Glede na to, da gre za veliko baročno stavbo sredi običajne slovenske vasi, v kateri sicer prevladujejo kmetije, je dvorec Novo Celje precej nevpadljiv. S ceste, ki povezuje Žalec in vas Petrovče, se ga skoraj ne vidi – njegova obrabljena rumena fasada se zliva z barvno paleto sosednih objektov, pogled nanj pa zakrivajo nasadi hmelja in drevesa v parku pred njim. V svoji polni podobi se dvorec pokaže šele, ko se sprehodiš (ali zapelješ) skozi težka kovinska vrata in podaš pod drevoredom, ki vodi do njegovega vhoda. Za dvorec, ko ga končno zagledaš, bi težko rekel, da je impozanten ali celo lep. Je pa – z dotrajano fasado, v katero je vrezanih nekaj svastik in imen parov – prijetno domač.
Domača zunanjost pa skriva precej razburljivo zgodovino. V razponu slabih treh stoletji je dvorec igral precej različne vloge. Sredi 18. stoletja je posestvo, na katerem je stal še star, dotrajan grad Celje, igralo vlogo imetja, s prodajo katerega je novo ustoličena cesarica Marija Terezija po vojno poskušala ponovno napolniti državno blagajno. Posestvo je od države kupil grof Gaisruck, ki se je odločil staro graščino podreti in po vzoru dunajskega Schönbrunna zgraditi nov dvorec. Po smrt grofa je novo razkošno domovanje in obsežna posestva okoli njega podedoval njegov nečak, ki pa je moral zaradi slabega upravljanja kmalu najaviti stečaj. Tako je posestvo z dvorcem leta 1835 prišlo v roke Josefu Ludwigu Haussmannu, podjetnemu plemiču, ki je v Novem Celju poleg domovanja videl predvsem vir zaslužka – v avanturističnem obdobju zadnjih vzdihljajev fevdalizma je plemič Hausmann svoje posestvo vodil kot podjetje. Poskušal je izkoristiti vire, ki jih je posestvo ponujano (od kmetijstva do rudarstva), moderniziral je proizvodnjo in investiral v tvegane naložbe. Ena takih, ki je Hausmanna na koncu pokopala, je bilo gojenje sviloprejk – te so mu na koncu pustile 300 000 goldinarjev dolga, zaradi katerega se je odločil posestvo prodati. Pri vsem tem ne gre pozabiti omeniti tudi Fanny Hausmann, hčere Josefa Ludwiga, ki se je med svojim bivanjem v Novem Celju naučila slovensko in v jeziku pisala tudi pesmi (izbor teh je leta 1998 izšel pod naslovom Dama v črnem).
V drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja je dvorec zamenjal več lastnikov, leta 1930 pa ga je kupila Dravska banovina in v njem uredila bolnišnico za duševne bolezni, večino umetnin, ki so prej krasile notranjost dvorca, pa so prenesli v Narodni muzej v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno so imeli nemški okupatorji v njem lazaret, po vojni pa je najprej služil kot bolnišnica za pljučne bolezni, potem pa kot dom starejših občanov. Od leta 1995 je dvorec v lasti Občine Žalec in nima več stalne funkcije – služi predvsem kot občasni razstavni in sejemski prostor.
Trenutno – med 28. 5. in 3. 10. – dvorec gosti razstavo V odboju svetlobe, delo kustosinj Vesne Teržan in Alenke Domjan. Ta zajema dela šestih slovenskih umetnikov: slikarjev Mojce Zlokarnik in Sandija Červeka, kiparjev Sabe Skaberne in Marka A. Kovačiča, fotografa Gorazda Vilharja in krajinske arhitekte Ane Kučan, ki prav tako razstavlja svoje fotografije. Vsakemu od njih je namenjen svoj prostor, ti pa so »tematsko poimenovani«: fotografije japonskih tradicionalnih festivalov Gorazda Vilharja so na primer razstavljene v »japonski sobi«, Kovačičeve slike, v celoti naslikane s črno, v sobi »črnih diamantov«, kiparski izdelki Sabe Skaberne iz filca v sobi »polstenih sanj« in tako naprej. S tem naj bi kuratorki posnemali prakso iz časa, ko je dvorec še služil svojemu izvornemu namenu – bivanju – in so bili saloni poimenovani po štirih »osnovnih« elementih (ognju, vodi, zemlji in zraku). A poimenovanje na razstavi ne doseže koherentnega učinka: večinoma so poimenovanja zgolj trivialna (»japonska soba« ali pa »mavrična soba«, v kateri so razstavljene barvne slike Mojce Zlokarnik), nekaj (»soba črnih diamantov« in »soba polstenih sanj«) pa jih – domnevam – poskuša zveneti dvorno vzvišeno, kar tudi ni najbolj posrečeno.
Poleg poimenovanja posameznih razstavnih prostorov neprepričljivo deluje tudi sama tema razstave. V središču naj bi bila svetloba kot »’prapočelo’ vizualne umetnosti« oziroma odboj svetlobe, v katerem »ne le da vse postane vidno, [ampak] tudi čutno, haptično, zbudijo se čustva, misli, odločitve …« To pa je – milo rečeno – široka tema, ki jo predstavljena dela v svoji različnosti ne uspejo smiselno zamejiti. Posamezna dela so sicer zanimiva – prepričale so me predvsem slike Sandija Červeka in sitotisk Mojce Zlokarnik – ne delujejo pa dobro kot enotna razstava. Pri tem ne pomagajo televizijski dokumentarni filmi o umetnikih, ki se predvajajo v vsaki sobi in sploh nimajo razstavne vrednosti.
Kustosinja Vesna Teržan v svojem uvodnem tekstu, objavljenem v katalogu, zapiše tudi, da dvorec vsako leto »zaživi skupaj z likovnimi in glasbenimi deli« in da letos razstavljena dela »vodijo dialog s spominom na nekdanje življenje baročnega dvorca ter hkrati nudijo izhodišča za razmislek o njegovi revitalizaciji.« Sam bi se težko strinjal s tem – razpadajoče stene dvorca ob delih ne zaživijo; bolj kot sredstvo dialoga umetnine predstavljajo podlago, na kateri še bolj očitne postanejo vse razpoke, luknje, udrtine in grafiti, ki poleg njih »krasijo« stene dvorca. Se pa strinjam, da razstava s tem »nudi izhodišče za razmislek o revitalizaciji«, le da je to izhodišče dvosmerno: del dvornega čara je, da deluje tudi kot razstavni prostor svojega lastnega razpadanja, hkrati pa bi bilo škoda, če bi ga po vseh teh letih prevzemanja različnih funkcij prepustili žalostni usodi propadanja med gostovanjem priložnostih razstav in prireditev.
Piše: Martin Justin
