Časopis Finance je pred kratkim priobčil precej obsežen članek z naslovom »Siliko bi v Sevnico pripeljal 70 delovnih mest, na poti mu stoji spomeniško varstvo«. Gre za še enega izmed prispevkov o največji cokli razvoja, ki naj bi jo imeli v Sloveniji: o kulturni dediščini. Nasproti smelim razvojnim načrtom in novim delovnim mestom namreč stoji samo stara slabo vzdrževana hiša, ki jo “spomeničarji” imenujejo Tariški dvorec oziroma Tariška vas. Takšnih prispevkov se je v preteklih desetletjih nabralo že malo morje, s prihajajočo krizo pa se jih lahko nadejamo še mnogo več. Dramski lok je vedno enak: v deželi skromnih in delovnih se rojevajo velike ideje in smeli razvojni načrti. Potem pa trčijo ob pravila in, kar je navadno še huje, ob zaščitene stare hiše, ki jih varujejo zakoni in uredbe. Razlogi, zakaj še nismo druga Švica, so zbrani v naslovu članka v Financah – če bi lahko pozidali vse kmetijske površine in dopustili lastnikom rušenje starih dvorcev in zaščitenih hiš, bi bili danes vodilni v Evropi.

Sevnica ni največja ali gospodarsko najmočnejša občina v državi. Ravno tako tudi dvorec ni največji ali najpomembnejši objekt kulturne dediščine v Sloveniji, podjetje Siliko pa ne največji zaposlovalec. To pa naši temi ne jemlje vrednosti, ampak jo celo povečuje: opravka imamo z zagato, ki ni izjemen, ampak prejkone tipičen nesporazum – in ravno zato je potrebno, da jo poskušamo bolje razumeti. Retorika, argumenti in razumevanje zakonov ter pravil v Sevniškem primeru nam bo namreč pomagalo razumeti tudi podobne situacije povsod po državi – v skoraj vsaki občini lahko najdemo kakšen podoben primer. V prihodnjih letih, ko bo pokoronska gospodarska kriza verjetno krojila obstoj in uničenje marsikateremu kulturnemu spomeniku in varovanemu območju, se bomo s takimi argumenti namreč še pogosto srečevali.

Dvorec pred vojno še ni bil cokla razvoja

Okrog dvorca je po vojni zrastel kompleks nekdanje tovarne Jutranka, ki je imela med drugim proizvodnjo tudi v sami spomeniško zaščiteni stavbi. V tovarniških dvoranah danes deluje podjetje Siliko, ki uspešno posluje. Med drugim ima v lasti tudi spomeniško zaščiteno stavbo, zaradi novih poslov pa bi rado proizvodnjo širilo tako, da bi zaščiteni dvorec podrlo, na njegovem mestu pa zgradilo nove proizvodne dvorane. Če spomeniški status stavbi ne bo odvzet, zgradba pa porušena, podjetje grozi, da bo proizvodnjo prestavilo v Srbijo, Sevnica pa bo tako oropana 70 delovnih mest. Poglejmo najprej nekaj izjav.

Darko Gorjup, direktor Silika: »Preden smo pripeljali nove posle, je bilo pri odločevalcih veliko razumevanja, vsi so kimali, razumeli zgodbo – zgodilo pa se ni nič. Območje je povsem degradirano, mi smo bili pripravljeni tudi na izravnalne ukrepe, denimo na vlaganje v sevniški grad, pa nismo bili uspešni. […]»Samo dovoljenja za odstranitev propadajočega objekta potrebujemo, nič drugega ne pričakujem od države. Če ne bo šlo, bomo 70 delovnih mest z visoko dodano vrednostjo še letos odpeljali v tujino.«

Vodja sevniške občinske uprave Zvone Košmerl:  »Ocenjujemo, da se je tovrstni zgradbi primerna dejavnost prenehala izvajati z odhodom šole, nižje gimnazije. Prihod podjetja Jutranjka je bil začetek industrializacije območja, to podjetje pa je v času vrhunca razvoja zagotavljalo veliko število delovnih mest. Območje je industrijska cona že več kot 50 let. Zdajšnji lastnik z novim programom izraža svoje potrebe za razvoj podjetja, ki je razvojno usmerjeno v visokotehnološko proizvodnjo z visoko dodano vrednostjo, srečuje pa se s problematiko onemogočanja širjenja.«

Poučno si je ogledati tudi televizijski prispevek, v katerem župan Občine Sevnica ocenjuje, da objekt kulturne dediščine ni ključnega pomena za občino. Ob zadnjem obisku vlade so zato kar naravnost zaprosili, da bi zaščito umaknili.

Situacija dvorca, zelenice pred njim in proizvodnih dvoran vzhodno od njega (vir: Googlemaps)

Odgovornim je treba priznati, da ne okolišijo. Iz njihovih besed bi lahko kdo, ki o zadevi ni poučen, presodil, da je siliku nekdo brez njihovega dovoljenja na njihovem zemljišču čez noč postavil dvorec iz 17. stoletja, ne pa, da je Siliko že zaščiteno zgradbo kupil in s tem prevzel tudi zakonske dolžnosti za njeno ohranitev in vzdrževanje. Zapuščeno in propadajoče stanje dvorca je torej neposredno njihova odgovornost. Mnogi podjetni lastniki dediščine svoje objekte, ki so jih podedovali ali pa s tem namenom celo kupili, namenoma zanemarjajo do stopnje, za katero upajo, da bo mogoče dokazati nepovratno uničenje – to je pri nas že ustaljen »razvojni princip«. Župan občine je očitno tudi strokovnjak za kulturno dediščino in mimogrede presoja, kaj je večjega in kaj manjšega pomena, kaj je mogoče odstraniti in kaj obdržati. Direktor podjetja je kot kompromis ponudil razvpite izravnalne ukrepe, po katerih je dediščina nekakšen pozitivni saldo: zaščiteno stavbo lahko podreš, če na nekem drugem zaščitenem objektu (v tem primeru na Sevniškem gradu, ki je že lepo obnovljen in sploh ni ogrožen) nekaj malega investiraš. Vsem tem gospodom očitno nihče ni razložil, da je zaščita kulturne dediščine instrument, ki je kaj vreden samo, če ga ne moreš svojevoljno odstraniti. Če bi ščitili samo dobro ohranjene stavbe, ki zaščite ne potrebujejo, in podrli vse, ki niso ustrezno obnovljene ali vzdrževane, bi institut zaščite postal nesmiseln.  Ena izmed glavnih razlik med Slovenijo ter Švico ali Avstrijo torej resnično tiči v obravnavi kulturne dediščine, vendar pa ne na način, ki ga oznanja članek Financ. V severnejših državah se teza, da je zaščiten objekt kulturne dediščine ovira razvoja, ki jo pred uničenjem varujejo samo parazitske zahteve javnega zavoda, sploh ne bi znašle na naslovnicah. Namesto tega bi brali naslove v slogu: »Lastnik zanemarja svojo odgovornost« in »Uničenje dediščine pod pretvezo razvoja«.

Kataster iz začetka 19. stoletja – za primer, če komu ni jasno, ali je bil prej postavljen dvorec ali proizvodne hale

Da pa me ne bi kdo obtožil, da samo pravičniško jadikujem nad zatečeno situacijo, namesto da bi iskal rešitev, poglejmo na hitro, ali so zadeve res tako črno-bele, kot nas poskušajo prepričati predstavniki Silika in Občine Sevnica. Brez dvoma je izvorni kontekst dvorca v zelenem parku izgubljen sredi industrijske krajine, kar pa še ne pomeni, da je dvorec s tem postal primeren objekt za bagre. Pomislite samo na dvorec Selo ali pa grad Kodeljevo v Ljubljani, ki sta se v preteklem stoletju znašla sredi povsem urbanega konteksta, pa še danes predstavljata mikaven, četudi bistveno spremenjen ambient. Dvorec v Sevnici je iz ene strani res neposredni sosed obstoječih proizvodnih hal, vendar pa še zdaleč ni krog in krog obkrožen z njimi. Kultivirano podjetje bi se brez dvoma odločilo, da bo v obnovljenem dvorcu in vsaj minimalno rekonstruiranem parku pred njim uredilo reprezentančni sedež in upravne prostore podjetja. Druga možnost bi bila zamenjava zemljišč za okoliške – občina bi, če že ni lastnica kakšnih sosednjih zemljišč, uslužno vsaj prilagodila namembnost, tako da bi delovna mesta ostala v občini, dvorec pa bi ostal tudi za prihodnje rodove. Mogoča je celo razširitev proizvodnje na območje zahodno od dvorca. Na voljo je še več drugih bolj kreativnih alternativ, na primer podzemna razširitev pred dvorcem, s katero bi se oblikoval urban tlakovan ambient in središče celotne zasnove. Med »kreativnimi alternativami« pa ne more in ne sme biti uklon pred tako brezsramnim izsiljevanjem, kot ga zahteva vodstvo Silika – če lahko zaščitene zgradbe podremo, kadarkoli si zaželimo, je zaščita povsem nepotrebna. Tudi na področju kulturne dediščine lahko tako otvorimo darvinistično bitko preživetja najmočnejšega.

Miloš Kosec

Vir fotografij: Wikipedia.org

Podprite nastajanje revije Outsider in se nanjo naročite.