Enajst moških in ena ženska. Takšna je napovedana zasedba govornikov ob slovesnosti, posvečeni 100. obletnici ustanovitve ljubljanske fakultete za arhitekturo, z naslovom »Mladi smo in živi«. Za osrednjo arhitekturno institucijo v Sloveniji, kjer so prvo redno profesorico v zgodovini zaposlili šele pred nekaj leti – dr. Živa Deu je redno profesuro prejela leta 2014, dve leti pred upokojitvijo – prva profesorica za glavni predmet, arhitekturno projektiranje, pa je nedavnega leta 2016 postala prof. Maruša Zorec, je to poteza, ki kaže na dejstvo, da se v stotih letih ni prav dosti spremenilo. Atmosfera fakultete, na kateri študira približno enako število študentk kot študentov, očitno ni dovolj »mlada in živa«, da bi ob slovesnosti počastila katero izmed svojih izjemnih diplomantk, številnih uspešnih po vsem svetu.
Enakopravnost žensk v arhitekturi se danes v Sloveniji morda zdi dosežek pretekle dobe, a od blizu opazimo neuravnoteženosti, zlite s samoumevnostjo vsakdana.
Dovolj dolgo se ukvarjam z uredniškim delom, da dobro vem, da ni nobenega razloga, da moški v javnem intelektualnem življenju tako izrazito prevladujejo. Odličnih ženskih ustvarjalk na različnih področjih sploh ni težko najti. A moških je na vidnejših položajih več, bolj so pripravljeni za sodelovanje in v naglici so morda lahko bolj samoumevna izbira. Pogosto se moški hitreje odzovejo povabilom na strokovne posvete; ženske so do lastnih kompetenc bolj kritične. Samoumevna normalnost javnega prostora, ki ga krojijo skoraj izključno moški, po mojem mnenju ni optimalna; raje imam raznolikost pogledov, izkušenj in pristopov. Zato sem osebno zagovornica vsaj minimalnih ženskih kvot v javnem življenju: z zadržkom – ker si želim, da bi bile edino merilo zgolj kakovost in strokovne kompetence sodelujočih – a vseeno, ker vem, da običajne izbire vodijo ponotranjene samoumevnosti, ki kakovost in kompetence lahko spregledajo. Včeraj smo v Sloveniji dobili novo vlado; napovedani ministrski stolčki so vsi, razen enega, dodeljeni moškim. Povsem drugače se je konec lanskega leta zgodilo na Finskem, kjer je predsednica vlade postala 35-letna ženska, prav tako pa mlade ženske vodijo vseh pet vladnih strank. Finski zavidam svežo, novo, drugačno politiko, ki bo zagotovo tudi posledica ženskega vodenja. Pričakujem, da bodo preizpraševale kakšno samoumevnost, in to je vedno v redu.
V svetu sodobne arhitekture so ženske tiste, ki premikajo meje. Če niste ravno ljubitelji parametricizma, ki ga je uveljavila Zaha Hadid, vam je morda bližje arhitektura Kazuyo Sejima, ustanoviteljice japonskega biroja SANAA, ki visokotehnološko arhitekturo posveča spodbujanju srečevanj med ljudmi. Nemška arhitektka Anna Heringer ustvarja povsem novo, samosvojo smer, kjer gradnje iz arhaičnih materialov rahločutno povezuje s sodobno arhitekturno estetiko. Irki Yvonne Farrell in Shelley McNamara sta v arhitekturo na zadnjem beneškem bienalu vpeljali termin prostost (»freespace«), ki ga tako dobro artikulira Maruša Zorec. Z vsemi naštetimi arhitektkami, ki po mojem mnenju bistveno oblikujejo sodobni svetovni arhitekturni tok, sem imela ob delu za revijo možnost priti v stik, se z njimi pogovarjati in na različne načine sodelovati. Arhitektura nikakor ni zgolj moško področje, kot bi si lahko mislili ob pogledu na program ob stoletnici fakultete. Čeprav še vedno drži, da se morajo ženske dokazovati bolj kot njihovi moški kolegi, da sploh lahko pridejo do prave priložnosti.
O samoumevnosti moške dominance priča tudi knjiga Neufert, zbirka predpisov in priporočenih mer, ki jo ob projektiranju uporablja vsak arhitekt. Vse mere pisarn in direktorskih kabinetov so prilagojene moškim in ilustrirane z moškimi uporabniki. In vse mere kuhinj, servisov in oskrbovalnih prostorov so ilustrirane s skicami ženskih uporabnic in imajo mere, prilagojene ženskam. To velja tudi za najnovejšo izdajo.
Čeprav se svet vrti hitro in lahkotno, se samoumevnosti spreminjajo počasi in stežka. Leta 2013 je ena izmed vodilnih arhitektk postmodernizma, Denise Scott Brown, s peticijo z 9000 podpisi vodilnih svetovnih arhitektov zahtevala enakovreden del Pritzkerjeve nagrade, ki jo je leta 1991 prejel njen partner Robert Venturi za delo v njunem skupnem biroju. Zakasnele dodelitve ni dosegla, je pa peticija vzbudila številne polemike o arhitekturi kot ekskluzivnem klubu samo za fante.
Zgodovinsko gledano je to razumljivo: ženske so se (po študiju) posvetile materinstvu in negi družine, to je bilo samoumevno. V Sloveniji smo v tem pogledu na boljšem kot v Ameriki, Veliki Britaniji in nekaterih drugih državah. Imamo pravico do letne porodniške, razmerja plačil so enakopravnejša, moški pa so enakovredni partnerji pri starševstvu (in v samem vrhu pri pomoči pri gospodinjskih opravilih). Mislim, da v Sloveniji z nekaj sreče in organiziranosti ženskam ni treba izbirati med materinstvom in kariero. Lahko imamo tudi oboje, če se tako odločimo. Ko bodo arhitektke dobile enakopravno mesto na fakulteti, v leksikonih ter v javnem življenju, bo tudi izbira drugih življenjskih odločitev po mojem lažja, manj radikalna in manj politična. Dokler bodo proslave, kot je diskriminatorna stoletnica fakultete, sprejete brez kritike, se stvari ne bodo spreminjale dovolj hitro. V naravi človeka je, da so naši potomci boljši od nas. »Mladi smo in živi« je Plečnikova izjava iz študentskega glasila takrat novoustanovljene Fakultete za arhitekturo. Bi lahko sto let kasneje pomen te izjave nekoliko osvežili?
Nina Granda
