Screenshot 2022-11-30 at 09.39.30
Katarina Gomboc Čeh: Med fizičnim in metafizičnim

Pozimi pred štirimi leti sem prvič sodelovala z Outsiderjem, in sicer z esejem Odtis domačnosti v številki, posvečeni kritiki. Zelo dobro sem vedela, da je Outsider arhitekturna revija, ki se razgleduje po raznolikih vsebinah, značilnih za humanistično misel, zato nisem pomislila, da se bo komu zdelo, da v arhitekturno revijo kot učiteljica slovenščine in ruščine ter pesnica morda sploh ne sodim. Ko sem leto dni za tem redno začela pisati za Outsider, pa me je kdo kar neposredno vprašal: Kako to, da ti, ki nisi arhitektka, pišeš za arhitekturno revijo?

O arhitekturi vem resnično malo, bi lahko skromno odgovorila, pa vendar sem z njo odraščala. Še vedno se namreč dobro spominjam, kako je moj oče pozno v noč vztrajal ob delovni mizi in se sklanjal nad liste velikih razsežnosti ali strmel v črn ekran, na katerem so se izrisovale živo zelene črte. Pa kako je bilo na njegovem fotoaparatu nešteto fotografij nedokončanih stavb in kako je po svetu hodil z metrom v žepu. Arhitektura, ki se je utelešala skozi mojega očeta, je bila tako vedno nekje v bližini.

Vedno sem občudovala njegove zamisli, kako bi lahko temne prostore, ki so se zdeli prostorsko slabo zamišljeni, preuredili v prostorne, zračne in svetle, ter se čudila temu, kako so na sivih gradbiščih iz nič zrasli objekti čistih linij in svetlih barv: atriji, šolske telovadnice, vrtci. Zlasti pa so vtis name (in na obiskovalce krajev, kjer stojijo) naredile pozidave sakralnih objektov na Kočevskem.

Kdor je hodil po Kočevskem, ve, da je z globokimi gozdovi porasla temačna pokrajina polna težkih spominov, neozdravljenih ran in travm, ki jih je zemlja vpila v svojo neusmiljeno trdoto. Kraj, kjer je moj oče, arhitekt Janez Gomboc, potem ko je zmagal na natečaju, izpeljal svoj prvi večji arhitekturni projekt, je Kočevska Reka. Trdota vasi in krajev v bližini, ki so vgnezdeni v neokrnjeno naravo, še vedno izpričuje svojo neobičajno zgodovino: ozemlje je bilo po odhodu Kočevarjev organizirano v t. i. zaprto območje, veliko približno od 180 do 200 kvadratnih kilometrov. Tedanja oblast si je zaradi gozdov izoliran teritorij izvolila za gradnjo republiških zaklonišč, zlasti v vasi Gotenica. Življenje na tem delu Kočevskega je bilo po svoje priviligirano, a je bilo, z besedami Jožeta Milčinoviča, župnika v Kočevski Reki, kot v zlati kletki.

Na Kočevskem je bilo kot odgovor na trenja med oblastjo in Cerkvijo med letoma 1953 in 1956 porušenih 95 cerkva, med njimi baročna cerkev v Kočevski Reki, ki je na vzpetinici sredi vasi stala od leta 1407. Januarja leta 1994, ko sem imela dobra dva meseca, je bil v Dolenjskem listu objavljen krajši intervju z mojim očetom o natečaju, na katerem je bila izbrana njegova zamisel za novo cerkev v Kočevski Reki.

 

Kot pove v tem intervjuju, je zasnova in gradnja cerkvenega objekta zelo drugačna od zasnove in gradnje profanega objekta, saj je treba zadostiti manj pogojem kot pri gradnji telovadnice ali šole; pri gradnji cerkve v Kočevski Reki je moral tako upoštevati graditev na stari lokaciji, ohranitev grobišča in čim večjega števila divjih kostanjev, ki še danes obdajajo novo cerkev. Cerkev ima kot svetišče tudi svojevrstno namembnost: ljudem mora biti blizu, predstavljati jim mora zatočišče ter v njih porajati občutek sprejetosti in topline. Razen tega pa je pri snovanju verske zgradbe, ki predstavlja tudi kraj, napolnjen z umetniškimi detajli, arhitekt precej bolj svoboden kot pri gradnji objekta z bivalno oziroma izobraževalno namembnostjo. Tako je mojemu očetu projekt gradnje cerkve v Kočevski Reki predstavljal osebni izkaz vere in obenem iskren umetniški izraz.

Danes tako v Kočevski Reki stoji cerkev, v kateri se moderne linije prepletajo s tradicionalno cerkveno arhitekturo. Cerkev ima kot prvotna cerkev klasični tip zvonika od pogostejše oblike zvonikov s preprosto zvončnico, kar je posebnost manjših cerkva in kapelic na Kočevskem, Primorskem in v Istri, posebnost cerkve pa so poleg zvonika še tri navzdol obrnjena polkrožna okna in strop z vidnim ostrešjem. Grajena je bila iz klasičnih materialov, kamna, lesa in opeke, notranjost pa zaradi topline lesa in pastelnih barv, ki jih meče vitraj, delo Marka Jermana, deluje gostoljubno, mehkobno in vsakomur izkazuje prijetno dobrodošlico. Križev pot in druge lesene detajle je izdelal Stane Jarm, akademski kipar iz Kočevja, ki je na upodobljenih obličjih izrazil presunljivo združitev trpljenja in zamaknjenosti.

Dolenjski list, 20. januar 1994

Popolnoma drugo vzdušje kot v Kočevski Reki pa preveva vas Gotenico, kjer je bilo več desetletij zaprto območje, na katerega so politiki in novinarji prvič stopili pred dobrimi tridesetimi leti. Predstave o letalih v gori in koridorjih do morja so bile razblinjene s spoznanjem, da gre predvsem za ozemlje, prepleteno z rovi, ki vodijo do podzemnega zaklonišča, kamor bi se slovenski politični in državniški vrh lahko umaknil v primeru atomskega udara ali napada na Jugoslavijo. Pa vendar kraj, morda zaradi bližine treh delovnih taborišč, ki so obratovala v zgodnjih 50. letih, še danes deluje nekoliko zlovešče.

V Gotenici, na mestu nekdanjega pokopališča, o katerem priča le nagrobni kamen, dolgo časa ležeč v grmovju, danes stoji kapelica Sv. Križa, ki vsakomur, ki obišče vas, kjer je zdaj policijski vadbeni center, pade v oči. To namreč ni tipična kapelica, kot jih sicer najdemo na slovenskem podeželju, ampak se od teh po svojem videzu odmika, saj njena oblika posnema vhod v rov. Za gladkim, neprebojnim površjem je znotraj kapelice kot alegorijo trpljenja mogoče videti podobo Kalvarije: Jezusa na križu, pod križem Marijo in apostola Janeza. Kot kontrast s sivino in hladnostjo kamna zunanjega ogrodja kapelice je notranja stena prekrita s plastjo zlate barve, kar poraja občutke nadzemeljske lepote.

Vir: dnevnik.si

Očetovo delo mi je arhitekturo približalo na svojstven način. Medtem ko je vloga njegovih prenov stanovanj in hiš ter izvedba drugih projektov namenjena predvsem bivanju in opravljanju vsakdanjih, posvetnih reči, nekaj čisto drugega predstavljajo sakralne zgradbe, skozi katere sem spoznala izrazno moč arhitekture. Pri zasnovi stavbe, namenjene bogoslužju, se arhitekt od vsakdanjosti, profanosti in celo banalnosti namerno oddaljuje ter prestopa meje med fizičnim in metafizičnim, a hkrati razume, da mora ohranjati stik s človeškim. Ob tem pa vsaj ti dve omenjeni deli ohranjata spomin na tisto, kar je neizbrisljivo, a je lahko z arhitektovo ustvarjalnostjo preoblikovano, preobraženo, prenovljeno.

Piše: Katarina Gomboc Čeh

 

Mailchimp brez napisa

Povezani članki