Nič se ne umaže tako hitro kot snežno belo, ravnokar oprano perilo. Podobno nobena arhitektura ni tako hvaležno platno za onečaščenje in sramotenje kot ravno anemični beli klasicizem. Washingtonski Kapitol, stavba, v katerem domujeta oba domova parlamenta Združenih držav, namreč svojo ikoničnost dolguje hollywoodskim filmom in mitom o ameriški demokraciji, ne pa kakšnim svojim posebnim arhitekturnim kvalitetam. Kapitol je bil do včeraj pač mnogo bolj kot v živo resničen na filmskem platnu. V filmih so ga uničevali in se po njem streljali komunisti, teroristi, zarotniki in vesoljci ter ga tako skupaj z newyorškim Kipom svobode spreminjali v najbolj ikonično scenografijo apokaliptičnih prizorov. V resničnosti je imel Kapitol precej bolj mirno usodo. Nazadnje so nepovabljeni po njem lomastili in ga požgali britanski vojaki, ko so pred več kot dvesto leti okupirali Washington. Niti v filmih pa ga še nikoli ni napadla tolpa ljudi, ki v lastni zavesti predstavljajo »pravo Ameriko«: v bizonske kožuhe in Davyje Crockette preoblečeni »patrioti«, skrajni desničarji, libertarci in pripadniki teorij zarot.

Da je Kapitol brezmadežno bel, ni le primeren kontrast umazanega ravnanja množice Trumpovih privržencev. Da je ameriška demokracija še vedno bela bolj, kot je belo njeno prebivalstvo, je spet postalo očitno pri policijskem nasilju, ki je sprožilo in nato tudi zatrlo gibanje Temnopolta življenja štejejo. Beli klasicizem pa govori tudi nekaj manj očitnega o sami naravi sodobne ameriške demokracije. Že vse od začetka ameriške republike je beli neoklasicizem obveljal za slog obnove atenske tradicije demokracije, ki je dolga desetletja vključevala tudi obnovo tako spornih antičnih praks, kot so bili sužnjelastništvo, podjarmljanje avtohtonih prebivalcev in neenakopravnost žensk. Neoklasicistične in bele so bile tudi plantažne rezidence »ustanovnih očetov«, predvsem na poznejšem uporniškem jugu. Zato niso nepomembne podzavestne asociacije, ki smo jih ob ogledu spletnih galerij opustošenja notranjosti Kapitola doživljali tudi neameričani. Na filmu so sovjetski vojaki, teroristi in vesoljci v kupolni dvorani očitni vsiljivci, napadalci. Pri množici protestnikov s konfederativnimi zastavami in kostumi za osvajanje Divjega zahoda pa gre za drugačne asociacije. Navsezadnje je drhal vdrla tudi v veliko kupolno dvorano, kjer pod belim svodom stojijo kipi mnogih ustanovnih očetov – sužnjelastnikov, šovinistov in preganjalcev avtohtonih prebivalcev. Zato sploh ni nenavadno, da so se protestniki v tej stavbi vsaj, dokler jih niso s solzilcem in grožnjami iz nje spet pregnali, v njej počutili bolj doma kot marsikateri izmed nebelih kongresnikov in senatorjev, ki vanjo pred sto leti sploh ne bi smeli vstopiti. Nekatere izmed upornikov bi morali samo uliti v bron, pa bi jih lahko kar takoj postavili med kipe, ki stojijo v hramu ameriške demokracije.

Film o francoski revoluciji je nemogoče posneti, ne da bi bil eden izmed osrednjih prizorov vdor pariške množice v kraljevi dvorec Versailles. Film o Oktobrski revoluciji je brez prizora naskoka na Zimski dvorec v Petrogradu negledljiv. Vendar pa dogajanje v Washingtonu od velikih uporov 18. in 20. stoletja loči pomembna razlika. Množici, ki sta vdrli v kraljevo in cesarsko palačo, sta bili množici prihodnosti na sceni zastarele preteklosti. Resda kaotične in včasih krvave, včasih pa optimistične prihodnosti. Včerajšnja množica pa je ne samo pridrvela iz preteklosti, ampak je pridrvela pred scenografijo, ki je bila zanjo v resnici zgrajena. To je bila množica, ki je z eno nogo še v Ameriški revoluciji, z drugo pa v državljanski vojni med Severom in Jugom.

Na Kapitolu med tem že postavljajo oder za zaprisego novoizvoljenega predsednika Bidna

Včerajšnji prizori zbujajo željo po študiji povezave med arhitekturno scenografijo in dramaturgijo posameznih uporov. Ozadje gibanj je namreč pomembno: še posebej pri belem klasicizmu, ki bolj kot robustnost demokracije predstavlja nekakšen »White Cube«, kurirani galerijski prostor česar-koli-že, prazen oder bodisi za najbolj demokratične bodisi za najbolj avtoritarne prakse. Demokracija pač ne sloni na marmornih stebrih niti ne izstopa na belem ometu. Tako, kot je belo perilo potrebno pogostega in intenzivnega pranja, je tudi prava demokracija potrebna nenehne kritične in progresivne refleksije. Takšna demokracija lahko domuje tudi v gotskem gradu ali postmodernistični palači. Takšno demokracijo pa morajo v Ameriki, tako kot jo moramo tudi mi, šele zgraditi.

Kateri film pa bo obvezno vključeval prizore, ki smo jih lahko videli šestega januarja 2021? Bo to film o prenovi ameriške demokracije v resnično sodobno obliko, ali pa distopija z elementi tragikomike, ki bo morda še hujša od legendarnega »Mars napada«?

Miloš Kosec

Preberite tudi starejši članek o Trumpovih načrtih za Washington kot Skopje.

Podprite nastajanje revije Outsider in se nanjo naročite.