Ko je umrla babica, se je družina odločila, da stanovanje, v katerem je živela do smrti, proda. To operacijo so izvedli hitro, sam proces prodaje je odprl družinske travme, zato v stanovanje po njeni smrti nisem nikdar več vstopil, sem pa iz njega dobil mali šahovski set, na katerem sva ob sobotah igrala z dedkom. Vsakič, ko na njem igram šah, se spomnim pogleda iz dnevne sobe, na desni Cankarjev dom, pred nosom visoka drevesa, za njimi trg, za njim Maximarket, tik pred koncem obzorja Ljubljanski grad. Če bi bil pogumnejši, spomin pa blažji, bi ta pogled z balkona fotografiral in ga vzpostavil kot teleportacijsko sredstvo. Kot enega izmed podobnih časovnih strojev, načinov, kako uzreti zamrznjen čas, kot je to genialno ganljivo uspelo Boštjanu Puclju v drobni knjižici z naslovom Babi (*cf., 2005). Poudarek ni v objektivnem pogledu, ampak v detajlu – tam se za telefonskim aparatom razkrivata na roko napisani telefonski številki zdravnika in frizerke, tu čez staro singerico visi konec snežno belega sukanca. Morda je s kolektivnim spominom, če kolektiv sploh še zmoremo opredeliti, podobno. Svet traja toliko časa, dokler se ga spominjamo, spominjamo se ga skozi detajle, zamolčana, spregledana mesta, zato je spomin, ki kot mačka leže tja, kamor se mu zahoče, luknjav, nezanesljiv in nepredvidljiv, zgodovina ni, kar pišejo zmagovalci, ampak so zmagovalci tisti, ki pišejo zgodovino.

V slovenščino ujeta dvojnost pojma dediščina ne razpira samo njegove redukcije na moški spol, ampak prepleta tudi osebno in kolektivno »pravico in dolžnost« dedovanja. Če je osebni proces dedovanja v mnogočem travmatičen, ker na novo vzpostavlja razmerja med osebami, ki so za časa življenja zdaj mrtvih prednamcev ohranjale obstoječi red, zdaj pa, med procesom prilaščanja materialnih in nematerialnih ostalin tistega, kar so bili njihovi starši, kažejo drugačen, ostrejši obraz, so boji za vzpostavljanje dediščine širših sorodstvenih skupin, če narodom, če že ne človeški vrsti sami, zmoremo pripisati kakršnekoli skupne vrednote, identitete, verska in druga prepričanja, znanja in tradicije, v 21. stoletju podvrženi razcepu med globalizacijskim poenotenjem sveta in glorifikacijo nacionalnih interesov. Če gre v koncept dediščine strpati vse, kar nam je ostalo po prednamcih, se velja takoj vprašati, ali je za njeno vzpostavitev nujno vzpostaviti panogo, ki se bo ukvarjala z njo samo, tako torej velja poleg pisanja zgodovine, ki vzpostavlja zgodovino, pisanja zgodovine zgodovine, misliti tudi dediščino dediščine, a se pri tem utegnemo ujeti v past zgodovine zgodovine, ki je že svojevrstna dediščina.

Z raznorodnimi dediščinami in njihovim varovanjem kaj je vredno ohraniti, od česa se je vredno odgnati, to preseči in tako iskati nove načine bivanja in preživetja. Zdi se, da tisto, kar skušamo zavreči, izbrisati, spregledati, udari z dvojno močjo. Pri tem sklicevanje na humanizem pade vsakič, ko novi oblastniki skušajo prekriti preteklost (o primeru Skopje 2014 ste v Outsiderju že brali, ob tem velja kot še bolj brutalen primer brez državljanske nepokorščine omeniti azerbajdžansko prestolnico Baku) ali jo uničiti (v sarajevski Vijećnici je zgorelo nepreštevno število knjig, Unescu je spodletelo, da bi zaščitil sirsko dediščino …). Pri tem velja, če ohranjanje dediščin pojmujemo kot proces, in ne kot dejstvo, ohraniti srednjo mero in vse napore usmeriti v to, da bi jih obvarovali redukcije na njihovo tržno vrednost. Ali kot bi rekla Maruša Zorec (v spletnem pogovoru z Ajdo Bračič, spletni Outsider, maj 2018): »Posedanjiti preteklost, a vendar le, ko je živa. Posedanjiti preteklost je ena izmed nalog, s katerimi se ukvarjamo, in le s prepletom tega, kar smo nekoč bili in kar smo danes, lahko res polno živimo, v sreči trenutkov in znotraj toka časa, sami in skupaj, v skupnosti.«

Ukvarjanje z dediščinami je preresna stvar, da bi jo prepuščali moškim, zato bi veljalo preteklost v prihodnosti iskati na rahločutnejše in natančnejše načine, jo torej v karseda veliki meri prepustiti ženskam. Ali za začetek – prebesediti preteklost in v dediščinah vsakič znova uzreti tudi babiščine.

Napisal: Nejc Pohar