Najprej: čestitke vsem zmagovalcem natečaja za novo sodno stavbo v Ljubljani. Prvo nagrado je prejel mednarodno uveljavljeni biro Bevk Perović arhitekti. Ostale nagrajence preverite na spletni strani ZAPS (povezava).


Nova sodna stavba, Bevk Perović arhitekti, 2021

 

Zdaj pa k razmisleku in kritiki.

Znano je, da so sodni postopki v Sloveniji izredno počasni in dolgotrajni. O tem, da ima sodstvo zelo nizko stopnjo družbenega zaupanja, da se pogosto namiguje, da je v službi politike ali da je celo povezano z vplivnimi kriminalci, na tem mestu ne bom razglabljal. K temu se bom vrnil v zaključku.

Zmagovalni projekt za sodno stavbo iz leta 2007, Avtorji: Vojteh Ravnikar s sodelavci (Matjaž Bolčina, Uroš Rustja, Robert Potokar)

Še bolj počasna kot sodstvo je gradnja nove sodne palače v Ljubljani. Novembra 2007 je Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) razglasila rezultate natečaja za novo sodno stavbo v Ljubljani. Zmagal je Vojteh Ravnikar s sodelavci (Matjaž Bolčina, Uroš Rustja, Robert Potokar). Od tega je že 14 let! Najbolj kontroverzen pri tem natečaju je bil projekt, ki je prejel posebno priznanje. Ta je žirijo najbolj prepričal in je tudi arhitekturno najbolj izstopal. Problem je bil le v tem, da je »kršil zakon«, oziroma ni upošteval urbanističnih podlog. Avtorji (Tadej Glažar, Jure Grohar, Andraž Intihar, Kaja Lipnik Vehovar, Jernej Prijon, Vid Razinger, Arne Vehovar, Miran Mohar) so pravila zavestno kršili in s tem opozorili na to, da je način urejanja prostora popolnoma nefunkcionalen in generira slabe rešitve. Presežki so izven zakona. Rešitve za tisto prvo sodno stavbo (na tem LINKU), ki se držijo pravil, so skoraj enake med sabo, le fasade se malenkostno razlikujejo. Le projekt, ki krši pravila, izstopa. Zaskrbljujoče!


Projekt za sodno stavbo iz leta 2007, ki je prejel posebno priznanje, Avtorji: Tadej Glažar, Jure Grohar, Andraž Intihar, Kaja Lipnik Vehovar, Jernej Prijon, Vid Razinger, Arne Vehovar, Miran Mohar

Toda če pogledate rezultate natečaja za novo sodno stavbo v Ljubljani iz leta 2021, boste ugotovili, da so tudi tu vsi objekti enaki, le fasade so različne. Tokrat pravil ni kršil nihče. In če boste še malo raziskali zgodovino te lokacije, ki ni ista kot lokacija natečaja iz leta 2007, boste presenečeno odkrili že pozabljen izvirni objekt načrtovan za to območje, ki je nekoč že imel gradbeno dovoljenje (ali pa je bil v postopku pridobivanja) in ga je projektiral Vojteh Ravnikar z ekipo daljnega leta 1997.

Ministrstvo za notranje zadeve, Vojteh Ravnikar, 1997

Zakaj torej gre? Ko so v devetdesetih porušili Topniško kasarno (kar je bila tako urbanistično, kot arhitekturno ena najbolj zgrešenih odločitev v zgodovini Bežigrada), so odločili, da bodo na polovici območja zgradili stanovanjske bloke, na drugi polovici, ob Dunajski cesti, pa dve upravni stavbi. Ena je bila zgrajena, za drugo pa so izkopali le gradbeno jamo. (Več o gradbeni jami tukaj.) Predvideno je bilo, da bi tam zgradili novo stavbo ministrstva za notranje zadeve. Program so med načrtovanjem širili in spreminjali. Do gradnje ni prišlo nikoli. Gradbena jama je dolga leta ogrožala varnost peščev in kolesarjev ob Dunajski. Ta neurejen del je letos končno saniran. Jamo je v teh letih zarastla vegetacija in poganjati je začel pravi pragozd. V gradbeni jami je pred kratkim našlo svoj prostor tudi društvo Krater, ki preučuje uporabo tujevrstnih invazivnih rastlin.

Ker sodna palača na Masarykovi ni bila nikoli zgrajena in imajo sodišča veliko prostorsko stisko (že leta 2007 so pravosodni organi poleg lastnih 13.000 kvadratnih metrov dodatno najemali še 27.000, za kar so takrat plačevali 4,2 mio € letno), so se odgovorni (ponovno) odločili, da zgradijo novo stavbo, tokrat za Bežigradom. Ker sem pogosto opozarjal na katastrofalno stanje gradbene jame za Bežigradom, sem se razveselil novice, da se bo območje končno uredilo. Ko pa sem videl natečajne rešitve, sem bil presenečen, da so osnovane na urbanističnih podlagah iz devetdesetih let. Vsi natečajniki so tlačili program v vnaprej določen volumen. Vsi natečajniki so bili prikrajšani za bistven razmislek o kontekstu in navezavi na obstoječ prostor. Vsi natečajniki so bili prisiljeni v ostre trikotne oblike, ki izhajajo iz avtorske poetike arhitekta Vojteha Ravnikarja iz leta 1997. Ob tem se sprašujem, kako je mogoče, da imamo v Sloveniji tako škodljiv in zaostal urbanizem??? Če je tako škodljiv za državo, ko gradi svoje lastne projekte, koliko je šele za državljane.

S tem pa nikakor ne mislim, na to, da bi bila arhitekturna rešitev Bevk Perović arhitektov novega natečaja slaba. Nasprotno, avtorji odlično rešujejo dvojnost programa (pisarne v južnem delu in sodne dvorane v severnem), jih smiselno povezujejo, jasno določajo poti strank in ločene poti uslužbencev ter odlično prepletajo zunanji urbani prostor in parkovne ureditve. Želimo si lahko le, da bo stavba tokrat res zgrajena.

Kaj bo z zemljiščem ob Masarykovi, kjer je bila prvotno predvidena sodna stavba, ne vem. Natečaj je ostal v predalu. Morda bo čez kako leto razpisan nov javni natečaj za kakšno novo javno zgradbo iz javnega denarja.

Tak način upravljanja prostora, gradnje javne infrastrukture in prostorskega načrtovanja nas kot družbo drago stane. To, da so zemljišča v središču glavnega mesta in v lasti države več desetletij prazna in degradirana, povzroča škodo na več nivojih: od finančne, do družbene. To, da država ni sposobna poskrbeti za prostorske potrebe svojih organov, odpira vprašanje, kako lahko poskrbi za svoje državljane? Razpisovanje več natečajev za isto lokacijo, ki potem niso izvedeni, je le kaplja v morje nesposobnosti.

Izgleda, da je »delati nič«, mogoče na dva načina. En način je, da se enostavno ne naredi nič in to nikogar ne stane nič. Drug način pa je tak, kot je v praksi pri nas, da se ne naredi nič, ampak se za to porabi veliko denarja. In če sodstvo ne deluje, potem za to niti nihče ne odgovarja. Bo nova sodna stavba to spremenila?

Zmagovalna rešitev natečaja za novo sodno stavbo, kot že rečeno, napoveduje vrhunsko arhitekturo. Ima pa eno kritično točko, na katero bi v zaključku želel opozoriti. Plečnik je v Nuku zgradil najpomembnejše stopnišče v zgodovini slovenske arhitekture. Pot navzgor k svetlobi in znanju je razumljiva vsakomur. V avli nove sodne stavbe pa je stopnišče obrnjeno ravno obratno: spust v podzemlje. Predvidevam, da je snovanje tega stopnišča vodil funkcionalni razmislek in ne iskanje simbolnega pomena. A če simbolni pomen že najdemo, je lahko problematičen: potrjuje predsodke o slovenskem sodstvu iz uvoda tega zapisa. Do pravice se moramo spustiti v podzemlje.

Napisal: Matevž Granda

Celoletna naročnina

Ena misel na “Matevž Granda: (Še ena) nova sodna stavba

  1. Spoštovani!
    Pošiljam vam kratek komentar k navedbam kolega Matevža Grande v članku (Še ena) nova sodna stavba (Outsider, 16. 11. 2021), kjer navaja: “… Vsi natečajniki so bili prikrajšani za bistven razmislek o kontekstu in navezavi na obstoječ prostor. Vsi natečajniki so bili prisiljeni v ostre trikotne oblike, ki izhajajo iz avtorske poetike arhitekta Vojteha Ravnikarja iz leta 1997. Ob tem se sprašujem, kako je mogoče, da imamo v Sloveniji tako škodljiv in zaostal urbanizem??? …”.
    Tudi Vojteh Ravnikar je bil leta 1997 “prisiljen v ostre trikotne oblike”, ki niso bile posledica njegove “avtorske poetike”, temveč rezultat prvonagrajene rešitve na javnem urbanističnem natečaju za območje Topniške vojašnice avtorjev arhitektov Andreja Mlakarja in Ferda Jordana. Razmislek o kontekstu načrtovane stavbe in njene navezave na obstoječ prostor ter rešitve le tega so bile torej domišljene že na urbanističnem nivoju in izbrane na strokovno najustreznejši način – z javnim urbanističnim natečajem.
    Ob navedenih dejstvih lahko močno dvomimo, da je bil rezultat pridobljenih urbanističnih rešitev škodljiv in zaostal in, če je tako, moramo priznati, da je bila pretvorba natečajnih rešitev v prostorski izvedbeni akt, ki sta ga izdelala ista arhitekta, legitimna in kakovostna. Poleg tega bi predhodna urbanistična preveritev prostora morala po logiki bistveno bolj poglobljeno in strokovno kvalitetneje opredeliti okvir bodoči arhitekturi stavbe kot pa zgolj razmislek arhitekta o kontekstu in navezavi stavbe na obstoječ prostor.
    Zato se v primeru arhitekturnega natečaja za novo sodno palačo lahko sprašujemo le o smiselnosti uporabe skoraj četrt stoletja starih urbanističnih izhodišč, ki bi jih morda po vsem tem času morali osvežiti – sploh v slučaju novega programa, ki ga urbanizem ne predvidi, kot je bilo to v primeru arhitekturnega natečaja za sodno palačo ob Masarykovi cesti.
    Vendar je treba poudariti, da v takšnih primerih naletimo na zmeraj isti problem, kjer težko obtožimo investitorja – pa naj bo to zasebnik ali javna inštitucija – da se obnaša neodgovorno. Investitor je namreč postavljen pred izbiro med zamudnima postopkoma ponovne izvedbe javnega natečaja in priprave prostorskega izvedbenega akta, ki bi prinesla sveže strokovne rešitve in novo pravno podlago za nadaljevanje projekta, ter uporabo določil razpoložljivega prostorskega izvedbenega akta. Odločitev je zmeraj enaka, podrejena času in denarju in ni v prid naši stroki, še manj prostoru.
    Problem, ki bi ga morali izpostaviti v primeru natečaja za novo sodno stavbo, so torej časovno zamudni in upravno zahtevni postopki in ne kvaliteta strokovnih rešitev, kar velja tako na nivoju urbanizma kot na nivoju arhitekture.
    Problem, ki je v članku izpostavljen in povsem drži, je tudi v neracionalnem obnašanju in neodgovornosti državne uprave in predvsem politike. Ta se brez prostorske vizije ali mimo nje, pogosto zaletavo in brez resnih predhodnih analiz loteva pomembnih investicij, ki pozneje zaradi kupa problemov ostajajo nerealizirane. Dokazov za trditev je dosti in še zdaleč niso omejeni zgolj na sodno palačo ali pogosto izpostavljeno nacionalno knjižnico. Samo dva neverjetna primera: za Likovno akademijo sta se zvrstila dva javna urbanistična natečaja in javni arhitekturni natečaj, izdelani so bili prostorski izvedbeni akt, projektna dokumentacija (IDZ in DGD) in v delu je nov prostorski izvedbeni akt, za Strojno fakulteto pa je bil izveden javni arhitekturni natečaj na lokaciji, kjer je rezervat za tovorno in hitro železniško progo.
    Urbanizem kot stroka torej ne more biti in tudi ni krivec za slabo arhitekturo. Urbanizem je nujna podstat dobri arhitekturi. Tako urbanizem kot arhitektura sta v Sloveniji na visokem strokovnem nivoju, kar se potrjuje v nizu mednarodnih priznanj obema strokama. Probleme moramo iskati in reševati na drugih delovnih področjih.
    Lepo pozdravljeni,
    Evgen Čargo

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja