Kjer smo lahko skupaj

Hiše se lahko organsko spreminjajo skupaj s svojimi prebivalci. Včasih je to pomenilo, da so ob naraščaju hiši dodali prizidek za »ta mlade«. Danes to pomeni, da je treba razmisliti o uporabi prevelikih hiš z neštetimi zidanimi dodatki, garažami in verandami ter jih prilagoditi potrebam sodobnih družin.

Člani biroja Nava arhitekti so v Rožni dolini v Ljubljani prenovili prizidek k stanovanjski hiši, ki je včasih služil kot garaža in nadstropno stanovanjce. Gabariti in konstrukcija so skoraj v celoti ostali enaki, arhitektka Ana Ocvirk Šafar, ki danes v prizidku z družino tudi živi, pa pove, da so želeli pritličje predvsem povezati z zunanjostjo.

Tlakovano dvorišče pred objektom so tako zazelenili, prostor v pritličju pa na obeh straneh odprli, da ob toplih dneh deluje le kot nadstrešnica. Že v pritličju navduši serija detajlov, s katerimi so arhitekti obogatili bivalni prostor: po meri zrisana napa in kavč, obilica starin in umetniških del, pa stranišče, ki je diskretno skrito kar v linijo vgradnih omar.

Najzanimivejši element bivališča pa najdemo v zgornjem nadstropju: to je velika, svetla kopalnica, ki zavzema osrednje mesto med prostori v etaži. Med vsakodnevnimi opravili, ki so povezana z umivanjem, osebno higieno in pranjem perila, smo po navadi zelo izolirani, pojasni Ana Ocvirk Šafar, mi pa smo si te rituale zamislili kot družabni dogodek: zdaj smo lahko skupaj, medtem ko si umivamo zobe ali zlagamo perilo. Bolj praktično je imeti veliko prehodno kopalnico kot da bi prostor delili na hodnik in majhno kopalnico. Za trenutke, ko je intima res pomembna, sta tu kabini s prho in straniščno školjko. Odločitvi o kopalnici, ki spominja na hamam, je botrovalo potovanje v Istanbul tik pred začetkom projektiranja.

V prizidku, ki je bil včasih le popolnoma običajna garaža, je z nekaj volje in znanja nastalo čudovito bivališče, v katerem so premišljeni vsi detajli, od stopnje osončenosti do umetne osvetlitve, ki skozi steklene police v kuhinji na steno meče čarobne sence, od fasadne zazelenitve do teraca, ki oblači tla vsega prizidka v prijetno enotnost.

 Pogovor z arhitektko Ano Ocvirk Šafar:

Prizidki načeloma veljajo za arhitekturne »prekrške«. Kako to, da ste se v enem izmed njih odločili urediti svoj dom?

Ko sva z možem začela razmišljati o prenovi prizidka k hiši njegovih staršev, so naju ljudje od tega želeli odvrniti ali pa so močno dvomili, da nama bo uspelo. Večinoma so nama svetovali, naj, če že morava uporabiti to lokacijo, obstoječo konstrukcijo podreva in zgradiva nekaj novega. Midva pa sva se v prizidku takoj počutila domače in sva prepoznala njegov potencial. Nisva ga želela dograjevati, saj bi tako dobili prizidek k prizidku. Odprtine objekta smo povečali in dodali nekaj malega izolacije, sicer pa je konstrukcija objekta ostala takšna, kot so jo v sedemdesetih letih postavili.

V Sloveniji je veliko hiš, ki so prevelike za svoje stanovalce ali pa so sploh popolnoma prazne. Je ta projekt korak proti reševanju te situacije?

Dokler so v matični hiši še živeli moževi stari starši, so v prizidku živeli njegovi starši. Potem so se generacije zamenjale: danes v matični hiši živijo moževi starši, mi pa v prizidku, ki smo si ga po svoje uredili. Tako se med seboj ne motimo, hkrati pa smo blizu in se veliko družimo, si pomagamo. Stavbi sta med seboj še vedno povezani z otroško sobo, tudi vrt je skupen. Delno pa pogled na obe stavbi in iz njiju ločuje vmesna pregrada iz zelenja. Z možem sva razmišljala o nakupu stanovanja v središču Ljubljane, potem pa naju je prepričal prav vrt.

Notranja oprema je zelo preprosta, minimalistična, dopolnjujejo pa jo izbrani kosi, ki so bistveno bolj eklektični. Od kod ta bipolarnost?

Imamo veliko zanimivih in nam pomembnih stvari, ki smo jih prinesli s potovanj, nekaj sem jih podedovala po očetu, nekaj jih je bilo v tej hiši. Kupili smo tudi dosti umetniških del. Zato je bila to ena od usmeritev pri oblikovanju interierja: naj bo ozadje čim bolj nevsiljivo, da ne bi skupaj z nam ljubimi predmeti delovalo prenasičeno. Te predmete pa ves čas prestavljamo sem in tja, ves čas preurejamo. Ravno pred kratkim smo televizijo zamenjali s starim pianinom, ki je prej stal v matični hiši. Zdaj se ob večerih raje družimo ob glasbi.

Projektanti: Nava arhitekti (Ana Ocvirk Šafar, Aleksander Lužnik)

Ime projekta: Prenova prizidka v Rožni dolini
Investitor: zasebni
Lokacija: Rožna dolina, Ljubljana
Izvajalec: Žgur, d. o. o.
Leto načrtovanja: 2014–2015
Leto izvedbe: 2015–2016
Površine (neto): 79,2 m2
Pritličje: 41,7 m2
Nadstropje: 37,5 m2
Parcela: 591,0 m2
Pozidana površina: 164,0 m2 – od tega prenovljeni prizidek 50,6 m2

Napisala: Ajda Bračič
Fotograf: Boris Vranić

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja