Antični filozof Platon je v svojem znamenitem sokratskem dialogu Država postavil vzporednico med državo in telesom. Državo lahko razumemo kot organizem, ki ga tvorimo njeni prebivalci, vsak s svojo vlogo. Če posamezni deli med seboj delujejo usklajeno, potem država dobro deluje. Če ne, se lahko zgodi, da posamezni deli, ki so namenjeni doseganju skupnih ciljev, delujejo drug proti drugemu. Kar pa za državo ni dobro. In prav to se dogaja na področju gradnje oz. postopkov pridobivanja gradbenih dovoljenj.
V teoriji naj bi postopki (če zelo poenostavim) potekali takole: arhitekt na podlagi investitorjevih potreb in v okviru družbeno dogovorjenih pravil (prostorski akti) pripravi načrt objekta. Ob tem naj bi skrbel, da bo objekt zadoščal (če se spet naslonim na antična načela, tokrat Vitruvijeva) trdnosti, ekonomičnosti in estetiki. Vse to formalno zaključi z dokumentacijo, s katero naj bi pridobil gradbeno dovoljenje in kasneje omogočil gradnjo.
Na drugi strani naj bi državni organ na upravni enoti (UE) preveril, ali je projekt skladen z zakonodajo, ali ima investitor pravico graditi, in predvsem, ali se drži prostorskih aktov. Cilj naj bi bil, da organ na UE izda gradbeno dovoljenje. (Za to ima po aktualni zakonodaji predviden rok dva meseca.)
Tej poenostavljeni obrazložitvi bi lahko dodali, da bi bilo v korist države, da UE svoj postopek opravi čim bolj eksaktno (da zagotovi, da niso kršeni interesi skupnosti) in čim prej (da se omogočijo interesi investitorja). V praksi pa je drugače. Takšen je moj nedavni primer:
Konec maja 2018 sem oddal vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja. Predmet vloge je bila dozidava k obstoječi stanovanjski hiši v Ljubljani. Arhitektura je bila izdelana v skladu s prostorskimi akti. V obdobju od oddaje vloge pa do včeraj sem prejel dve zahtevi za dopolnitev vloge. Z referentko na UE, ki je bila prijazna in dobronamerna, sva uskladila dopolnitvi. Od oddaje vloge je minilo že 8 mesecev in pol. Pričakoval sem izdajo gradbenega dovoljenja. Namesto tega sem v sredini februarja 2019, po osmih mesecih in pol čakanja, prejel odločbo o zavrnitvi vloge. Obrazložitev: pri prvi dopolnitvi je bil elaborat zaščite pred hrupom z vrvico zvezan skupaj s preostalim delom projekta. To je sicer dovoljeno (kot navaja referentka v obrazložitvi), a mora biti v tem primeru jasno ločeno (!?!). Preostane mi možnost pritožbe, kar lahko traja vsaj pol leta, ali pa to, da vlogo na novo pripravim (po novi zakonodaji, ki se je v tem času spremenila) in jo ponovno oddam.
Z upravnimi postopki imam kar nekaj izkušenj. Nobeden se sicer ni končal tako absurdno kot ta, so pa potekali dovolj absurdno, da me tokratna odločba niti ni preveč šokirala. Najhuje pa je, da ni malo arhitektov, ki bi lahko delili podobne zgodbe. To so zgodbe, ki nas delajo neuspešne, podplačane in nezadovoljne. V takšnem delovanju državnih organov namreč ni koristi za nikogar.
Tako nepredvidljivost in uradniška omejenost povzročata investitorjem nenormalne stroške, ki bi jih sicer lahko konstruktivno porabili za gradnjo. Namesto tega bo moral investitor v mojem primeru v ponovitev postopka, ki bo ponovno trajal nepredvidljivo dolgo (zagotovo pa dlje od zakonskih rokov), kar bo projekt podražilo in kar, če gledamo na nivoju države, na koncu prinese dvigovanje cen na nepremičninskem trgu!!! Takšen dvig cene ni rezultat večje kakovosti, ampak nesmiselnih birokratskih postopkov.
Za arhitekta so takšni postopki porazni. Namesto da bi se pričela gradnja objekta, na katerega bi bil arhitekt morda ponosen (in bi lahko svoje kreativno delo nadaljeval z novim projektom), bo potrebnega še več časa za birokratski postopek. Rezultat: arhitekt svoj kreativni talent namesto za arhitekturo zapravlja za iskanje načinov, kako se izogibati birokratskim čerem. Arhitekturno delo je posledično podcenjeno, arhitekturna praksa pa privede do izkoriščanja in samoizkoriščanja.
Tudi za upravnega delavca v tem ni koristi. Upravni delavec je javni uslužbenec in je plačan iz javnega denarja (davki itd.), in njegova odgovornost do javnih interesov bi morala biti še toliko večja. Javni uslužbenec bi se moral zavedati, da je njegov interes izdaja gradbenega dovoljenja. Prej ko ga bo izdal, prej se bo gradnja lahko začela in prej bodo iz tega naslova nastali prilivi v državno blagajno (komunalni prispevek, davki itd.). Prej ko se bo gradnja začela, prej bo gradbeno podjetje dobilo posel (in od tega plačalo davek), večja bo varnost delovnih mest in količina prilivov iz naslova dohodnine in zavarovanj. Krog bi bil sklenjen. Vsi bi bili zmagovalci.
Po izkušnjah z zapletenimi in nepredvidljivimi upravnimi postopki, ki si jih arhitekti pogosto delimo, pa je trenutna motivacija upravnih delavcev iskanje napak v projektu. Četudi so povsem formalne narave. Kot da bi uradnik utemeljil svojo vlogo šele s tem, ko odkrije pomanjkljivost. Ko dokaže svoj prav. Svojo moč gradi na zavrnitvah. Zakonodaja je zelo zapletena in zahtevna. Dokumentacija za pridobivanje gradbenih dovoljenj je zelo obsežna in vedno se lahko najde kakšna interpretacija, ki utemelji nepravilnost in referentu daje možnost za zahtevo za dopolnitev vloge ali celo za negativno odločbo.
Iskanje napak je precej težje in vzame veliko več časa kot pa preverjanje skladnosti projekta. In zato so mize referentov vedno polne. Zato se referenti vedno pritožujejo, koliko dela imajo in da jih je premalo. Hkrati pa se ne zavedajo, da si z napačnim ciljem in motivacijo (iskanje napak namesto čimprejšnje izdaje GD) posredno škodujejo. Škodujejo vsem nam!
Zadnje čase se veliko govori o problematiki dela v arhitekturi. Študentje so opozorili na sporne prakse študentskega dela, ugotavljali smo, da je arhitekturno delo podcenjeno in da so dampinške cene stalna praksa. Ne smemo in ne moremo pa mimo problema, opisanega v tem prispevku. Namesto da bi se zavedali, da je sodelovanje investitorjev in arhitektov z upravnimi delavci na neki način javno-zasebno partnerstvo, ki zagotavlja delo in preživetje obojim, ustvarjamo samodestruktivni konflikt.
Matevž Granda
