moraš vedeti, kdaj se bodo tam razvile prave rastlinske vrste. Zanimivo je, da javnost to vedno bolj sprejema in se estetsko mnenje spreminja. Ne pričakuje se več, da bo kulturno okolje nujno popolnoma »bleščeče« in absolutno dobro vzdrževano.

Nasprotje mestom predstavlja neokrnjena narava. Vaša urbana prenova mesteca Fanø se ukvarja s kontekstom pristne narave kot tudi z razumevanjem in angažiranjem majhne skupnosti. Nam lahko zaupate več o preseku med naravo in izrazitim udejstvovanjem lokalne skupnosti pri tem projektu?

Fanø Bad je eno najstarejših kopališč na majhnem otoku na zahodni obali Danske. Sama po sebi je to neverjetno lepa pokrajina. Moč morja in vetra je surova. Obenem je to najmanjša občina na Danskem – tako majhna, da jo bo kmalu »pogoltnilo« sosednje mesto. Majhnost in izolacija kraja pomenita močno lokalno skupnost. Preko aktivne vključenosti v proces načrtovanja je v skupnosti zrasla skrb za njen prostor in nadaljevanje tradicije. Lokalni prebivalci menijo, da je novi mestni trg zares njihov, ponosni so nanj. To nas izredno veseli.

Nekatere strukture na trgu me spominjajo na tradicionalne lesene strukture. Ste v njih iskali navdih?

Tako je. Posamezne posege smo želeli tesno povezati z dediščino kraja. Pri projektu smo sodelovali tudi s tesarjem – arhitektom, ki nam je pomagal pri načrtovanju in izdelavi lesenih konstrukcij, kar je zagotovilo dosledno in kvalitetno izvedbo. Veliko smo se naučili o lesni tradiciji na tem območju in črpali navdih iz preteklosti. Poleg lesa je bila tudi opeka zelo prisoten gradbeni material. Na tem območju so sicer tradicionalno uporabljali temnordečo opeko, vendar je na koncu odtehtala uporaba peščenih barv, ki se navezujejo na okoliško naravno krajino.

Kot pri vseh projektih je uporaba skrbno izbranih materialov zares pomembna. Materiali dodajo prijetno taktilno izkušnjo, nas vabijo, da se dotikamo elementov na različne načine, spodbujajo socialni vidik, vabijo različne uporabnike, nenazadnje pa tudi dajejo občutek trajne kakovosti.

Družbeni vidik in trajna kakovost sta sinonima nordijskega oblikovanja. Kako vidite širšo vlogo igre na Danskem, ki je znana kot domovina Lega? Kako to vpliva na vaše delo?

Danska ima res dolgo tradicijo arhitekture in (industrijskega) oblikovanja, pa tudi krajinskega oblikovanja, kar me je v prvi vrsti pritegnilo, da sem se preselila na Dansko. Vendar je zame vsaj toliko vredno tudi opazovanje in razumevanje moje domovine Finske z nekoliko drugačnega zornega kota. Razdalja mi pomaga poglobiti razumevanje sveta tudi takrat, ko so vpletena močna in intimna čustva do določenega kraja.

Izhodišče dveh držav mi vseskozi pomaga pri zavedanju, da lahko kot oblikovalka ponujam ustrezne in smiselne rešitve tudi zunaj svoje domovine. Naši projekti se nahajajo ne le v vseh nordijskih, ampak tudi drugih evropskih državah, kar mi dokazuje, da je mogoče razviti razumevanje različnih kontekstov, čeprav ne gre za kraj, od koder prihajaš.

Vsak prostor in vsak poseg vanj pripovedujeta svojo zgodbo. Ali je pomembno razvijati oblikovalsko idejo s pripovedovanjem zgodbe?

Oblikovalec mora vedno razlagati in utemeljevati svoje oblikovalske rešitve. Včasih nam zgodba pomaga pri oblikovalski nameri in pri sprejemanju oblikovalskih odločitev, sicer bi bilo težko ostati zvest samemu sebi. Proces od zasnove do izvedbe je praviloma tako dolg, da bi se brez močne ideje in zgodbe začetna oblikovalska namera zlahka izgubila.

Danes se močne ideje skoraj brez izjeme prepletajo s trajnostnim načrtovanjem. Kakšne so smernice glede trajnostnega načrtovanja pri krajinskem oblikovanju v nordijskih državah?

Zelo pogosta in pomembna je na primer dilema med lokalnostjo in dolgotrajnostjo. Vedno se sprašujemo, kaj je bolj trajnostna odločitev: uporaba materialov z dolgim življenjskih rokom, ki jih uvoziš z drugega konca sveta, ali lokalni materiali, ki zahtevajo nenehno nego in morebitno zamenjavo v zelo kratkem času. To je res pogosta praktična in moralna dilema.

Kaj pa urbani razvoj v nordijskih državah? Kakšne so ambicije »zelenih mest«?

Čutim, da je zlasti v Helsinkih velik poudarek na ustvarjanju odprtih prostorov udobnega merila in visoke kakovosti. Tovrsten pozitiven trend prihaja tudi od zasebnih investitorjev in mu skušamo slediti pri naših projektih. Kljub zgoščevanju mesta je spodbudno, da ljudje in mestna uprava razumejo dodano vrednost ohranjanja narave v mestu. V novih soseskah v Helsinkih je praviloma velik poudarek na ustvarjanju visokokakovostnih zunanjih prostorov. Na žalost so nekatere visoke zazidave zelo vprašljive in tudi dobre krajinske ureditve ne morejo izboljšati mestne podobe.

Kakšen pa je vpliv razvoja prevoznih sredstev na razvoj mest?

To me spomni na parkirne predpise, ki se spreminjajo. V projektih opažamo, da je danes več prilagodljivosti, kako na primer izračunamo ustrezno število parkirnih mest. Praviloma z veseljem ugotavljamo, da potrebujemo manj parkirnih površin. To je deloma povezano s spremenjenimi vedenjskimi navadami ljudmi; v zadnjem času na primer s pojavom domačih pisarn in delom na daljavo. Urbanistično načrtovanje se osredotoča na razvoj sosesk, ki morajo zadovoljiti čim več potreb različnih uporabnikov, kar vodi v decentralizacijo funkcij v mestu.

Kako se usmeriti k bolj trajnostni družbi prihodnosti? Kakšno je vaše mnenje? Kakšna je vloga krajinskega arhitekta pri tem?

Vse bolj je pomembna ozelenitev mest, saj pomaga pri hlajenju mest in ustvarjanju prijetnejše mikroklime. Zelenje pripomore k manjši občutljivosti mest na ekstremne vremenske razmere. Družbena trajnost je podobno pomembna: ustvariti prostore, kjer se lahko ljudje enakopravno srečujejo. Ključnega pomena je, kako se ljudje srečujejo. Na primer: postopni prehodi med zasebnimi in javnimi prostori so zelo pomembni za spodbujanje pozitivnih srečanj. To prispeva tudi k občutku varnosti brez uporabe varnostnih kamer.

Slednje se zdi zakoreninjeno v nordijskem razmišljanju – da namreč ne potrebujete ograje za opredelitev, kaj je zasebno in kaj javno.

Ja, nevidne meje. No, včasih vendarle potrebujete vsaj živo mejo. (smeh) Zdi se, da pri tem obstaja pravilo. Bolj kot je neko območje nevarno, bolj jasne morajo biti meje, da se ljudje počutijo varne v svojem zasebnem prostoru. In obratno – višja kot je splošna varnost, bolj odprt je prostor.

Za konec dve veliki vprašanji. Najprej, zakaj sta dobro urbanistično načrtovanje in krajinska arhitektura pomembna za nas?

S preteklimi napakami smo se naučili, kaj lahko ustvari slabo načrtovanje v najhujših primerih. Upam, da smo zato postali modrejši in razumemo, da je ključnega pomena ustvarjati kvalitetno okolje za ljudi. Današnja družba se razlikuje od preteklih, zato se moramo odzivati na današnje potrebe in razmišljati o potrebah v prihodnosti. Prilagodljivost bi morala biti v središču našega razmišljanja. V prihodnosti bodo drugačne potrebe in mesta se bodo nenehno spreminjala. Zato naše načrtovanje ne sme biti preveč določujoče in potencialno omejujoče za prihodnost. To se zdi zelo težko vprašanje zlasti pri urbanističnem načrtovanju, kjer je vsaj v nordijskih državah vse resnično zelo načrtovano. Posledično ni veliko možnosti za prilagajanje prostora.

In nazadnje, načrtovanje in oblikovanje za prihodnost – katera so ključna vprašanja in teme, ki jih krajinski arhitekt lahko obravnava in kako?

Vsekakor se spreminja infrastruktura, zlasti načini premikanja. Spreminjajo se načini življenja in načini tvorjenja družbenih skupin znotraj mesta. Zato bi morali biti sposobni razmišljati še bolj izven ustaljenih okvirov. V mestih po eni strani biva vse več družin z otroki, po drugi pa je tudi vse več ljudi, ki živijo sami, kar bo imelo posledice vsaj v bližnji prihodnosti.

Verjamem, da kljub nenehnim spremembam v mestih še vedno ostaja in bo ostalo nekaj klasične »mestnosti« – nekaj tistega, kar od mest vsi pričakujemo. Če samo vzamemo za primer ulico Bulevardi v Helsinkih. Ta mestna podoba je nekaj, kar se pričakuje v večini evropskih mest in deluje! Torej vendarle ne smemo pozabiti na tradicionalne, klasične mestne podobe.

Kar zadeva trajnost v širšem smislu, pa je jasno, da moramo podnebne spremembe obravnavati zelo resno, saj zahtevajo drugačno razmišljanje v celotnem načinu gradnje mest. Različnih vidikov je ogromno in zahtevajo večje politične in strateške premike.

To je moje predvidevanje, vendar pa mislim, da načrtovanje za prihodnost pomeni tudi globlji premislek o decentralizaciji. Ne moremo več pričakovati, da bodo vsi delali v mestih. Razširjenost dela na daljavo je v preteklih treh letih odprla Pandorino skrinjico in nenadoma je mogoče marsikaj. Majhne vasi so ponovno dobile nove prebivalce in to se mi zdi pozitivna sprememba.

Pogovarjal se je: Gregor Turnšek

Prvič objavljeno v Outsider #31 »Igra«, jesen 2022.

Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!