D559A7BB-DD1A-417F-AEAC-BAA6D3E502A8
Natečaj za boljšo prihodnost?

Včeraj (14. 3. 2024) je bil rok za oddajo del na natečaj z naslovom Tipologije nadomestitvenih stanovanjskih stavb – poplave 2023. Natečaj je razpisala ZAPS (Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije), naročnik pa je Ministrstvo za solidarno prihodnost. Moram priznati, da me je naslov natečaja najprej zelo navdušil. Končno natečaj, ki ima ambicijo o razvoju novih stavbnih tipologij, kot odgovor na okoljsko krizo. Ko pa sem prebral programsko nalogo, sem …

Preden nadaljujem, najprej nekaj o kontekstu.

Katastrofalne poplave, ki so prizadele velik del Slovenije 4. avgusta lani, imajo daljnosežne posledice. Škoda, ki je nastala, je ocenjena na skoraj 10 milijard evrov, kar je več kot 60 % celotnega letnega proračuna države. Pred kratkim (povezava) je predsednik vlade v televizijskem intervjuju pojasnil, da so tudi aktualne stavke več delov javnega sektorja (zdravniki, sodniki, upravne enote …) posledica poplav, in sicer, ker je bil velik del javnega proračuna preusmerjen v popoplavno obnovo. Čeprav je EU zagotovila ogromno pomoči pri sanaciji škode, so po več kot pol leta poplave postale priročen izgovor za naraščajoče splošno nezadovoljstvo v družbi. In argument bi celo lahko razumel, če ne bi tik pred novim letom predsednik vlade odobril nakupa dotrajane stavbe na Litijski, ki naj bi rešila dolgoletno stisko sodišč, s sredstvi iz sklada za popoplavne obnove (?!). Ta nakup je sporen v toliko različnih pogledih, da o tem na tem mestu ne bom izgubljal besed, ker je bilo povedanega že veliko. In v neki normalni družbi takšna afera ne bi potihnila in ne bi bila le »malomarno vodenje države«, ampak bi ljudstvo zahtevalo odgovornost.

Katastrofalne poplave so razkrile številne probleme, ki jih imamo v zvezi z urejanjem prostora, na katere v stroki opozarjamo že vrsto let. Naj jih na hitro povzamem:

Urbanizem pri nas ne deluje. Namesto da bi načrtoval naš prostor za prihodnost, služi večinoma le kot politični servis investitorjem, ki ne gradijo za potrebe prebivalstva, ampak za potrebe investicijskih donosov. Namesto načrtovanja in razvoja prihodnosti v najboljšem primeru urbanizem rešuje težave iz preteklosti. Takšne strategije silijo prebivalstvo v razpršeno stihijsko gradnjo na podeželju in predmestjih ter dnevne migracije na delo v mesta. Dokaz za obe trditvi: populacija v mestnih občinah ne raste (nekje celo upada), v primestnih občinah pa konstantno raste (vir: statistični urad) in posledično vsakodnevni zastoji na mestnih vpadnicah povzročajo neznanske izgube. Tudi izjava predsednika vlade v TV intervjuju, da je problem popoplavne obnove pomanjkanje zemljišč za nadomestitvene gradnje, dokazuje, da urbanizem ne opravlja svoje naloge v družbi.
Zakonodaja na področju gradnje je, kljub (ali pa zaradi) pogostih menjav zakonov, slaba. Postopki so predolgi, neučinkoviti, uradniki na UE so preobremenjeni in ne zmorejo sprocesirati vsega dela. Odločitve o urejanju prostora niso v rokah stroke, ampak birokratskega aparata. Predimenzionirana birokracija pa je pogosto namerno zastavljena tako, da omogoča bližnjice za izbrance. Da je zakonodaja problematična in dolgotrajna, ugotavlja tudi predsednik vlade v omenjenem TV intervjuju. Ampak tega ne razpoznava kot problem, za katerega ima on največjo moč, da ga reši, ampak kot izgovor za lastno neučinkovitost in padajočo javno podporo.

 

Nazaj k natečaju. Ko sem torej prebral programsko nalogo natečaja, sem bil razočaran.

Najprej časovnica. Čas v javnem sektorju teče drugače kot v t. i. realnem sektorju. V javnem sektorju se zdi 67 mesecev, kolikor je preteklo od poplav do trenutne faze natečaja, »zelo hitra reakcija«. Če dodamo še 12 meseca, kolikor običajno traja ocenjevanje natečajnih del, bo po okrog 89 mesecih na voljo nekaj novih tlorisov v idejni fazi. In od idejne faze do izvedbe objekta traja običajni postopek minimalno še kakšno leto. V »realnemu sektorju« čas teče hitreje. Spomnimo se hitrosti, s katero je bil zgrajen začasni most, ki je rešil realno potrebo ljudi po katastrofalnih poplavah (povezava). In ne zagovarjam divjega brezpravnega poseganja v prostor, česar so me obtožili površni (ali celo škodoželjni) bralci članka o Ambroževem mostu, trdim le, da javni sektor zaradi svoje predimenzionirane zbirokratiziranosti ne odgovarja realnim potrebam prebivalstva in realnemu sektorju ne nudi uslug, za katere ga ta plačuje. Tudi če so te urgentne.

 

Iskanje tipologij, ki jih napoveduje naslov natečaja, je le v naslovu. Natečajna naloga namreč od natečajnikov zahteva točno določene tipologije, ki že obstajajo, niso nič novega in so celo del problema, ki naj bi ga natečaj reševal. Natečaj namreč išče v prvi vrsti nove tipske projekte za enostanovanjske individualne hiše. Za to je namenjen največji del nagradnega sklada. Manjši del je namenjen dvojčkom in hišam v nizu. Natečaj tako spodbuja razpršeno individualno gradnjo na podeželju. Točno to, kar nas dela ranljive za prihodnje okoljske katastrofe in izzive. Dokaz za to je tudi priložena fotografija potencialne lokacije za gradnjo nadomestitvenih hiš. Gre za kmetijsko zemljišče, na katerem je predvidena gradnja v skladu z mentaliteto, ki že desetletja degradira naš prostor in je tudi razlog za vse večje prometne zastoje.

Naloga natečaja je bila premalo ambiciozna. Katalog tipskih projektov za enostanovanjske hiše, dvojčke in hiše v nizu ni nič novega. Vsak proizvajalec montažnih hiš v Sloveniji ima vsaj nekaj dobrih tipskih načrtov, ki so povsem funkcionalni, predvsem pa preverjeno izvedljivi v zelo kratkem času.

Priznam, natečaja sem se imel namen udeležiti tudi sam, ker me je pritegnil naslov. A ko sem prebral natečajno nalogo, nisem videl več izziva. Z razmisleki in iskanji resnično novih in drugačnih tipologij bi kršil predpisano nalogo in tvegal, da bi bil izločen. A prav z razmisleki o novih tipologijah, ki bi združevale skupnostno bivanje, naravne materiale, aktivacijo degradiranih površin, hibridne zasnove in rabe prostora, spoštljiv odnos do kmetijskih površin in naravnih virov se bomo lahko prilagodili novi klimatski stvarnosti. Nadaljevanje ustaljenih tipologij, kot jih promovira ta natečaj, vemo, kam nas pelje.

Rad bi izpostavil še en vidik. Predsednik vlade navaja, da bo potrebno zgraditi nekaj več kot 350 novih nadomestitvenih hiš. To pomeni investicijo med 50 in 70 milijoni evrov. Če bi 7, 7 milijonov za sporni nakup stavbe na Litijski ostal v skladu za popoplavno obnovo, bi z njim že lahko gradili okoli 40 nadomestitvenih hiš. Očitno tudi na ekonomskem področju v javnem in »realnem« sektorju veljajo drugačna merila.

Menim, da so natečaji najbolj demokratičen instrument za urejanje prostora. In vsak javni natečaj je tudi velika odgovornost, saj je financiran z javnim denarjem. Natečaj Tipologije nadomestitvenih stanovanjskih stavb ima razpisan nagradni sklad 43.500 evrov. V skladu s Pravilnikom o javnih natečajih za izbiro strokovno najprimernejših rešitev prostorskih ureditev in objektov (povezavalahko ocenimo celotni strošek natečaja na 87.000 evrov. Ali bodo natečajne rešitve upravičile ta strošek in pripomogle k boljši prihodnosti? Ali bodo pridobljene tipologije izboljšale okoljsko odpornost našega grajenega prostora in družbe? Ali pa bo to le drag PR projekt ministrstva? Vsekakor upam, da ne slednje.

 

P. S.: Ko sem besedilo že zapisal, sem ob preverjanju dejstev ugotovil, da je bil danes (15. 3. 2024) rok za oddajo del podaljšan do 21. 3. 2024.

 

Besedilo: Matevž Granda

Fotografija: slika predvidene lokacije za izgradnjo individualnih hiš, objavljena v natečajni nalogi (povezava)

Mailchimp brez napisa

Povezani članki