Uprizoritvena umetnost je eno od kulturnih področij, ki so jih ukrepi ob poskusu zajezitve okužb s koronavirusom poleg glasbenikov najbolj prizadeli. To ne pomeni, da področja knjige, filma in likovne umetnosti niso bila oškodovana, vendar jo je živa umetnost odnesla za odtenek slabše. In če so se določeni glasbeniki lahko zakopali v studijsko delo, ki sicer ni dobičkonosno, je pa naložba za prihodnost, in če so drugi izvajali koncerte od doma, je gledališču ostalo bore malo manevrskega prostora za stik z gledalci.

Prvi karantenski poskusi gledališčnikov, da bi obdržali vez z občinstvom, so potekali v obliki branja poezije in pravljic za otroke ter bralnih uprizoritev maturitetnih besedil prek spletnih platform. Nekatera gledališča so se odločila digitalizirati arhivske posnetke predstav in tako vzdrževati stik z gledalci. V Gledališču Koper pa so šli celo tako daleč, da so prek spletnih platform odigrali nekaj svojih predstav. Vendar so bili vsi ti poskusi zgolj blažev žegen, saj je vsem manjkal glavni sestavni del – živi stik z občinstvom. Posebnost te panoge je namreč živa izmenjava vsebin med ustvarjalci in gledalci, ki se zgodi neposredno, v istem prostoru ob istem času. Vsi poskusi približevanja gledalcem so bili zaradi tega žal zgolj bledi približki prave izrazne moči uprizoritvene umetnosti. Pripovedovanje pravljic je bilo dobro sprejeto, a je bilo vseeno daleč od živega stika, predstave prek Zooma so bile revolucionarne, a žal je bila dejanska dodana vrednost izvedbe dejstvo, da so sploh bile, in ne to, kaj in kako so gledalcem prinesle vsebinsko.

Obdobje karantene je nato minilo, kulturne institucije so se lahko pod zaostrenimi pogoji ponovno odprle in gledališčniki smo se z največjo možno vnemo vrnili na delo, čeprav sprva ni bilo čisto jasno, ali ga bomo glede na zapovedano distanco in maske sploh lahko normalno opravljali. Sledil je premislek o smiselnosti ukrepov na odru. Pri nas smo razmišljali približno takole: gledališče prikazuje zgodbe, ki temeljijo na človeških življenjih, ta pa večji del zgodovine niso potekala na razdaljah – bližina, poljubi, kričanje, petje in objemanje so od nekdaj sestavni del medčloveške komunikacije. Da bi se temu odpovedali, bi pomenilo, da bi močno okrnili gledališki izraz in tudi gledalčevo izkušnjo samega gledališkega dela – in čeprav bi določene uprizoritvene tehnike tak pristop lahko celo omogočile, bi bila s strokovnega vidika privolitev v to omejitev nesprejemljiva. Obenem so ustvarjalci predstave, čeprav jih ni malo, relativno obvladljiva skupina ljudi in so na neki način podobni manjšim šolskim razredom, za katere je bilo jasno, da se omejitev z maskami in medsebojno razdaljo ne bodo mogli držati. Zaradi teh razlogov smo se odločili, seveda s prostovoljno privolitvijo sodelujočih, da bomo na odru delo nadaljevali tako kot pred karanteno – torej brez mask in zapovedane razdalje. Na prvi pogled se tak pristop morda zdi nekoliko tvegan, a dejstvo ostaja, da bi morali v primeru okužbe enega od sodelujočih gledališko produkcijo ustaviti v vsakem primeru, tudi če bi se na odru držali razdalje in nosili maske ali vizirje, ki pa so za odrski izraz izjemno neprimerni. Kako bo s temi ukrepi v prihodnje, je v tem trenutku težko predvidevati, je pa že zdaj jasno, da bodo v primeru poslabšanja epidemiološke slike gledališča in drugi javni dogodki med prvimi, ki jih bodo prepovedali.

Gledališča smo tako našla nekakšno ravnovesje med neoviranim delom na odru in spoštovanjem vseh omejitev za občinstvo. Vendar se vpliv koronavirusa na uprizoritvene umetnosti in na producente ne konča pri vprašanju, na kakšen način je mogoče izvajati program – glavna težava se bo razkrila s prihajajočo sezono. Večina ustvarjalcev uprizoritvenih umetnosti pri nas deluje v okviru javnih ali nevladnih institucij, ki za svoje delovanje prejemajo programska ali projektna sredstva od države, ki jim dodajo še določen odstotek sredstev s trga. In ravno v trgu je past. Javne institucije morajo sofinancirati 30 % novih stvaritev in 50 % stroškov odigravanja predstav, vendar trga, kot smo ga nekoč poznali, ni več.

Trg za gledališča pomenijo prodane vstopnice in predstave, ki jim jih uspe prodati v kulturne domove po krajih, kjer lastnih produkcijskih zmožnosti nimajo. V slabih treh mesecih karantene, ki so žal padli ravno na vrhunec sezone, so skoraj vsa gledališča izgubila okrog 50 % sredstev, ki jih pridobijo z gostovanji. Obenem so se zmanjšale zmogljivosti dvoran, s tem se je zmanjšal tudi zaslužek na odigrano predstavo – tako doma kot v gosteh. Ker pa je gledališče precej draga umetnostna zvrst – že pri majhni predstavi poleg igralcev na odru sodeluje večje število ljudi v zaodrju – odrski tehniki, organizatorji, garderoberke, mizarji, šoferji, šivilje, lučni in tonski mojstri …, kot že rečeno, za majhen razred ljudi – obstaja določen znesek, pod katerim predstave preprosto ni mogoče izpeljati brez izgube. Poudarjam – izpeljati ne brez dobička, ampak brez izgube. V trenutnih razmerah lahko večino predstav odigravamo izključno za pokrivanje stroškov. Kar odpira dodatne rane – najcenejše predstave so tiste, ki nimajo veliko scene in kostumov in ki nimajo gostujočih igralcev. Kar pomeni, da po eni strani po sili razmer siromašimo gledališko izkušnjo in jo vizualno poenostavljamo na črne odrske škatle in majhno število igralcev, oblečenih v konfekcijska oblačila, ter po drugi strani jemljemo priložnost za delo samozaposlenim igralcem, ki jim sodelovanje z institucijami pomeni edini mogoči način preživljanja s poklicem, ki so si ga izbrali.

Poleg denarnih sredstev pa so gledališča med karanteno izgubila tudi dragoceni čas, ki ga potrebujejo za redno izvajanje programa v letošnjem letu. Kar je pomenilo, da so se morali določeni projekti zamakniti na naslednje leto, kar je posledično vplivalo na možnosti za delo in dohodke samozaposlenih v kulturi ter jim porušilo ritem izvajanja že dogovorjenih projektov, ki so načeloma z gledališkimi hišami dorečeni že za kaki dve leti vnaprej.

V krizi se je izkazalo, da je »gledališki stroj«, kot smo ga poznali in v katerem sodelujejo Ministrstvo za kulturo, občine, gledalci, institucije, zaposleni in samozaposleni, nastavljen tako natančno, da deluje izključno v primeru, da je ves čas v pogonu. Vse, kar je manj od 95-odstotne učinkovitosti, pomeni, da bo eno od področij odpovedalo. In tudi je. Načrtovani programi gledališč so se prilagodili, razmerja so se porušila, samozaposleni so ostali brez dela, abonenti pa brez obljubljenih predstav. Stroj je obstal. Za ponovni zagon v vsaj približno enaki obliki pa bi potreboval razmere, ki jih trenutno ni.

Položaj umetnosti, ne zgolj uprizoritvenega sektorja, ni rožnat, in verjetno bo minilo še nekaj časa, preden se bomo lahko vrnili na stare tirnice. Če bo to sploh še mogoče. Kako naprej, v tem trenutku še ni jasno. Jasno pa je, da bomo lahko nadaljevali le, če se bomo tako ustvarjalci kot gledalci zavedali velikanskega pomena, ki ga ima kultura na človeško življenje, in se bomo zavezali k vlaganju vanjo, tako na nivoju države kot posameznika. Navsezadnje je ravno kultura tisto, k čemur se nas je večina zatekla med mučnimi dnevi karantene.

Marko Bratuš, umetniški vodja SNG Nova Gorica

Na spletu le izjemoma objavimo članek iz tiskane revije. Spletne vsebine se od tistih v tisku razlikujejo. Nastajanje odličnih vsebin na vseh kanalih Outsider podpirate bralci z naročilom. Hvala!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja