Uredniška rubrika
Arhitektura je le majhen del veliko širšega sveta, vendar stavbe reproducirajo in reprezentirajo svet okoli sebe. So utelešenje bojev za oblast, izraz sil nepremičninskega trga, manifestacija naraščajoče ekološke zaskrbljenosti. Neizogibno so rezultat kompromisov. Da lahko stavbe pridobijo pomen tako v arhitekturnih krogih kot zunaj njih, jih ne smemo obravnavati izolirano, kot objekte v pokrajini, kot zamrznjene podobe zunaj časa. Pisanje o stavbi zahteva razpiranje, razkrivanje in izpostavljanje resnic o širšem svetu; o dohodkovnih razlikah, usodi Zemlje, urbanizaciji in njenih neuspehih je mogoče razpravljati prek arhitekture. Da bi se izognila objektivizaciji arhitekture, je revija The Architectural Review (AR) večino svojega 127-letnega obstoja na svojih naslovnicah le redko predstavljala stavbe. Naša želja je objavljati zgodbe, ki odmevajo onkraj zidov stavb in segajo izven nadzora arhitektov.
Publicirati oz. objaviti (ang. to public, op. pr.) – iz latinskih izrazov publicus/publicare – pomeni »predstaviti javnosti, razkriti, naznaniti in obelodaniti«. Večji del obstoja je bil glavni namen AR in drugih uglednih arhitekturnih revij predstaviti nedavno dokončane, pogosto še nevidene stavbe z vsega sveta, ki so vedno veljale za pomembne. Kot je v posebni številki ob 120. rojstnem dnevu AR zapisal Stephen Parnell, je bila skozi vso zgodovino arhitekturnega tiska najpogostejša oblika kritike »promocija dobrega in ignoriranje slabega« – pristop, ki pa je seveda rezultat izbire, tako uredniške politike kot osebnih preferenc. Vzpon digitalnih platform v zadnjih dveh desetletjih je z množico slik in informacij, ki potujejo z vrtoglavo hitrostjo, dokazal, da novosti sodijo na splet. Tako je splet okoliščin prisilil tiskane publikacije, da so ponovno premislile in prilagodile svoje politike, kar je spodbudilo vse večjo odgovornost za dokumentiranje, preizpraševanje in ponovno preučevanje.
Ker stavbe za veliko let preživijo svoje ustvarjalce, nas pri AR zanima, kako iti dlje od namenov projekta in preučevati zgodbe, ki jih lahko pripovedujejo stavbe: ko gradnja ne gre po načrtih, ko se naselijo stanovalci, ko se spremenijo politični sistemi, ko pride vmes življenje, ko so stavbe slabo vzdrževane, ko se ambicije ne uresničijo, ko gre stil iz mode ali pa se vrne. Zakaj stavbe postanejo vredne, da jih ohranimo, ali zakaj so porušene. Kritika si tako bolj kot »nekaj predstaviti javnosti« prizadeva, da bi interpretirala, opozarjala in razlagala ter tako lahko izmerila dejanski vpliv arhitekture na svet okoli nje. Zamisel serij Revisit (Ponovni pregled), Retrospective (Retrospektiva) in Reputations (Slovesi) v AR je nenehno ponovno ocenjevanje načina, kako stavbe prestanejo preizkus časa, nove relevantnosti, ki jo je mogoče najti v določenem opusu, ter kulta in zapuščine vplivnih osebnosti. V končni fazi gre za lekcije, ki se jih lahko naučimo od naših predhodnikov. Pogled nazaj nam pomaga gledati naprej, ti članki pa postanejo priložnost, da naredimo prostor za projekte, teme in ljudi, ki so jih prejšnji uredniki, in kanon evropocentrične arhitekturne zgodovine, morda prezrli – arhiv AR je izjemna zakladnica, vendar ni brez vrzeli, pomanjkljivosti in subjektivnosti.
Vloga revije The Architectural Review je, da namesto golega posredovanja to poplavo informacij presnavlja, kritično filtrira, kurira in ureja ter skrbno oblikuje in pripoveduje zgodbo, ki je zgolj instantno sporočilo za javnost ne (z)more podati. Postopek zahteva vrsto preglednic, nešteto map s slikami (prepričljivo in redko videno vizualno gradivo je bistvenega pomena) ter veliko veliko vprašanj in pripomb, poslanih ljudem na terenu. Ker zlahka zanemarimo isto, kar so zanemarili že drugi, je del vloge AR tudi prepoznavanje, raziskovanje in odkrivanje projektov in praks na obrobju. Leta 2020 smo, zavedajoč se omejitev in kulturne homogenosti naše majhne londonske ekipe, začeli graditi mrežo sodelavcev uredništva; želeli smo razširiti obseg in pestrost svoje individualne in kolektivne perspektive ter odpraviti pogosto nevidne formalne strukture, prek katerih se sprejemajo uredniške odločitve.
Publikacija sama je mesto za pogovor. Najprej med uredniki in sodelavci (naši pisci vedno obiščejo stavbe, ki jih recenzirajo, in radi naročimo izvirno fotografijo, kadar je mogoče), nato pa z bralci, ko revija pride iz tiskarne. Pogovor se nato razširi onkraj tiskanih strani in zajame brezmejno prostranstvo digitalnih področij in povsem fizične prostore mest, v katerih živimo. Zdi se, da je v številnih spletnih publikacijah vprašanje izbire, programov in subjektivnosti izginilo, nadomestil pa ga je en sam skupni imenovalec: količina. Založništvo, tiskano ali spletno, ni nikoli nevtralno ali apolitično – z vzpenjajočimi se krivuljami spletnega obiska stopnja odgovornosti samo narašča.
S tematskim pristopom, ki ni monografski in ga ne usmerjajo novosti, se AR loteva arhitekture z nekoliko drugačnega zornega kota in se raje poslužuje filtrov energetike, turizma, dela ali živali, ki usmerjajo uredniške raziskave in vplivajo na izbor stavb, ki jih objavljamo. Ko teme izberemo, jih skrčimo na eno samo besedo, nato pa ponovno raztegnemo in razprostremo daleč naokoli. AR je po obsegu in pogledih mednaroden, zato je vedno radoveden in vztraja pri prepričanju, da se lahko veliko naučimo iz tega, kar se dogaja drugje – še posebej, ko se zdi, da se svet zapira sam vase. Projekti so izbrani kot prizma, skozi katero se oblikujejo stališča in širše pripovedi. Obravnavanje širših vprašanj spreminja arhitekturo v medij, s številnimi različnimi pristopi in pogledi pa ohranjamo uredniško prakso, ki je dosledna, nepristranska, polna pozornosti in skrbnosti, a tudi radikalna, vključujoča in transformativna. Stavbe se gradijo na gradbišču, arhitektura pa se gradi v diskurzu.
Napisala: Manon Mollard, urednica revije The Architectural Review
V rubriki “Kakšna naj bo dobra revija?” vabimo k besedi urednike svetovnih (arhitekturnih) medijev
