Lahko bi enostavno rekla, da me je zgrabil wanderlust. A to bi bilo preveč preprosto.
Pred leti sem začela čutiti potrebo po mobilnosti, po tem, da bi se lahko prosto gibala, da moje fizične svobode ne bi omejeval katerikoliže delodajalec, ki od mene zahteva pet dni prisotnosti, v zameno pa mi daje dva prosta dneva na teden in nekaj pičlih tednov počitnic na leto. Najedati so me začeli občutki rutine, pomanjkanja izzivov pri delu in telesne nesvobode. Najbolj mučen pa je bil občutek, da je z mojo 10-letno fizično priklenjenostjo na nekaj kvadratnih kilometrov Ljubljane iz leta v leto bolj omejen tudi moj spoznavni in duhovni horizont. Občutek, da se življenja ne da spoznati, kaj šele živeti, zgolj skozi knjige, širino, ki ti jo ponuja imaginacija drugih, in občasne pobege v druga mesta, vikend izlete in krajša potovanja. Zavedam se, da opisujem nespremenljivo življenje večine, kot se zavedam, da si večina iz takih ali drugačnih razlogov ne more privoščiti, da bi v življenje uvedla drastične spremembe, kot se zavedam tudi, da mnogim rutina in zavezanost prostoru predstavljata vir smisla in veselja.
V mojem primeru pa je bilo drugače in postajalo je resno. Ideja, da bi bilo moje življenje še naslednjih 10 let ali celo za vedno ukrojeno po vzorcu prihajanja in odhajanja na delo, me je spravljala najprej v obup in na koncu v jezo.
Zato sem izpraznila svoje police v pisarni in si omislila sobotno leto, čas, ki ga posvetim potovanjem, učenju novega, pridobivanju znanj in veščin, za katere nikoli ni bilo časa (no, pa menjajmo počeno gumo na kolesu), odkrivanju vsega, česar še ne poznam, prostovoljnemu delu in delovnim izzivom, ki mi prinašajo zadovoljstvo.
Zadeve sem se lotila kot tipičen najstnik, ki še ne ve točno, kam po veliki maturi – odletela sem v Azijo. Z željo, da se spočijem in počistim misli. Poleževala sem po plažah, ogledovala sem si starodavne templje, plavala v sinjih zalivih, ponoči gledala zeleno luč ribiških ladij na obzorju, se zaljubila v Bangkok, ostala brez besed po obisku “polj smrti” v Phnom Penhu, se prerekala z vozniki tuk-tukov, poskusila vsak eksotičen sadež, se več kot enkrat prenajedla hrane s stojnic, spala pod milim nebom, Ko Lanto prekrižarila s skuterjem, se naučila vodotesno torbo pravilno zapreti in zagotoviti preživetje svojim elektronskim napravam (skrajno nekoristna veščina, vsaj dokler se moj lik ne znajde v naslednji tropski distopiji Alexa Garlanda). Gledala sem sončni zahod v Angkor Watu, medtem ko me je goltala reka japonskih turistov. Iz pretresljivega muzeja režima Rdečih Kmerov sem se vračala s skupino ameriških študentov, ki jim niti najbolj grozovite podobe terorja niso mogle ukrasti želje po alkoholu in zabavi. Sinje zalive sem si delila s priletnimi angleškimi in avstralskimi pari. Po Khaosan Roadu sem bežala pred uličnim prodajalcev pečenih škorpijonov. Popotniki po Aziji vsi govorijo o večno nasmejanih licih domačinov, o ustrežljivi prijaznosti lokalnega prebivalstva. Sama sem dobila občutek, da se za to prijaznostjo skriva pomanjkanje resničnega zanimanja za nas, s katerim nam zgolj vračajo naše pomanjkanje resničnega zanimanja za njih.
Na Ko Lanti sem srečala nemško dekle, zgodnja dvajseta, ki se je svoje počitnice odločila preživeti nekoliko drugače. Po nekaj dneh raziskovanja morskega dna, opazovanja sončnih zahodov in tajskih masaž za par dolarjev je našla perfekten kraj za svoje počitnice – zavetišče za zapuščene živali. Pridružila se je lokalnemu društvu, ki skrbi za potepuške mačke in pse, v zameno za prostovoljno pomoč je dobila streho nad glavo in veliko prostega časa, v katerem je lahko otok podrobno raziskala. Predvsem pa je dobila veliko pristnih, pomenljivih stikov z lokalnimi prebivalci in nekaj, kar je njenim dnevom dalo red in smisel. Čestitala sem ji za požrvovalnost, si na pordelo teme poveznila čelado in se spustila po klancu do obale. Meni že ne bo nič ukradlo mojih počitnic, noben telefonski klic iz domovine ne, še prav posebej pa ne plemeniti nameni, sem si mislila sama pri sebi.
S Tajske in iz Kambodže sem se lani spomladi vrnila malce opečena, z opičjim ugrizom, nekoliko spočita in z dvema jasnima mislima: da je masovni turizem najbolj grozna stvar, kar si jih je omislil človek, ter da potovanja zgolj zavoljo potovanja niso zame.
Še kar nekaj časa pa je trajalo, da sem do kraja reflektirala, kaj me je pri mojem potovanju (pri vseh potovanjih doslej) pustilo nepotešeno in nezadovoljno. Ugotovila sem, da mi je manjkal smisel potovanja, njegov namen, ki bi presegal sebične uživaške vzgibe (za zadovoljitev teh so dovolj izleti v bližnje prestolnice) in zgolj spuščanje možganov na pašo (dolg dan v naravi povsem zadostuje). Razočaralo me je, da s kraji, kamor sem potovala, nisem uspela vzpostaviti pravega stika, nobene trajne povezave, da domov nisem prinesla nobenega prijateljstva, ker so vsi stiki ostali omejeni na prijazne nasmeške še enemu v dolgočasni množici belih turistov. Razočaralo me je oziroma razočarala sem sebe, ker ne morem pripovedovati o eni sami izkušnji, ki bi bila bistveno drugačna od izkušenj številnih “popotnikov” pred mano. Seveda, s krajem, v katerem se znajdemo kot popotniki, je težko vzpostaviti odnos, če mu namenimo le nekaj dni, med katerimi čas skrbno odmerjamo med znamenitosti ter pogledujemo na uro, da ne zamudimo trajekta na naslednji otok ali nizkocenovnega leta, ki povezuje otok Phuket in Siem Reap. Še najbolj edinstvena je bila izkušnja zdravstvene oskrbe na Tajskem in v Kambodži, kjer sem v predpisanih razmikih iskala odmerke cepiva proti steklini po ugrizu opice. Morda je izkušnja bolj moja kot vse druge, ker jo je spremljalo surovo čustvo: strah, da bi bila nesrečna opica dejansko prenašalka virusa, da sem prvi odmerek dobila prepozno in da bi telo pokazalo znake okužbe.
Pogosto sem se spomnila tistega nemškega dekleta na nekajmesečnem potovanju pred začetkom študija, ki je domačinom pomagalo oskrbovati podhranjene in bolne živali.
In tako sem tu, manj kot leto dni kasneje. Sedim v skupnem delovnem prostoru hostla Atlas v Las Palmasu, enem najbolj turistično obleganih španskih mest. A nisem del turistične industrije. V hostlu delam prostovoljno, v zameno v njem prebivam. To obliko potovanja, ki je hkrati oblika dela, si delim s približno 10 kolegi z različnih koncev sveta: od Kanade in ZDA prek Belgije in Nizozemske do Madžarske in Romunije. Vseh starosti, vseh mogočih okoliščin, a z istim vzgibom: potovati počasi, potovati s smislom. Atlas je kratica za lokalno društvo alternativnih oblik potovanja. Nudi dostopno namestitev, a ne želi zgolj pobirati, želi vračati in vlagati nazaj v družbo. Organizira glasbene, gledališke, umetniške dogodke in delavnice ter izkupiček od obiska namenja neposredno avtorjem. Predvsem pa popotnikom, ki si to želijo, omogoča, da postanejo prostovoljci in se na otoku nastanijo za dlje časa, se povežejo z okoljem, vzpostavijo odnose s soseščino, dajo svoj utrip življenju soseske in mesta, pustijo pečat. Da spletejo vezi z ljudmi, s popotniki, s kolegi prostovoljci, da se prek medija človeških vezi izkušnje usedejo globlje. Kajti poznati kraj, biti povezan s prostorom, ne pomeni vedeti, koliko je stara utrdba v neposredni bližini, podatek je na wikipediji. Vedeti karkoli o utrdbi, ki jo obiščemo na potovanju, pomeni imeti oseben spomin nanjo, denimo spomin na popoldne, ko v senci njenega obzidja prebiraš knjgo in opazuješ gibanje palmovih senc. Poznati nek kraj pomeni v njem imeti spomine, prijatelje, znance in ljudi, ki te ne poznajo, a si jim videti domač. Pomeni vedeti, kje se dobi najboljše papaje, kateri stojničar ima najboljši avokado, poznati lokalne navade in sleng, imeti najljubšo churrerio, preštete korake do svojega kavarnarja, vedeti, kaj se v mestu dogaja vsak večer v tednu, vzpostaviti svoje rituale, se počutiti domače med mišičnjaki v telovadnici na prostem, vedeti, kje je najboljša plaža za piknik, kje je mogoče brez kazni divje kampirati, in na katerem delu plaže se res ne igra frizbi, ker tam v miru kartajo upokojenke.
Pred vrati so topli meseci, bliža se čas potovanj, daljših in krajših, čas, v katerem bomo spet veliko govorili o tem, kam potujemo, nič pa o tem, kako potujemo. Čas za premislek je sedaj. Bežimo iz kraja v kraj, nas kraji le ošvrknejo, mi pa njih bežno oplazimo, smo še eden od nasmehov, ki jih natakar v naslednjem trenutku pozabi, ali potujemo odgovorno, z odnosom do okolja, z iskrenim in potrpežljivim zanimanjem zanj? Želimo res vedeti, kam smo prišli, ali bi radi le lepe fotografije za instagram? Naj pomanjkanje časa, premalo denarja in majhni otroci ne bodo izgovor, nasprotno – naj bodo prav pomanjkanje časa, premalo denarja in družina razlog za potovanja, ki sežejo tako globoko, da se nikoli ne končajo.
Besedilo in fotografije: Mojca Pišek