Če hočemo vedeti, kaj pomeni živeti na ne-več-meji med Gorico in Gorico, ni dovolj, da stvari pogledamo zgolj z domnevno objektivne distance, pač pa jih moramo uzreti tudi s točno določenega subjektivnega kota, saj se nam bodo pokazale v pravi luči šele takrat, ko bomo znali zasukati perspektivo in na tisto, kar je nam domače, še kako domače, pogledati skozi oči drugega.
Nemara ni boljšega romana o dveh Goricah, kot je tisti, ki ga je spisal britanski pisatelj, marksistični sociolog in literarni kritik China Miéville, ki si je v svojem slovitem Mesto in mesto (The city and the city) zamislil dve mesti – »vzhodnoevropski« Besźel in »bližnjevzhodni« UI Qoma – mesti dvojčka, ki sta pravzaprav eno mesto. Tako tam kot tukaj med njima teče meja, ki funkcionira kot nekakšna zamegljujoča zavesa – »železna zavesa«, če hočete – nad katero bdi tajna policijska organizacija Breach. Ampak poglavitna značilnost te meje je, da so prebivalci obeh mest sami navajeni – že od rane mladosti vzgojeni in z vsakdanjo vajo socializirani – »od-videti« (un-see) drugo mesto in sosednje prebivalce. Vse, kar vidijo, pa naj bo še tako nedolžen detajl, kot je smetnjak pred stavbo, ali pa truplo na ulici, takoj izbrišejo iz vidnega in posledično mentalnega polja, tako da od še tako mimobežnega izkustva s sosednjim mestom ne ostane nobene sledi.
No, to je, vsaj po mojem mnenju, natanko situacija, v kateri smo v obeh Goricah živeli ne samo pred odgrnitvijo »železne zavese«, ki je razločevala zahodno Evropo od vzhodne in s tem – po ideološki liniji kot učinku retorične figure churchillovske metafore o »železni zavesi« – kapitalizem in komunizem, ampak tudi kasneje in celo še danes, ko smo prebivalci mest kakor da navajeni »od-videti« sosednje mesto in sosednje prebivalce, ki jih mentalno odmišljamo čisto tako, kakor da bi bili prebivalci distopičnega romana Gorica in Gorica.
Marcel Štefančič jr. je v svoji knjigi Slovenski sen v eseju z naslovom O najbolj odprti meji zapisal, da če hočemo vedeti, kako je nastala ta ultimativna meja, železna zavesa, se moramo »spomniti italijanskega filma Srce brez meja (Cuori senza frontiere), ki ga je leta 1950 posnel Luigi Zampa. Churchill leta 1946 na eni strani sveta izreče besedi ‚železna zavesa‘, na drugi strani sveta – takoj naslednje leto, leta 1947, v idilični kraški vasici na italijansko-jugoslovanski meji, v kateri vsi živijo v slogi in bratstvu – pa se potem zgodi tole: zavezniki, zmagovalci II. svetovne vojne, skozi vasico, ki leži ob jugoslovansko-italijanski meji, potegnejo belo črto. To je vse. Več ni treba. Narišeš belo črto. Tako malo komunizem loči od kapitalizma in kapitalizem od komunizma.«
Pred nekaj leti, tj. v distopičnem času pandemije, ko je bil svet vržen s tirov, se je meja med obema Goricama zaradi »izrednega stanja« ponovno dvignila (še pomnimo, tovariši?), tako da smo naenkrat postali priče (in akterji) prestopanj in prestopkov vseh vrst in okusov (nobena beseda v tem stavku ni izbrana po naključju). No, italijanski umetnik Salvatore Calì, ki je na srečo v tistem nesrečnem času gostoval v Carinarnici, si je zamislil performans, v katerem je na italijanski strani meje potrosil po cesti italijansko moko, na slovenski pa slovensko, nato pa posnel, kako so avtomobili in kolesarji raznašali moko na obe strani tako, da sta se moki pomešali v eno. To pa je, po mojem mnenju, pravi pristop, kako tisto s kredo začrtano mejo zabrisati tako, da se zabrišejo meje.
Hegel je v več svojih delih izpeljal neko določeno filozofijo identitete, ki je nasploh aktualna za premišljeno orientacijo na stranpoteh sodobnih identitetnih politik, še zlasti pa za pričujoči premislek: običajna filozofija identitete operira tako, da afirmira preprosti obrazec »jaz = jaz« in s tem implicitno sprejme, da »jaz ni drugi« (»jaz« se afirmira kot »jaz« na račun drugega) – heglovska filozofija identitete pa stvari subvertira tako, da pravi, da se afirmacija identitete, s katero se »jaz« razloči od zunanjega »drugega«, vselej začne z notranjo razločitvijo, z notranjo mejo, ki jo »jaz« izpelje znotraj sebe (»jaz« se afirmira kot »jaz« na račun samega sebe).
Mar ni to natanko naša situacija? Situacija, ko iščemo tisto, kar bi nas poenotilo, pa ne vidimo, da smo razliko vzpostavili znotraj nas samih? Ni je, vsaj po mojem, boljše ilustracije kot dejanski zgodovinski primer Avstro-Ogrske, nekdaj že skupni, multikulturni, multietnični prostor, znotraj katerega je Gorica že bila ena in kjer ni bilo nobene želje ali potrebe po tem, da bi se »jaz« afirmiral v razmerju do drugega, ker s(m)o sobivali drug z drugim. Skratka, tisto, kar danes iščemo, smo že davno izgubili. Čisto tako kot lacanovski objekt a ali objekt-razlog-želje: tisto, kar zasledujemo kot objekt želje, je nekaj vselej-že-izgubljenega, hkrati pa in natanko zaradi tega lahko poganja željo naprej v zasledovanje neke prihodnje zadovoljitve. A kaj, ko se za vsako zadovoljitev prej ali slej izkaže, da »to ni tisto.« Za željo je pač bistveno, da si »želi želeti«. In to tudi poganja vsakršno željo po preseganju identitetnih razlik, s katerimi smo, hočeš nočeš, soočeni.
In kaj je heglovska rešitev problema identitete? Neskončna sodba, da je identiteta pravzaprav identiteta »identitete in ne-identitete«, afirmacija enotnosti sebe in drugega v njuni različnosti. Če je problem »standardne« identitete v tem, da se z njo »jaz« (identiteta »jaz = jaz«) afirmira v nasprotju z »drugim« (ne-identiteta »jaz-a« in »drugega« ), potem je tisto, kar potrebujemo, natanko heglovska identiteta »identitete in ne-identitete« ali tisto, kar je izraženo v splošno znanem sloganu »enotnost v različnosti«.
Če se za konec vrnem na začetek: inšpektor Tyador Borlú, protagonist romana Mesto in mesto, mora zaradi umora Mahalie Geary prečiti fiktivno mejo med fiktivnimi mesti in preiskava ga povede na sled legendi o Orcinyju, tretjem utopičnem mestu, ki naj bi obstajal med dvema distopijama in za katerega se naposled izkaže, da je v resnici pod oblastjo tajne policijske organizacije Breach, ki bdi nad prestopniki.
Utopija sama je del oblastnih mehanizmov in zato tisto, kar potrebujemo, ni neko utopično »tretje mesto«, tako rekoč »goriški Orciny«, v katerem bi se dotikali obe mesti pod skupno oblastjo. Pač pa potrebujemo heglovsko identiteto »identitete in ne-identitete«, »enotnost v različnosti«, ki bi nam omogočila, da »od-vidimo od-videnje« in »odmislimo odmišljanje«, ki preči še vedno stoječo, akotudi zarjavelo »železno zaveso«.
Edinole tako bomo lahko tisto črto s kredo spremenili v moko, ki se bo tako zlahka pomešala, in to ne s kakšnim velikanskim mentalnim preskokom, pač pa s preprosto prakso, že samo s tem, da bomo mejo v praksi prestopali.
Napisal: dr. Mirt Komel, filozof in pisatelj
Fotografije: Salvator Calì, performans Border Ritual #01, Carinarnica, Gorica/Nova Gorica, 2020, foto Rebeka Bernetič
Prispevek je del serije »Nova Gorica 2025«, ki tematizira prostorski razvoj Nove Gorice. Serijo v kritičnem obdobju priprave na projekt Evropske prestolnice kulture GO! 2025 v sodelovanju z uredništvom revije Outsider ureja arhitektka Eva Sušnik.
*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
