Ravnikar-Ob robu trga-Matjaz Bolcina-naslovna
Matjaž Bolčina: Ob robu trga

Sedim na zidu za spomenikom, ob zahodnem robu Trga republike. Ne zahajam pogosto na ta kraj, tudi sicer se mi zdi precej zapuščen. Kar me pravzaprav ne moti. Nekateri prostori obstajajo kot krajine ustvarjalčevega duha in že zgolj njihov obstoj, četudi ne bi izpolnjeval nikakršnih programskih, funkcionalnih ali družbenih zahtev, je dovolj. Prostori s tako močno izpovedno močjo, konceptom, atmosfero kot je ta, ne potrebujejo drugih legitimacij razen ustvarjalne, poetične. So kot pesmi.

Podobno kot se je Reger v Bernhardovih Starih mojstrih osredotočil na Tintorettovega Moža z belo brado, se bom kompoziciji, ki je postavljena na zahodni rob trga, posvetil tudi sam. Moje opazovanje ne bo trajalo 30 let, kolikor jih je Reger posvetil opazovanju slike v muzeju, želim pa se znova preizkusiti v potrpežljivem opazovanju, izginjajoči dejavnosti sodobnega časa.

Z roba vidim veliko praznino trga, ki je postala v prostorskem in tudi simbolnem smislu glavna praznina mesta. Camillo Sitte v svojem znamenitem delu pravi, da center trga vedno pripada gladiatorjem, zato je središče trga prazno. Posledično se veliko več odvija na njegovih robovih. Arhitekt Edvard Ravnikar, ki Sittejevo branje mesta povsem ponotranji, robovom posveti veliko pozornosti in jih oblikuje z elementi presenetljivo malega merila, z zidci, koriti, stopnišči, rampami. Rob nadzorovano fragmentira, z manjšimi elementi oblikuje parter v merilu pešca. V kolikor se je Ravnikar zgledoval po primerih iz preteklosti, se je morda spomnil zidca in klopi, s katerimi je Jože Plečnik višino Narodne in univerzitetne knjižnice znižal na merilo Vegove ulice, ali pa na izmenjajočo se kompozicijo doprsnih kipov in grmovnic, s katerimi je Maks Fabiani fasado Politehnike približal merilu Karlovega trga na Dunaju.

Osrednji del Trga republike je komaj opazno znižan, uokvirjen je z dolgimi stopnicami, ki so vmesnik med trgom in robom. Stopnice zaključijo trg tudi na zahodnem robu, njihovo vzpenjanje pa postopoma prehaja v novo, samostojno kompozicijo, v kateri poleg arhitekture prevzame bistveno vlogo nov prostorski element – krajina. Na tem mestu je bil namreč nekoč Nunski vrt s skupino dreves, ki je na skrajnem robu zaključila vrt. Arhitekt je ohranil del nekdanje ureditve kot pridušeni glas vrta, ki je bil žrtvovan za nastanek trga. Arhitektura je prešla v krajino in obratno, pojmov v dobri arhitekturi ni lahko ločiti.

Krajina je bila v delu trga, ki ga opazujem, arhitektovo platno, na katerega je vrisal dvignjeno kompozicijo. Zdi se, kot bi prek krajine postavil ravnino, iz katere je material izrezoval toliko časa, da je dosegel pravo razmerje med ustvarjenim in naravnim. To nas spomni na spominski kompleks na Rabu, kjer se osrednja pot, ki je na začetku kvadrat, prek enega vogala nadaljuje v krajino, se nato dvakrat razširi in stakne z obodnim zidom. Na maketi rabskega projekta je metoda izrezane ravnine, ki je položena v dano lokacijo, tako da jo zaobjame in obvlada, dobro vidna. Morda gre za sistem, ki je soroden t. i. papirnatim zgibankam (kot se je dobro izrazil Aleksander Ostan), ki jih je Ravnikar uporabil v oblikovanju (vertikalnih) fasad. V urbanističnih in krajinskih (horizontalnih) nalogah je metodo zgibank zamenjal z metodo izrezovanja in odvzemanja. Gre za metodo, sposojeno iz likovnega sveta, ki je arhitektu v pomoč pri raziskovanju odnosov in razmerij v prostoru, še preden se arhitektura sreča z materialom.

Maketa spominskega kompleksa Kampor na otoku Rab (vir: arhiv Fakultete za arhitekturo v Ljubljani)

 

Ko je razmerje, ki naj ga grajena krajina zavzema v naravni, določeno, jo prične arhitekt členiti z osnovnimi arhitekturnimi elementi: ploščadmi, zidovi in stopnicami. V kolikor je arhitekt do sedaj kompozicijo gledal od zgoraj, jo sedaj prične gledati od spodaj, s perspektive pešca.

Osnovna ravnina, ki je poveznjena prek krajine, se členi na ploščadi, ki so razporejene na različne nivoje, vezni člen med njimi pa so stopnice, ki se v dolgih linijah spuščajo med nivoji in proti trgu. Na stiku s trgom so v celotni dolžini kompozicije kar tri dolge stopnice, ki služijo kot sidrišče obsežnemu in členjenemu arhitekturnemu ansamblu. Ta ima dva poudarka. Prvi je spomenik Edvardu Kardelju, ki stopa iz množice figur brez obrazov, in je postavljen na najnižjo ploščad na južnem robu. V arhitekturnem oziroma prostorskem smislu je postavitev spomenika Edvardu Kardelju uravnoteženje celotne kompozicije, predvsem v odnosu do glavnega poudarka – Tršarjevega Spomenika revoluciji, ki je na granitnem podstavku postavljen na najvišjo ploščad. Spomenik revoluciji je sestavljen iz štirih ločenih elementov, ki so razporejeni po ploščadi in na robu stopnic. Pogled na spomenik s trga nas spomni na cerkveno ureditev oltarja v prezbiteriju. Spomenik se z licem obrača k ljudem na trgu, protokolarna pot do spomenika pa je s strani, s Šubičeve ulice. Ta je nakazana s kamnito preprogo, ki je komaj vidno položena prek vseh nivojev. Zgolj podrobno opazovanje razkrije razliko na stopnicah, kjer so v pasu »preproge« stopnice iz monolitnih blokov kamna, drugod jih pasovi kamnitih robnikov obrobljajo, vmesne nastopne ploskve pa so zapolnjene z malimi kamnitimi kockami. Kamnita preproga sega do spomenika, ga obrobi, nato pa se spremeni v plitek bazen, ki postopoma pada čez različne nivoje, se na vmesnem dvakrat razširi v stranska krožna bazena in se končno zaključi na najnižjem nivoju z malim bazenom, v katerega naj bi voda nevidno pronicala prek usločenega zidca. Ideja vode, ki se po nivojih steka v končni bazen, spominja na Bogdanovićevo partizansko pokopališče v Mostarju. Pri obeh spominskih kompleksih si arhitekta delita še eno vidnejšo strast – arhitekturo zidu.

V osnovi je Ravnikarjeva uporaba zidov miesovska – vsak zid je samostojen element, zidovi se med seboj ne stikajo, vogali so odprti, prostor ni več ujet med štiri stene, temveč se steka, odpira in povezuje ne več strani obenem. Sledimo razvoju prostega tlorisa, ki izhaja iz sestavljanja osnovnih in samostojnih elementov, kar je arhitektura prevzela od moderne umetnosti in abstrahiranja likovne govorice. Če bi Ravnikarjevo tlorisno zasnovo narisali, bi bržkone dobili abstraktno sliko, sestavljeno iz ravnin, linij in točk.

Vendar se Ravnikarjev razvoj zidu tu ne ustavi. Kot bi bila likovna govorica abstrakcije premalo pripovedna, se Ravnikar osredotoči na del zidu, kjer je prostorska napetost največja – na prehod in stik. Slednji se nikoli ne udejanji, zidovi so postavljeni samostojno drug ob drugega v skorajšnjem dotiku, med njimi je vedno praznina. Praznina pa je pravzaprav prostor, ki zanima arhitekturo vse od začetkov moderne. Kot bi na tem mestu slišali besede nedavno preminulega in izjemnega pisatelja Davida Albaharija, ki je zase pravil, da je vedno skušal ujeti tišino med dvema besedama.

Edvard Ravnikar v tem duhu mesta prehoda še podrobneje obdela, ko ravnim zidovom dodaja navidezne vogale, s čimer preplete dve smeri zidov, prehode nakazuje z zožitvami zidov po vertikali, zalome zidov v višini pa prekinja s cezurami. To nas zopet vodi h kompleksu na Rabu, kjer so prehodi v zidu še bolj izrazito nakazani z umestitvijo izredno natančno določenih obdelav kamnov v sicer grobo sestavljenem zidu, podobno kot je to storil Bogdanović v že omenjenem mostarskem delu. Ravnikar je zid z Raba, njegov princip oblikovanja, v materialno skromnejši različici uresničil na zahodnem robu Trga republike.

Da je pripoved arhitekturnih elementov Ravnikarju pomembna, nakazuje še manjši detajl pri oblikovanju zidov. Betonski zidovi so v določenih segmentih izvedeni z ornamentom, na segmentu, ki nas tu zanima, je ornament v obliki kvadratov na mreži, ki se v globino zidu postopoma manjšajo. Na drugih delih trga je ornament v zidu izveden z vertikalnimi linijami različnih širin. Ornament je abstrahiran in vedno geometrijski, v duhu dunajske secesije in glasgowske šole s konca 19. stoletja.

Temo kvadrata ob zidovih lahko omenimo še enkrat. Ker je Ravnikar celotno kompozicijo dvignil, je obstoječe drevje obrobil z zidom v obliki kvadrata. Na najvišji ploščadi se pojavijo štirje taki kvadrati, petega pa arhitekt duhovito postavi izven celotne kompozicije, na vogal Šubičeve in Valvasorjeve ulice. S tega vogala sam vsakič znova vstopam na to malo mojstrovino in jo tu tudi zapustim. Stopnice so na tem mestu ožje, prek njih ni kamnite preproge, namenjene so tistim, ki na prizorišča raje prihajajo z zadnje strani.

 

Napisal: Matjaž Bolčina, arhitekt

 

Prispevek je del serije zapisov, posvečenih stavbam Edvarda Ravnikarja v Ravnikarjevem letu 2023.

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!

Mailchimp brez napisa

Povezani članki