Miloš Bonča: Stavba Ljubljanske banke v Kočevju, 1976–1978, 1986–1988

Zasnova prostora poteka od zunaj navznoter in od znotraj navzven, ker je zunanjost različna od notranjosti – na meji obeh prostorov nastaja arhitektura. Priznati razliko med zunaj in znotraj pomeni priznavati v arhitekturi tudi urbanistično gledanje (Bonča, 1991, prirejeno po Venturi, 1966).

Postmoderna stavba?

Stavbo Ljubljanske banke v Kočevju arhitekta prof. Miloša Bonče bi lahko hitro označili za primer postmodernistične arhitekture. Čas izgradnje stavbe, 1976–1978, skoraj povsem sovpada z vpeljavo pojma postmodernizem v arhitekturi, ki ga je v delih The rise of post-modern architecture (1975) in The language of post-modern architecture (1977) uporabil Charles Jencks, da bi z njim označil heterogena gibanja in težnje, ki so se od poznih 50. naprej vzpostavila kot kritika modernistične arhitekture in urbanizma (Szacka, 2022).

Pri oblikovanju dveh fasad proti Reški cesti, ki se zdita kot nalepka dodani stavbnemu volumnu banke, lahko prepoznamo postmoderne tehnike citiranja, interpretiranja in uporabe metafor. V tehnologiji prefabriciranih betonskih plošč so interpretirani elementi in členi klasične arhitekture, ki jih v različnih variacijah in slogovnih izpeljankah najdemo v izvirniku pri starejših stavbah v neposredni bližini – podstavek, portal, streha, profilirani okenski okvirji, venci, pilastri, celo loža in rizalit. Še posebej pa bi kot znak postmodernizma lahko prepoznali izstavljeni vhodni portal, arkadni hodnik ter zid z okni, vse prav tako izvedeno v vidnem betonu, ki so bili dodani desetletje po izgradnji stavbe.

Ko bi banko v Kočevju označili za primer postmoderne arhitekture, bi nas ob tem verjetno prevevali mešani občutki, še posebej, če bi pojav postmodernizma v arhitekturi razumeli skrčen na njegovo »deviantno« vejo poznih 80. in zgodnjih 90., ki ni puščala sledi samo na jugu in zahodu ZDA, v Montpellieru ali Londonu, temveč je v skromnih, a vseeno izstopajočih potezah vzniknila tudi v kakšnem slovenskem kraju. A kot je postmodernizem v arhitekturi precej širši, bolj kompleksen in pomemben pojav, da bi ga smeli zožiti samo na »fasadizem«, v kar so ga skrivenčili veliki komercialni projekti korporacij (Jencks, 1990), tudi pri stavbi banke v Kočevju ne gre le za vprašanje oblikovanja dveh fasad.

Od zunaj navznoter

Gre za globlje vprašanje, kako se stavbni volumen vzpostavlja v mestnem okolju. Kako se odziva na robne pogoje in vplive iz okolja pa tudi, kako mestno okolje gradi, ga dopolnjuje, spreminja. In kako posreduje med zunanjim in notranjim prostorom, med mestom in programom, med javnim in internim.

Prof. Miloš Bonča v intervjuju (Zorec, 2000) o banki v Kočevju sam pravi: »Lokacija je izrazito dvolična. Dvoličnost narekuje različna orientacija proti cesti in zahodu ter nazaj proti potoku Rinži in proti naravi. Zato ima ta hiša dvoje zaslonov navzven. Prvi je težji, zaprt proti cesti, kjer se upira prometu in močnemu soncu, in naredi fasado, ki loči zunanji prostor od notranjega, v nasprotju z zadnjo stranjo, kjer je vse lepo, kjer so voda, zelenje in dobra orientacija. Ta fasada poskuša povezati notranji prostor z zunanjim, zato je drugače oblikovana, je lažja in bolj odprta. Potem je tukaj še tretja fasada, proti avtobusni postaji, ki je bolj tehnična, bolj kaže na prerez. Čez nekaj let smo imeli možnost narediti nov portal; prejšnji vhod je bil namreč premalo definiran. Včasih lahko izkoristiš potrebo investitorja za to, da hišo dokončaš. Portal je velik, je v merilu hiše, je pa večji od merila mesta. Poskuša utemeljiti hišo. Tako kot je tu vse interpretacija, je takšna tudi streha – ni streha, ampak samo nagnjena površina, ki naj bi predstavljala streho. Ima kap, sleme in vse elemente, ki streho določajo, je zelo strma, komaj mansardna.«

Dvoličnost, pravzaprav troličnost lokacije je še danes izrazita. Na severni in zahodni strani se stavbni volumen banke približa nizu (pri)mestnih hiš, ki se tu, če v Kočevje vstopamo z juga, prvič zares zgostijo in oblikujejo ulični niz. Na vzhodu, čeprav je vmes večje parkirišče, ima stik z nabrežjem Rinže in parkovno ureditvijo vzdolž nje. Južno od stavbe je velika vrzel v mestni zazidavi, ki jo zasedata infrastrukturno območje avtobusne postaje in prometna ureditev Reške ceste.

Stavbno telo banke je kompaktno zasnovano in ima v tlorisu peterokotno zasnovo, s tremi daljšimi in dvema krajšima stranicama. Stranice, to se pravi fasadne ravnine, so natančno usmerjene, da dograjujejo geometrijo okoliške zazidave. Prej nedefinirano območje je šele s stavbo banke izoblikovalo prepoznavne mestne prostore, drevoredno ulico, uličico na prehodu proti Rinži, manjšo razširitev (piazzetto?) ob stiku uličice in ceste. Tudi proti odprtemu prostoru avtobusnega območja je meja jasna. Petetažni stavbni volumen (P + 4, pritličje in etaža nad njim (v načrtih opredeljeno kot medetaža) imata nižjo etažno višino) se stopničasto, v nizu ozelenjenih teras spušča proti vzhodu, proti reki. Proti cesti je razvit v polni višini, v mesto vnaša novo merilo in ambicijo, a z oblikovanjem fasad, razmestitvijo in velikostjo odprtin ter zaključkom v navidezni strešini z okoliškimi stavbami vzpostavlja harmoničen odnos. Stavba se prek fasad, ki so orientirane v mirno zaledje, poudarjeno povezuje z zunanjim prostorom. Tehnični fasadni raster, z nizi okenskih zasteklitev in montažnih parapetov ter v zunanjost razkritim konstrukcijskim skeletom iz jeklenih profilov, je hkrati uniformiran in raznolik, vse tri fasade proti jugu in vzhodu imajo izoblikovan individualiziran izraz.

Stavbi dodani elementi, arkadni hodnik vzdolž severovzhodne fasade, iz njega izstavljeni vhodni portal ter zid z okni kot zamejitev servisnega dvorišča banke ob južni stranici, so imeli svoje predhodnike že v izvorni zasnovi. Na mestu arkadnega hodnika je stalo filigransko ogrodje z nizom baldahinskih streh, vhod je nakazoval izstavljen volumen zastekljenega vetrolova, dvorišče na jugu pa je zamejeval preprost betonski zid. Dokončanje stavbe, kot prof. Bonča v intervjuju (Zorec, 2000) imenuje fazo iz let 1986–1988, pravzaprav ni uvedlo povsem novih elementov. Gre le za nadomestitev obstoječih, novi elementi spregovorijo v klasični arhitekturni govorici, bolj artikulirano, z izrazitejšim sporočilom.

Med elemente, ki so dodatek k stavbi, lahko štejemo tudi konzolno izstavljen prizmatični dvoetažni volumen na severovzhodni fasadi. Izstavljeni volumen, ki vsebuje strojnico prezračevanja, je podaljšek notranjega servisnega jedra na fasado, hkrati pa v širšem merilu označuje glavni vhod v stavbo. Ta volumen se v fazi dokončanja stavbe ni spremenil, temveč se je vključil v kompleksen sestav elementov in geometrij na vhodu v stavbo.

Od znotraj navzven

Notranja zasnova stavbe je v osnovi preprosta. Izhodišče je skelet jeklene konstrukcije s stebri v rastru 8 x 8 m ter nosilci v prečni in vzdolžni smeri. Konstrukcijski raster je poravnan s smerjo zahodne in južne fasade (tu je tudi priključen na armiranobetonski obodni steni) in prirezan na stikih z diagonalnimi fasadami. V osi vhoda je v globini tlorisa zasnovana servisna cona z jedrom vertikalnih komunikacij, sanitarijami, čajno kuhinjo, instalacijskimi jaški in tehničnimi prostori. Servisna cona členi tloris na dve območji, v kateri se po nadstropjih umešča program bančne podružnice. Eno vzdolž zahodne fasade, drugo vzdolž južne fasade. Žep med servisno cono in diagonalo severovzhodne fasade pa je namenjen pisarnam posebnega pomena. Členitev tlorisa je enaka tudi v pritličju in medetaži. Vzdolž zahodne fasade je zasnovan dvoetažni prostor likvidature, osrednji prostor, namenjen poslovanju s strankami. Prostor v žepu vzhodno od vhoda oz. servisne cone (prav tako dvoetažen) je bil prvotno namenjen mladinskemu varčevanju, danes pa je v njem poslovalnica zavarovalnice. Območje vzdolž južne fasade v pritličju zasedajo zaklonišče, sef in tehnični prostori, ki jih v risbah tlorisa prepoznamo po nizu debelih armiranobetonskih sten. Ti prostori se povezujejo s servisnim dvoriščem na jugu, ki ga zamejuje zid z okni.

Notranjost je do danes doživela že vrsto predelav, reorganizacij in predelitev. V stavbi danes ob banki in zavarovalnici deluje tudi notarska pisarna. A osnovna prostorska struktura je še čitljiva in vsi vitalni deli stavbe so, upajmo, za predelnimi stenami, pod plastmi oblog in opreme, še ohranjeni.

Na arhivskih posnetkih fotografa Damjana Galeta se razkriva izvorna zasnova notranjosti. Jeklen konstrukcijski skelet, ki ga v likvidaturi in prostoru mladinskega varčevanja lahko doživljamo v dvojni višini, je prosto viden. Prostoru določa razsežnost in geometrijo, je izhodišče za umeščanje vseh ostalih elementov. V, ob in na skelet se nato umeščajo podesti medetaže, volumni pohištvenih elementov, rastri svetil, segmenti predelnih sten, ograje in ročaji, korita z zelenjem, celo umetniška oprema in elementi sistema označevanja. Detajli stikov jasno izražajo, kaj nosi in kaj je nošeno, kaj je primarno in kaj sekundarno. Prostor ima tehnični pridih – smo v drobovju bančnega mehanizma –, a tudi merilo in značaj javne stavbe. Prostor likvidature se prek vrzeli v servisni coni transparentno povezuje z vhodnim območjem in prostorom mladinskega varčevanja, prek odprtin na fasadi pa z zunanjostjo. Tudi v notranjosti je vloga različno zasnovanih fasad izrazita in zaznavna. Pogledi skozi okna na mestno ulico in obratno so formalno kadrirani, skozi pasove zvezne zasteklitve pa se pogled neformalno pretaka proti zelenju rečnega nabrežja.

Ko danes obiščemo in doživljamo prostor likvidature in ga primerjamo s fotografijami izvornega stanja, si lahko z žalostjo zamislimo, kako je prostor z vsako prenovo in funkcionalno izboljšavo (?) izgubljal konceptualno jasnost in kvaliteto oblikovanja ter postopoma zašel v povprečje konfekcijskih rešitev.

Vse opisane značilnosti stavbe banke v Kočevju lahko povežemo z načeli, ki jim je bil prof. Miloš Bonča zavezan tako v arhitekturni praksi kot pri poučevanju.

Staro in novo kot integralni prostor

Prvo načelo je »staro in novo kot integralni prostor«. Stavbe oz. arhitekturne intervencije prof. Bonča vedno razume kot gradnike celote, ki je v stalnem dopolnjevanju. Ti naj (mestnemu) prostoru prinesejo novo kvaliteto, naj bodo boljši, zmogljivejši, sodobnejši, a hkrati taki, da se značilnosti prostora, njegovo merilo in značaj ne izgubijo. Da se kontinuiteta prostora ohrani. Zato sta v korenu vsakega projekta temeljit premislek in analiza prostora ter ugotavljanje, kaj ga določa, katere stavbe, elementi, členi, tudi materiali ga zaznamujejo, kaj je v prostoru konstanta. Pri tem ne gre le za načelne opredelitve, čeprav se morda iz njegovih pojasnil tako zdi, ampak ga vedno zanima arhitekturna razsežnost oz. specifika pojava. Prostor je zanj vedno arhitekturni prostor, grajen in oblikovan. Te značilnosti se nato na različne načine, včasih dobesedno (spomnimo se kamnitih portalov pri stavbi bančne podružnice v Ribnici (1969–1971) in pri trgovsko-poslovnem centru v Mozirju (1972–1976)) ali na različne načine interpretirano, prenesejo v zasnovo. Z leti je prof. Bonča razvil metodo sistematičnega analiziranja značilnosti grajenega prostora, ki jo je učil tudi na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani (Bonča, 1991; Bernik, 2002; Florjančič, 2002; Brate, 2006).

Ugotovitev, da ima lokacija banke v Kočevju dva značaja, proti mestu in proti reki, vodi v analizo obstoječih stavb oz. grajenega prostora, kjer je ta dvojnost že izražena. Prostor »proti mestu« v Kočevju gradijo čokati volumni hiš, s prirezanimi vogali, nizi oken, venci na fasadah, strešinami. Imenitnejše hiše v Kočevju, kot bi bile sestavljene iz delov, kar se odraža v volumskem sestavu, kompoziciji segmentov fasad ipd. In tudi prostor »proti reki« ni le prostor zelenja, dreves in nabrežja, temveč predvsem zadnjih fasad hiš, vrtov, lop, zidov in nadstrešnic, balkonov, verand, zunanjih stopnišč, dodatkov in izrastkov – prostor spontanosti in malih čudaštev. In oba svetova se prek postopka interpretacije preneseta v zasnovo stavbe banke.

Tehnična sredina in urbanistični dodatek

Drugo načelo je »tehnična sredina in urbanistični dodatek«. Pri tem gre v osnovi za soočenje dveh izhodišč snovanja stavbe. Prvo izhodišče je »od znotraj navzven« in je podrejeno programskim, tipološkim, konstrukcijskim, tehnološkim vprašanjem zasnove: vzpostavitev optimalnega konstrukcijskega in delilnega rastra, umeščanje servisnih in komunikacijskih jeder, zamejitev organizacijskih polj, shema povezav, odnosi med programskimi območji ipd. Zasnova stremi k učinkovitosti pa tudi k fleksibilnosti. Je kompaktna in jasno členjena. Drugo izhodišče je »od zunaj navznoter« in se dotika tako odnosa stavbe do neposredne okolice oz. grajenega prostora kot širše – poslanstva in pomena stavbe v mestnem predelu, tudi v družbi. Torej njene urbanistične vloge.

Prof. Bonča tako stavbo vedno razume sestavljeno iz tehnične sredine, to je tistega, kar jo določa »od znotraj«, in »urbanističnega dodatka«, to je tistega, kar jo pogojuje »od zunaj«. Obe celoti opredeljuje in veže lupina, ki je lahko sestavljena iz več open, te imajo različno globino in namen. Lupine oz. open ne gre vedno enačiti s fasado, tu je tudi vprašanje transparence, orientacije, slojevitosti, volumske členitve ali sestava.

Tako se že njegovo prvo znamenito delo, Trgovska hiša v Šiški (1960–1964), dotika vprašanja komuniciranja programa in fleksibilno zasnovane strukture stavbe z zunanjim prostorom. Z zasnovo konstrukcije in okenskih elementov se različno odziva v pritličju in nadstropju. V urbanistično shemo družbenega centra Šiške pa doda »mestno ložo« na severnem čelu stavbe. Odnos med »tehnično sredino in urbanističnim dodatkom« zaznamuje zasnove praktično vseh njegovih arhitektur. Izpostavimo lahko stavbo Tehničnega centra Ljubljanske banke na Šmartinski cesti v Ljubljani (1978–1985), kjer se sestav ponavljajočih pisarniških traktov zaključi s štirimi različnimi fasadami, vsaka s svojo globino, oblikovanjem, poudarki. Fasadi proti Šmartinski cesti doda vhodni portik, ki vzpostavi vhodno cono in oblikuje primeren nagovor bančnega programa mestni vpadnici. Fasade se na vogalih ne sprimejo v monolit, temveč sestavijo, na stikih so vrzeli. Profilacija in fasadne plasti so v prerezu vidne in načelo sestavljanja avtonomnih delov še poudarijo. V več natečajnih projektih za stavbo na lokaciji Šumi v Ljubljani (1977–1979, 1980, 1992) se načelo »tehnične sredine in urbanističnega dodatka« odrazi v zasnovi kompaktnega pisarniškega bloka v sredini in merilu okolice prilagojenem nizu členjenih volumnov po obodu (Bonča, 1991; Bernik, 2002; Florijančič, 2002; Brate, 2006).

V kontekstu načela »tehnične sredine in urbanističnega dodatka« je stavba banke v Kočevju še posebej zanimiva. Opravka imamo z različnim oblikovanjem posameznih fasad, proti mestu, proti reki in avtobusni postaji, fasade so različno členjene, materializirane ipd. Na stikih fasadnih ploskev se razkrivajo profili fasadnih elementov, vzpostavljene so vrzeli, ki zagotavljajo avtonomnost delov. Z elementi vhodnega portala, arkadnega nadstreška, dvoriščnega zidu z okni in konzolnega volumna nad vhodom je »urbanistični dodatek«, ki se primerja in vzpostavlja stik z okolico, skoraj dobeseden. Na fasadah proti Rinži in avtobusni postaji se »tehnična sredina« povsem razkriva ali vsaj različno intenzivno preseva skozi funkcionalno opno. Podobno lahko tudi v notranjosti, v prostoru likvidature, opazujemo soroden odnos. Tu se »tehnična sredina«, ki jo lahko prepoznamo v konstrukcijskem skeletu, dopolni s pregradnimi elementi, volumni pohištva in drugo opremo, da bi ustvarila prilagojen prostor za stik s strankami. »Tehnično sredino« tako morda lahko razumemo tudi kot miselno izhodišče snovanja arhitekture. Vprašanja programa, tipologije, konstrukcije ipd. kot tehnološko počelo zasnove, ki pa se lahko uprostori le skozi urbanistično dimenzijo razmisleka, tako v kontekstu zunanjega kot notranjega prostora.

Plastenje

Tretje načelo je »plastenje«. To ima dve razsežnosti. Prva je povezana tako z načelom »staro in novo kot integralni prostor« kot z načelom »tehnična sredina in urbanistični dodatek«. Tu »plastenje« lahko obravnavamo kot tehniko, s katero v zasnovi udejanji prvi dve načeli. Nova stavba dodaja plast v obstoječe okolje. Vprašanje »tehnične sredine in urbanističnega dodatka« je vprašanje plastenja in razplastenja, števila, globine plasti ipd.

Druga razsežnost načela »plastenja« pa sega na polje oblikovanja in sprejemanja odločitev v procesu projektiranja. Ta je pri prof. Bonči vedno jasno strukturiran in organiziran v verigo odločitev. Razmislek gre »od znotraj navzven« in »od zunaj navznoter«. Seveda ne gre vse sprva, enoznačno in popolnoma brez vračanja nazaj. A glavne odločitve, ki so sprejete na poti od analize programa in prostora prek temeljnih premislekov o projektnih pristopih do glavnih projektnih rešitev, so postavljene metodološko jasno, strokovno pravilno, predvsem pa v skladu z njegovim arhitekturnim credom. Te odločitve v procesu projektiranja postavijo ključne konstante, sidrišča, od koder ni vrnitve. Na njih se nato plastijo nadaljnje odločitve in rešitve. Kot odnos novo do obstoječega, vendar ne v grajenem prostoru, temveč v prostoru projektne misli.

Več kot postmoderna stavba

Banka v Kočevju arhitekta prof. Miloša Bonče ni arhitektura enega problema. Je izrazito kompleksna, sooča se z vrsto problemov in izzivov ter nanje odgovarja celovito, četudi je večplastna in sestavljena iz delov. Bistvo njene zasnove je utemeljeno na vrsti protislovij. Med različnimi značaji in pogoji lokacije, med programom in okolico, med notranjostjo in zunanjostjo, med sredino in dodatki, med klasičnimi elementi in sodobnimi strukturami, med obstoječim in novim, med stavbo in mestom … Vse to – in ne le interpretirani klasični arhitekturni elementi na fasadi in ob njej – jo naredi za postmoderno stavbo. Postmoderna je tudi zato, ker se postavi v zahtevno vlogo graditelja mesta na prostoru, ki ima (še danes) komaj kakšen atribut mestnosti. Postmoderna je zato, ker se v skromnem okolju potrudi poiskati impulze kulture in arhitekturnega izročila ter iz njih sestavi sodoben, dostojen in izročila vreden nadaljnji člen. In ni le škatla za program.

Vse to pa so v arhitekturi vrednote, ki so jo v času njenega nastanka izpostavile kot svežo in posebno arhitekturno stvaritev, tako v kontekstu Kočevja, opusa arhitekta prof. Miloša Bonče, izročila Ljubljanske šole za arhitekturo ter slovenske (in mednarodne) arhitekturne ustvarjalnosti. In so nam še vedno (ali ponovno) lahko za vodilo. Zgradba je že nekoliko utrujena in zagotovo potrebuje nekaj obnovitvenih posegov. Upajmo, da s tem stavbe in njenih kvalitet ne izgubimo za vedno.

Napisal: Mitja Zorc
Foto: Damjan Gale, Mitja Zorc (2023)

Viri:

Bernik, S. (2002): Arhitektura Miloša Bonče; Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana.

Bonča, M. (1991): Arhitektura in tehnologija ali »Podjetje za popravilo modernih zgradb«: referat za mednarodni znanstveni zbor in časopis De re aedificatoria, Beograd (razmnoženo gradivo).

citat, str. 8, prirejeno po Venturi, R. (1966): Complexity and contradiction in architecture, MOMA, New York, str. 86 (izdaja 2007).

Brate, T. (2006): Arh. Miloš Bonča: Spominjanja (katalog k razstavi v Galeriji Miklova hiša, 11. 5.–3. 6. 2007); Galerija Miklova hiša, Ribnica.

Florijančič, M. (2002): Med šolo in mestom: Arhitekt Miloš Bonča, pedagog in ustvarjalec; v: Bernik, S.: Arhitektura Miloša Bonče, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana, str. 119–127.

Jencks, C. (1990): Death for rebirth; v: Papadakis, A. C. (ur.): Post-modernism on trial, Architectural design, vol. 60, 9–10/1990, Academy Editions, London; dostopno na: https://www.jencksfoundation.org/explore/text/death-for-rebirth

Szacka, L.-C. (2022): Writing »from the battlefield«: Charles Jencks and the language of post-modern architecture; Jencks Foundation; dostopno na: https://www.jencksfoundation.org/explore/text/writing-from-the-battlefield-charles-jencks-and-the-language-of-post-modern-architecture

Zgodovinski arhiv Ljubljana:

LJU/173, IZTR, t.e. SS.01: Banka v Kočevju, idejni načrt (1976).

KOČ/097. SO Kočevje, t.e.: 188, 189, 190, a.e.: 734 – 2/4, 734 – 3/4, 734 – 4/4, Banka v Kočevju, PGD projekt (1976)

Zorec, M. (2000): Arhitekt prof. Miloš Bonča: Novo je v principu večje in boljše – je prevrednotenje vrednot: intervju; AB Arhitektov bilten, št. 149–150, letnik 30, november 2000; str. 10–17.

Objavljeno v Outsider #34 »Ogrožena dediščina«, poletje 2023.

Z naročilom revije podprete tako spletne kot tiskane vsebine in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!