S pravnikom, profesorjem evropskega in ustavnega prava, avtorjem številnih strokovnih člankov ter publikacij v mednarodnem prostoru, kolumnistom pravniškega portala Ius Info ter časnika Finance, sva govorila o njegovem pogledu na medije in družbeno realnost, ki jo soustvarjajo. Ali lahko na aktualno medijsko sceno – kljub vsemu – zremo z optimizmom?

Kako ste začeli s pisanjem kolumen? Je bilo to nekaj, kar ste načrtovali?

Večina mojega medijskega udejstvovanja se je začela po naključju in tako je bilo tudi s pisanjem kolumen. Najprej sem kolumne pisal za portal Ius Info, namenjen ožjemu pravniškemu krogu. K temu me je povabil eden od ustanoviteljev tega portala, potem ko sva se slučajno srečala na nekem prehodu za pešce v Luksemburgu, kjer sem tedaj na kratko stažiral na Sodišču Evropske unije. To je bilo že kakšno desetletje nazaj. Odtlej za Ius info pišem vsakih 14 dni. Potem pa me je nekega dne poklicala odgovorna urednica Financ, če bi želel pisati še za njih. In tako sem leta 2015 začel vsakih 14 dni pisati za Finance, če je kakšna vroča tema, pa še kdaj vmes.

Za kolumne si je treba vzeti dovolj časa, treba je znati pisati, predvsem pa vedeti, kaj želiš sporočiti. Kaj je glavno gonilo vašega pisanja?

Pišem na dušek, z lahkoto in z veseljem. Pišem predvsem iz notranjega etičnega naboja. Ta pa je, da verjamem, da mora za demokratično družbo obstajati robustno javno polje demokratičnega diskurza, v katerem smo vsi tisti, ki nekaj znamo ali vemo, dolžni po svojih močeh opozoriti na tisto, kar je narobe, da bi postalo bolj prav. Kot univerzitetni profesor imam nalogo učiti študente, kaj so ustavni ideali in kakšna je praksa, tako da se ogromno tega, kar pišem, povezuje s tistim, kar že sicer počnem. Torej, da opozarjam na to, kaj je norma, kaj je standard, in skušam na polju javnega razmišljati, zakaj nekaj ni tako, kot bi moralo biti.

So vaše kolumne že sprožile tudi realne posledice, se je notranji naboj, vtkan v kolumne, že materializiral? Razen, da se je kdaj morda kdo razjezil.

No, to je seveda tudi namen kolumen, da pišeš miselno provokativno, da sprožaš razpravo, samorefleksijo in razmislek. Živimo v družbah, ki jih ustvarjajo narativi. Našega družbenega razumevanja ni brez zgodb, ki si jih pripovedujemo sami o sebi. Kolumne, ki so po mojem dejansko sprožile kakšno spremembo v družbi, so bile tiste, ko sem se oglašal v zadevi Patria na Ius Info in v drugih časopisih, ki so mi odprli prostor. Mislim, da se je takrat sprožil prelom v smislu, da smo opozorili na tisto, kar je objektivno narobe in je šel diskurz iz politične podivjanosti v smer, kamor bi po pravu moral iti. Tako da včasih kolumne imajo nek družbeni učinek, mnogokrat pa seveda ne. Bili bi tudi naivni, če bi pričakovali, da ga bodo imele. 

Malo naivnosti je v redu, celo nujno potrebne, karkoli že ustvarjaš. 

Res je. Moja največja naivnost, morda pa le idealizem?, je v tem, da verjamem, da je mogoča odprta, demokratična, pluralna družba, v kateri smo ljudje zmožni voditi dialog in se pustiti prepričati tistim, ki imajo najbolj prepričljive argumente. 

Potem menite, da je možno s kolumno nekoga, ki je v nekaj že prepričan, pripraviti do malce drugačnega pogleda?

V Sloveniji je to težko, ne pa nujno tudi nemogoče. Slovenska družba namreč ni dialoška družba — predvsem zato, ker se mi zdi, da niti noče priti do tega, da bi mislila. Smo zelo dogmatična družba. Ampak to ima za posledico, da, če se nekdo uveljavi in, na primer, postane univerzitetni profesor prava in da nekaj pove v javnosti, ravno iz te percepcije dogmatične družbe sprovocira vsaj to, da morajo tisti, ki so na drugi, tretji, četrti strani, tudi vstopiti v dialog in povedati, zakaj govorec po njihovem nima prav. 

Učinek je torej v tem, da debata sploh steče?

Da debata steče in da se skupaj približujemo objektivni resnici, nad katero nihče nima monopola. Če se ne bi oglašali z nasprotnega vidika, bi obveljalo, da je dogma, ki jo je postavila neka skupina ljudi, pač objektivna resnica, v katero se ne sme niti podvomiti. In tako je dolgo časa tudi bilo. Z odpiranjem javnega prostora, tudi z omenjenimi kolumnami, pa se to spreminja.

Pravite, da ko se kot univerzitetni profesor oglasite v javnosti, ima to že zaradi same pozicije določen učinek in težo. Vendar je ta teža, verjetno zaradi omenjene dogmatske družbe, drugačna, če prihaja iz zasebne univerze. Ali ne bi bilo lažje, da bi kdaj kakšno temo izpustili, samo zato, da bi se kot pisec izognili neprijetnim posledicam?

Ah, no, moj značaj ni preveč pragmatičen. To je lahko tudi hiba, sploh v okoljih, kot je naše, kjer argumentirano povedati tisto, kar misliš, da je prav, ni nujno dobrodošlo in še manj nagrajeno. Ampak tak pač sem. In doslej se mi je takšna etična drža obrestovala, saj je to nekaj, kar me samo po sebi izpopolnjuje, v svoji koži se dobro počutim in v krogih, kjer se gibljem, je pokončna, argumentirana drža priznana kot nekaj, kar se spoštuje. 

Glede zasebne univerze, ki se ji pridajajo še kakšni drugi pridevniki, pa to nima toliko zveze z univerzo ali nami, ki delamo na njej, in imamo zato težje pogoje dela, ampak je to odraz širšega okolja, ki ni pripravljeno dopustiti poštene tekme. In se določene institucije in posameznike na njih vnaprej ožigosa ter obda z raznimi etiketami. Na ta način se jih diskvalificira iz javne debate, še preden se spoprimemo z argumenti, ki naj bi bili merilo naše medsebojne prepričljivosti. 

Tema, ki jo v svojih kolumnah večkrat reflektirate, je družbena polarizacija. Zakaj menite, je naša družba tako zaznamovana z njo?

To, da je slovenska družba polarizirana, je po eni strani že napredek. V smislu, da imamo vsaj dva pola, ki med sabo idejno tekmujeta. Vendarle, če naredimo zgodovinski presek, je bila slovenska družba od nekdaj monistična družba. V devetdesetih letih smo se odločil, da bomo ta prostor odprli. Ampak težko ga je odpreti, ker je ves socialni kapital, ki smo ga imeli na razpolago, temeljil na družbenem monizmu, kjer ima le ena pozicija monopol nad konstrukcijo realnosti in vsemi viri družbene moči. 

Gre torej za vprašanje družbene moči?

Da. Povsem človeško je, da se tisti, ki so imeli družbeno moč, v prehodu iz ene družbene ureditve v drugo, temu ne želijo odpovedati. To je, če hočete, del evolucijskega značaja človeka v želji po maksimizaciji svoje moči in tem posameznikom ni bilo v interesu, da se pojavljajo nove institucije, nove oblike civilne družbe, nove iniciative na univerzitetnem področju, in zato je bilo treba, tudi na ravni jezika in administracije, vzpostaviti vse mogoče ovire, da do tega ne bi prišlo. 

To pojasni, zakaj so danes zasebne iniciative na področju šolstva diskreditirane. In to tudi pojasni, zakaj je družbeni narativ, ki ga živimo in v katerem rastejo nove generacije, s tem diskurzom zastrupljen na enak način. Gre preprosto za po človeški in družbeni plati razumljivo željo ohraniti svoj položaj, svojo oblast, svojo moč. In ne prepustiti teh pozicij drugim, ki si želijo samo to, da bi enakopravno sodelovali v tekmi, ki bi bila poštena. 

Ta globoka polarizacija je torej namenjena delitvi duhov, prek katere se ohranja status quo. In ta status quo se potem poustvarja in soustvarja čez vse mehanizme socializacije, od vrtcev do univerz, z vsemi šolami, civilnimi družbami in mediji vmes.

Kako to, da se vsaj mladi iz tega bolj ne iztrgajo, posvetijo produktivnejšim, svojim lastnim, ne recikliranim problemom? Generacija, rojena v devetdesetih, pogosto z mnogimi izkušnjami in zvezami v tujini.

Razlogi so družinski, razlog so vrstniki, krog, v katerem se giblješ, in razlog je način, na katerega dojemaš družbeno stvarnost v Sloveniji in ta je v veliki meri ustvarjena skozi pripoved, ki jo prenašajo mediji. In ti mediji, kakršni so, zdaj tri desetletja in še toliko prej, pač ustvarjajo svoje ljudstvo. Ustvarjajo kategorije javnega prostora – kdo je dober, kdo je slab. Na način, da že na podzavestni ravni veš, kdo je dober in kdo slab, ne da bi to pri sebi sploh zares razumsko artikuliral, brez da bi sploh soočal argumente ad rem. In vse to je razlog, da se polarizacija prenaša na mlajše generacije na še bolj akuten način kot prej.

Ampak mnogi družbene stvarnosti ne vidijo tako kot vi. Prej ravno obratno. Na primer, če pomisliva na pravkar izvedene referendume, je bila večina prepričana, da so glasovali predvsem proti opciji, ki predstavlja avtoritarnost. Na referendumu o zakonu o RTV so glasovali v imenu želje po bolj demokratičnih medijih, po svobodi in uredniški avtonomiji.

To je res. Zato se je vedno treba pogovarjati tudi z razumnimi ljudmi, ki stvari vidijo povsem drugače. Ko to počnem, ugotovim, da imamo številne stične točke, da se pravzaprav strinjamo o marsičem, s to razliko, da oni današnje stanje, v katerem so znotraj lastne skupine somišljenikov, ocenjujejo kot pretežno pozitivno, normalno. 

Zakaj tako različna dojemanja stvarnosti? 

Zato ker ob reprodukciji elit in kadrovanja živijo v varno zaprtih balončkih. In znotraj teh balončkov je svet homogen. Oni imajo prav, ker so tam v večini. Ker vsi okrog njih približno enako mislijo, ali pa so vsaj tiho, če že tako ne mislijo. Ta svet tako pripada njim in nikomur drugemu. 

Tako je na primer v novinarstvu, pa tudi v sodstvu. Tu so se oblikovale določene neprebojne strukture ljudi, enako mislečih posameznikov, ki se utrjujejo v svojem prepričanju in niso več sposobni reflektirati lastnih premis, na katerih delajo. Pa bi jih morali, ker je ključna značilnost kritično razmišljujočega posameznika, da ves čas dvomi tudi o sebi in lastnih premisah. Sicer si demagog. 

In tako – torej demagoško – je v veliki meri postalo slovensko novinarstvo. Pretežni del slovenskega novinarskega ceha se obnaša kot medijski aktivisti. In vsaj mene ne bodo več prepričali s svojo domnevno objektivnostjo in nepristranostjo. Še tisti videz, ki so ga do zdaj lahko vzdrževali, ga zdaj absolutno ni več. In to sem nekaterim izmed njih, ko se imel priložnost, tudi povedal.

In?

Smo se strinjali, da se ne strinjamo. 

Toda ti, ki jih vidite kot aktiviste, nimajo razloga za dvom v svoja strokovna stališča. Glasno jih zagovarjajo s široko podporo kulturnih krogov, političnih in civilnih iniciativ. Na omenjenih referendumih so ta stališča dobila potrditev.

In pravijo, da imajo večino in ker imajo večino, imajo prav. Ampak tukaj pa je to moje temeljno razlikovanje, ki izhaja iz pravne in politične filozofije ustavnega prava, da moramo ločiti med tem, kar je dobro, in tem, kar je prav. Seveda je dobro, če je nekdo v politični večini, ima za sabo glas ljudstva in vse, kar večina prinese s seboj, ampak vendarle smo se mi odločili, da bomo živeli v družbi, kjer ni vse tisto, kar je dobro za večino, tudi prav. Naloga zlasti tistih sektorjev družbe, kot so mediji, posebej javne RTV, je da vzpostavlja družbene okoliščine tako, da bo prav. Da imamo pluralizem in o vsaki stvari debatiramo z različnih vidikov na karseda profesionalen način in da ne forsiramo zgolj enega ideološkega nazora.

Če je nekdo dolgo časa v takšni večini, potem sploh ne ve, da je to ideološki nazor, ampak ponotranji to stanje kot prav. In potem govorimo drug mimo drugega, ne govorimo več istega jezika. To je slabo, ampak tega se ne da popraviti drugače, kot da soočamo različne ljudi in mnenja. 

Je v delu družbe z nelagodjem sprejeto, če se pogovarjaš z nekom, ki ima malce drugačne poglede?

Odvisno koga vprašate. Mislim pa, da danes ni več tako hudo in da večina sam pogovor z ljudmi z drugačnimi pogledi ne šteje za nekaj slabega. Se pa te ljudi seveda ustrezno popredalčka. 

Kako to mislite?

Naj to ponazorim z osebno anekdoto iz pravniških voda. 

Stanovsko pravniško združenje Zveza društev pravnikov Slovenije vsako leto organizira Dneve pravnikov, kamor že leta vabijo ene in iste. Ko se je sčasoma vendarle oblikovalo prepričanje, da bi bilo fino zadevo nekoliko odpreti in pluralizirati, me je tedanji predsednik zveze povabil kot govorca, toda z izrecnim poudarkom, da rabijo še nekoga, ki je »desni« pravnik. Tako etiketiranje se mu je nemara zdelo normalno, saj bi mu, domnevam, moral biti celo hvaležen, da so me sploh povabili, četudi ne za to, ker nekaj znam, temveč ker sem v njihovih očeh menda »desen«, karkoli naj bi to že pomenilo.

Tako ravnanje bi bilo, to najbrž ni treba posebej poudarjati, v vsaki normalni državi sicer videno kot popoln anahronizem. Pri nas, ki še nismo normalna država, pa je normalno, da se z etiketami popredalčka ljudi in se jih s tem na način, ki ni vreden zrelega javnega prostora, tudi v naprej diskvalificira. 

Ko se z različnimi sogovorniki pogovarjam o medijskem prostoru, vsakdo zelo hitro omeni določenega politika. Ne govorimo o politikah, ampak konkretno o določenem politiku. Kot da mediji onkraj tega diskurza ne bi obstajali. Zakaj vi mislite, da je tako?

Zato, ker vsaka družba išče nekoga, ki bo njen grešni kozel, v katerega lahko zliješ vse svoje strahove, zamere, vse tisto, kar je slabo. To je človeško, in ker je človeško, deluje. Pri nas pa politika to še posebej in že dolgo izkorišča, zato da si olajšuje svoje delo. In s to poenostavitvijo dosežeš, da imaš borbo med absolutnim dobrim in absolutnim zlim. In za to borbo lahko skriješ vse tiste male in velike svinjarije, ki jih počno ljudje iz krvi in mesa, naši in njihovi. 

Ostra delitev v javnem prostoru povzroča, da se ne poslušamo, da se zato več ne slišimo, govorimo in živimo drug mimo drugega, eni v svetu, ki je za nekoga, in drugi v tistem, ki je proti njemu. Po treh desetletjih medijskega gnetenja v tej zgodbi, so ljudje že preparirani in je to zanje normalnost.

Ko je stanje enkrat na dnu, potem gre lahko samo še na boljše.

Poljski pregovor menda pravi – ko že misliš, da si na dnu, še vedno nekdo potrka od spodaj.

Zakaj bi kdo sploh artikuliral medijske probleme in zatečena stanja, če so mu pa potem zaprta marsikatera vrata? Lahko izgubi kakšno priložnost, napredovanje, celo prijateljstva. 

Ker je tako prav in ker je narobe, da se v družbi vzpostavlja medijski monopol nad družbeno konstrucijo realnosti tako, da se prav vse bolj sprevrača v narobe ter resnica v laž. Kot nas učijo izkušnje totalitarnih sistemov, ki so bili brez izjeme utemeljeni na laži, sistem nekaj časa deluje, potem pa pridejo disidenti in s svojo lastno človeško žrtvijo pokažejo, da je cesar vendarle gol.

Zdi se mi, da je danes v družbi malo preizpraševanja na podlagi dejstev, ki bi pripeljalo do novih spoznanj. 

Če govoriva o slovenskih protestih in protestnikih, je hkrati vse res in nič ni res. Zato bi raje rekel takole. Čedalje več ljudi ve, da živimo v laži, a hkrati ta ta laž vase posrkava vse več ljudi, ki so pripravljeni v tej laži sodelovat. Torej oboje. Havel piše v svojem pismu leta 75 komunističnemu voditelju Husaku, da se nikoli še ni zgodilo, da bi na intimni ravni toliko ljudi vedelo, da je sistem laž, pa hkrati še nikoli ni bilo toliko šarlatanov, lažnivcev, povzpetnikov, ki so pripravljeni v tej laži sodelovati. Zgodovina kaže, da lok, če ga preveč napenjaš, poči. Enkrat dozori trenutek, ko spet prevladajo posamezniki, ki s svojo iskreno človeško izkušnjo pokažejo tisto, kar je prav.

Je pa res, da mi zdaj ne živimo v totalitarnem sistemu. Živimo v sistemu, ki je formalno ustavno demokracija, ki pa se je v praksi izrodil v to, da ima en politični pol absolutno oblast. Čas bo pokazal, kako bodo z njo ravnali. Glede nato, da vsi prisegajo na vladavino prava in demokracijo, ne bi mogel biti bolj pomirjen.

Slovenija je del Evropske Unije, ki uravnava javni prostor še s svojimi mehanizmi in naj bi skrbela za to, da bi bil ta skupni javni prostor, tudi medijski, demokratičen in brez anomalij.

Slovenija je Evropski unij uspela prodati sliko dobre učenke in EU je to sliko kupila, ker jo je potrebovala za to, da je prikazala širitev kot politični uspeh. To je en del zgodbe. Drugi del pa je ta, da EU nima niti vzvodov, niti interesa, da bi se podrobno poglabljala v tisto, kar se pri nas zares dogaja. Se pa je EU, kot smo lahko spremljali pred meseci, povsem jasno postavila na stran tedanje slovenske opozicije, v dobri veri, da s tem ščiti slovensko ustavno demokracijo pred orbanizacijo. To je bil velik dosežek zdaj aktualne slovenske oblasti – ter velik politični fiasko tako imenovane desnice, ker je slovenska levica evropskemu prostoru uspela prodati orbanizacijo s strani desnice, pa čeprav jo prav sama, sicer brez Orbana, v Sloveniji izvaja že vsa desetletja naše samostojnosti. O tem smo podrobno pisali v knjigi The impact of European institutions on the rule of law and democracy – Slovenia and beyond, ki je leta 2020 izšla pri vodilni britanski založbi Hart.

Toda ko je zdaj k novemu premierju prišel na obisk visok gost z Madžarske, smo iz medijev dobili lepo sliko o sosedskem poslovnem sodelovanju.

Vsake oči imajo svojega malarja in malarji lahko, še posebej če jim to ustreza, iste ljudi, celo če gre za Orbana, prikažejo zelo različno. Če pustimo sosednjo državo in njenega voditelja ob strani ter se osredotočimo nase, ugotovimo, da Evropa aktualnega premierja vidi in dojema popolnoma drugače kot prejšnjega. Razume ga kot nekoga, ki je zasluženo in demokratično zmagal z veliko večino, ki je potem dobila potrditev na številnih referendumih. Z novinarskim diskurzom v tujini, kamor so ga seveda izvozili naši neodvisni objektivni novinarji, je novi premier prikazan in razumljen kot instrument emancipacije Slovencev izpod poizkusa avtoritarne nadvlade po Orbanovem vzoru. Ko je bil dan volitev, sem od svojih tujih akademskih kolegov prejel cel kup čestitk, da smo se končno osvobodili izpod avtokrata in dobili liberalnega premierja. 

Kaj je po vašem v Sloveniji liberalno v družbenem prostoru? Je to leva sredina?

Kaj je liberalno, kaj je desno in kaj je levo, je v slovenskem prostoru popolnoma skrotovičeno. Slovenski mediji so pridevnik liberalno rezervirali za politične naslednike nekdanje partije, s čimer je izgubil vso svojo kredibilnost. Liberalno pa je po definiciji lahko samo tisto, kar dopušča svobodo, čim širše, neovirano polje samouresničevanja; čim več zasebne pobude, svobode izražanja, izobraževanja, znanosti in raziskovanja, svobode vere in vesti, in čim manj države. Tisti, ki pri nas štejejo kot levica, konsistentno zagovarjajo točno nasprotne vrednote od liberalnih. Resnici na ljubo pa tudi na tako imenovani desnici veliko bolje ni. Liberalna misel in liberalizem sta posledično v slovenskem političnem prostoru v veliki manjšini. Ampak brez skrbi, tako je že od nekdaj.

Frustracija nad stanjem družbe je lahko tudi inspirativna za pisanje, ustvarjanje. Če le ni prevelika …

Če ne pristanemo na tisto misel Georga Lukacsa, da intelektualcem, ki resnično iščejo smisel v svojih življenjih, preostane le troje: samomor, dekadenca in revolucija, potem je treba govoriti, pisati in ustvarjati, v želji in prepričanju, da bo enkrat bolje. Pa tudi če ne bo. 

Na referendumih podprt zakon o spremembah zakona o RTV gre v presojo na Ustavno sodišče.

Da, zakon sem natačno preučil in je brez dvoma protiustaven. Me prav zanima, kaj bodo rekli na slovenskem ustavnem sodišču.  

Glede na razporeditev moči na sodišču lahko že vnaprej predvidevamo, kaj bodo rekli. 

Če je tako preprosto, potem pa več nimamo ustavnega sodišča in ga niti ne potrebujemo. Dejstvo je, da v evropskem ustavnem prostor obstajajo judikati, tudi v identičnih zadevah, kot je ta z RTV Slovenija, ki ustavnemu sodišču enostavno ne dopuščajo drugačnega zaključka, kot da zakon razglasi za protiustavnega. Me prav zanima, če bo naše Ustavno sodišče kar preprosto šlo čez to. 

In če bo šlo?

Če bo šlo, pa to pomeni, da nismo več pravna država, temveč smo država s pravom; da nismo več ustavna demokracija, ampak smo večinska demokracija, kjer ima večina vedno prav in lahko naredi prav vse, kar hoče. Ampak nekoč bo prišla na oblast neka druga stran in bo delala isto. In bomo živeli enkrat v levi, enkrat pa v desni džungli. 

Kaj menite, da bi se moralo zgoditi, da bi dobili boljši, normalen medijski prostor?

Preprosto vprašanje si zasluži preprost odgovor. Enako kot velja za področje demokracije. Da bi imeli demokracijo, potrebujemo kritično maso demokratov. Da bi imeli normalne medije, rabimo kvalificirano maso normalnih novinarjev, ki niso agentje ene ali druge politične strani, ki niso politični aktivisti, ki niso zacimani v svoje balončke – tako kot danes, ko se številni »neodvisni« novinarji še kako politično opredeljeni, ampak tega sploh ne vidijo. 

Je pa dejstvo, da ta kritična novinarska masa nima od kje priti. Ker na področju novinarstva vse izhaja iz ene same ustanove, ki te ljudi vzgaja – in ta ustanova je bila v času svojega nastanka ustanovljena prav z namenom, da vzgaja take ljudi. Ne smemo biti naivni. In ta ustanova ima med svojimi zaposlenimi tudi strokovnjake, ki potem po Evropi avtoritativno razširjajo in polagajo v usta raznim poročevalcem, da kako super je pri nas vse, kadar je vlada ena, in kako grozno je, kadar je druga. 

Težko vidim, od kod se bo ta potrebna kvalificirana masa novinarjev pojavila, bolj vidim, da bo medijski prostor, klasičen, konvencionalen, postopoma zamrl in odmrl. Ker tega ljudje ne bodo več gledali in brali. Ker, ko jih odpreš, že v naprej točno veš, kaj bo skočilo ven. Namreč propaganda. Toda, ko pa ni več medijev, pa tudi ni več resnega robustnega javnega prostora in če tega ni, tudi ni več demokracije. Jaz se tega ne veselim, se pa v Sloveniji že dogaja pred našimi očmi. 

Pogovarjala se je: Nina Granda
Ljubljana, 6. december 2022

*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!