Če sledite nepremičninskim oglasom za stanovanja v Ljubljani, lahko najdete naravnost bizarne ponudbe. Povpraševanje je tako veliko, da ni več luknje, ki ne bi bila dovolj dobra za oddajo ali prodajo. Majhne, temne polkleti se drago prodajajo kot »svetla in prostorna stanovanja«. Po drugi strani pa se v Ljubljani gradi luksuz za petičneže in nepremičninske špekulante, kjer znaten del stanovanjske kvadrature predstavljajo zastekljene lože ter neosvetljeni hodniki, ki koristijo le višanju cene. Bliža se čas volitev in kot običajno tudi tokrat politične stranke obljubljajo gradnjo številnih novih stanovanj. Ob tem pa je na mestu vprašanje – kakšna naj ta stanovanja bodo?
Kakšen je dober stanovanjski tloris za potrebe sodobnega človeka? Kako spremenjene demografske razmere ter spremembe v načinu dela vplivajo na osnovne stanovanjske potrebe ljudi? Osnovna arhitekturna tema, vredna vnovičnega razmisleka – in uvedbe v praksi.
Za primere tehtnih raziskav stanovanjskih potreb in izvrstno načrtovanih stanovanj se lahko ozremo ne prav daleč v lastno zgodovino. Arhitekt Stanko Kristl je v petdesetih in šestdesetih letih zgradil številne stanovanjske stavbe različnih tipologij, ki še danes lahko služijo kot vzor premišljenega načrtovanja, skladnega s potrebami svojega časa in bivanjskih potreb uporabnikov. Takšne so zasnove kolektivne stanovanjske pozidave, ki jih je Kristl zasnoval v Ljubljani na Taboru, v Trnovem in na Prulah, kasneje pa so podobno pozidavo realizirali še v Velenju.
Posebnost Kristlovih stanovanjskih blokov je ozka zasnova, denimo na Taboru v vsega 10m široki lameli, kar omogoča odpiranje posameznih stanovanj na sever in jug hkrati, to pa ustvarja zračne in svetle prostore. Na vrhu bloka so urejeni skupni prostori, pralnice, prilagodljive za različne rabe.
Tloris stanovanj je krožen okoli impozantne opečne stene – konstrukcijskega elementa, ki ga je Kristl v vseh nadstropjih pustil vidnega in ustvarja še danes privlačen ambient. Najbolj pa je pomembna spoštljiva uporaba vsakega kvadratnega metra prostora. Na skromnih 56 kvadratih v stanovanjskem bloku na Taboru lahko povsem udobno biva štiričlanska družina, pri tem ima vsak član majhen zaseben prostor, kamor se lahko umakne. Na takšni kvadraturi smeš danes po stanovanjski zakonodaji narisati dvosobno stanovanje, (beri: starši spijo v dnevni sobi). Pri veliki globini blokov, ki se načrtujejo danes, seveda ne more biti drugače, saj imajo stanovanja zelo malo fasadnega pasu. Poleg tega pa – kakšne luknje bi danes za oderuške cene prodajali šele brez predpisanih minimalnih standardov!
Poleg stanovanjskih blokov je Stanko Kristl v šestdesetih letih zgradil tudi prve atrijske hiše v Jugoslaviji in vsej takratni Jugovzhodni Evropi. Ena od atrijskih hiš na Borsetovi v Trnovem je še danes dom zdaj skoraj 100-letnega, še vedno aktivnega arhitekta. Leta 2012 sem prav tam z arhitektom Stankom Kristlom naredila svoj prvi intervju in spoznala – ne samo globoko humanistični pristop k razumevanju arhitekture – ampak tudi privilegij ustvarjanja medijskih vsebin.
Arhitekt je na lastni koži doživel kompleksna protislovja, nasprotja in konflikte 20. stoletja, ki jih nikakor ne moremo poenostaviti na črno-belo. V drugi vojni, ki jo je doživel v mladosti, so ga prisilno mobilizirali v nemško vojsko, v bitki na ruski fronti mu je granata poškodovala roki, eno so mu rešili, lahko je risal in postal arhitekt. Diplomiral je pri prof. Edvardu Ravnikarju leta 1954 in je bil do leta 1959 njegov asistent. V tistem času je realiziral svoja temeljna dela stanovanjske pozidave.
V stanovanjskih načrtih Stanka Kristla ni arogantne odtujenosti arhitekturnega koncepta ali praznih kvadratov za višanje prodajne cene, ki jih najdemo v tlorisih na trgu danes, ampak le razumna arhitekturna misel, spoštljiva do potreb ljudi, naravnih virov in prostora, s številnimi pragmatičnimi domislicami in humornimi invencijami. Stanovanja, za katera je Kristl zasnoval tudi vgradno pohištvo, še danes nudijo visoko bivalno kakovost – če se zgodi, da katero od teh stanovanj oddaja ali prodaja na trgu, pa ima vzbudi izjemno visoko zanimanje in ceno.
Podoben pristop k stanovanjski arhitekturi sta vzpostavila arhitekta Marta (sestra arhitekta Edvarda Ravnikarja) in France Ivanšek, ki sta v šestdesetih letih zasnovala naselje nizkih atrijskih hiš Murgle. Njuna arhitektura je bila osnovana na mnogih raziskavah in anketah o stanovanjskih potrebah, ki sta jih opravljala med ljudmi, in na vzorih skandinavske stanovanjske arhitekture, ki sta jih pridobila v svoji nekajletni praksi na Švedskem.
Danes so cene izvrstno zasnovanih, a poceni grajenih Murgelskih atrijskih hiš izjemno visoke, podobno kot Kristlovih stanovanj – če se le po sreči kakšna znajde na trgu.
Zato je zanimivo, da se takšen način nizke-goste-atrijske pozidave pravzaprav ni ponovil vse do danes, čeprav zato obstaja povpraševanje, potrebe in tudi zemljišča. V Ljubljani je v tem pogledu zanimivo območje Rakove jelše, še pred leti na izjemno slabem glasu.
Poceni gradbene parcele nedaleč od mestnega središča so sprožile gradnjo stanovanjskih hiš, s katerimi so si ljudje, ki si niso mogli privoščiti stanovanja v mestu, z veliko truda in v zapletenih birokratskih postopkih, v lastni režiji zgradili stanovanjske hiše. Včasih je Rakovo jelšo zaznamovala neregulirana, stihijska pozidava, vendar se v zadnjih letih območje ureja, nekatere izmed novograjenih družinskih hiš pa so mednarodno nagrajeni arhitekturni presežki. Med njimi pa tudi zanimivi sodobni pristopi na način »baugruppe«, kjer se ob gradnji združi več investitorjev, ki si tako znižajo stroške nakupa parcele in gradnje in ustvarijo bivalno skupnost.
V predvolilnem času je že običajno, da se pojavljajo vedno glasnejše obljube o gradnji novih stanovanj, politične stranke pa tekmujejo, katera bo obljubila višjo številko. Toda tu se javna debata praviloma tudi zaključi. Te številke nimajo velike realne prostorske vrednosti, dokler imamo zastarele in nefunkcionalne načine odločanja, projektiranja in načrtovanja prihodnjih stanovanjskih sosesk. Obljuba gradnje novih stanovanj zveni lepo, težje pa je vzpostaviti standarde, ki se prilagajajo potrebam sodobnega človeka, predvsem pa uzakoniti sistem, ki bo zagotavljal dobra stanovanja in zamejeval nepremičninske špekulacije. Investitorjem (tako zasebnim kot tudi javnim), ki zdaj stanovanja gradijo, seveda ni v interesu, da bi se cene stanovanj znižale, pa če so še tako nesorazmerne s plačami. To je stvar dobre stanovanjske politike! To pa je težje doseči kot trositi lepe a nedomišljene obljube o številu stanovanj.
Piše: Nina Granda
Naslovna slika: Stanko Kristl, Blok na Taboru v Ljubljani (foto: Peter Žargi ml., kraj.si)
Kolumna je bila novembra 2021 objavljena v časniku Delo