V začetku tedna so neznanci poškodovali fresko na južni fasadi ljubljanske stolnice. Vanjo je nekdo vrgel balon, napolnjen z barvo. Storilec ni znan. Dejanje so enotno obsodili vsi, ga označili za oskrunjenje dediščine, in se od njega distancirali. Poseg v fasado stolnice razumejo vsi na enak način, sprejet je konsenz, da gre za vandalizem.

Po likovnem izrazu pa je temu vandalizmu podobna neka druga akcija, kjer pa mnenja o tem, ali gre za vandalizem ali ne, sploh niso enotna. Nekateri imajo poseg za umetniško instalacijo, duhovit sodobni artivizem, drugi pa v akciji ne vidijo umetniške vrednosti, zgolj škodo.

Gre za packe na fasadi stavbe ministrstva za kulturo, modernističnega objekta na Maistrovi v Ljubljani. Avtorji so s posegom izrazili kritiko in neodobravanje vodenja kulture v vladi. Pritegnili so pozornost medijev in javnosti in nedvoumno izrazili svoje splošno nezadovoljstvo nad institucijo. V tem pogledu so zagotovo dosegli svoj namen, res pa je, da akcija sproža na eni strani še bolj kritično in na drugi še bolj odtujeno pozicijo; odstranjevanje pa je bilo izvedeno na skupni račun vse javnosti.

Ministrstvo je fasado očistilo protestnih pack. A hkrati so izbrisali tudi legendarni logotip Tomata Koširja; napis »kultura« z vejicami – in si prislužili opazke, da iz ministrstva odstranjujejo – kulturo.

Toda pročelje ministrstva ni edino prizorišče posegov, ki so v zadnjem času zaznamovali mestno podobo. Čeprav so akcije nastale »v imenu kulture«, so vredne malo bolj kritične refleksije, saj njihov učinek ni tako nedvoumen, pa čeprav nezadovoljstvo lahko razumemo, izražanje kritike pa podpiramo. A če je javni prostor skupni prostor svobode vseh, mora biti svoboda omejena s svobodo drugega. To pa pomeni tudi dopuščanje drugih stališč. Predvsem pa je osnovna podstat kulture dosežena, ko znamo meriti mnenja z besedami, brez posegov v dediščino, ki ni le naša, ampak tudi od naših naslednikov.

Novembra so se po celotni Plečnikovi ureditvi nabrežja Gradaščice vzdolž Eipprove ulice v Trnovem pojavili obsežni »kolesarski« protestni grafiti. Grafiti so delno že prebarvani, vendar barva ne more prekriti posega, odstranjevanje bo bistveno zahtevnejše in dražje. Ob postopku vpisa Plečnikovega opusa na Unescov seznam svetovne dediščine, ki ga lahko neprimeren odnos hitro ogrozi, lahko tak poseg naši kulturi prinese veliko več škode kot želenih koristi. Tudi na simbolni ravni. Plečnikova misel je vedno presegala delitve slovenske družbe, kolesarski grafit pa to širino omeji. Čeprav narejena »v imenu kulture«,  ima takšna poteza lahko ravno nasproten učinek.

Poteza na Plečnikovi dediščini odpira zanimiva vprašanja. Smo v svojem kritičnem pogledu vseeno zmožni sprejeti drugačen pogled? Lahko skupni prostor bogatijo različna stališča? Se znamo »nestrinjati«, a vendar spoštovati tudi druga mnenja? Gre za poškodovanje skupnega prostora,  znak pomanjkanja kulture, ali presežno duhovito misel?

V zadnjem letu dni se je javni prostor izrazito radikaliziral. Morda tudi zato, ker nas je epidemija iz odprtih prostorov srečevanja pregnala v izolirana zavetja socialnih omrežij. V Netflixovem dokumentarcu Social Dilemma (2020) lahko iz prve roke slišimo izpovedi nekaterih vodilnih inženirjev Facebooka, Twitterja in Instagrama, ki so podjetja iz etičnih razlogov zapustili – ker so prepoznali izrazito destruktiven vpliv, ki ga imajo na družbo. Ena izmed neizogibnih posledic splošne rabe teh omrežij je izjemno velika družbena razdeljenost. Bolj ko je stališče žaljivo, več pozornosti, privržencev in odzivov bo sprožilo na družbenih omrežjih – in več dopamina bo proizvedlo v zastarelih človeških možganih, neprilagojenih spletni resničnosti. Nihče se ne more upreti hiperintenzivnim impulzom v obliki srčkov in lajkov ali drugim čustveno potenciranim odzivom; evolucija v primerjavi s spletnimi algoritmi deluje neskončno počasi. Odvisnost, radikalizacija stališč in naraščanje sovražnosti so dokazano posledice selitve javne razprave na družbena omrežja, saj so viri Facebooka in Twitterja ter celo Googlova iskanja natančno prilagojeni interesom, politični naklonjenosti in osebnim podatkom po meri posameznika. Kot poudarja Roger NcNamee, zgodnji vlagatelj v Facebook: če vsakdo lahko zgolj potrjuje svoje stališče, izginja potreba po zbliževanju in kompromisih z drugimi, izginja osnovna skupna resničnost, ki je temeljna podlaga za družbo.

Slovenija ni v tem pogledu nič drugačna. Morda maloštevilnost govorcev jezika celo prispeva k še intenzivnejšemu delovanju spletnih omrežij, ki malo skupnost delijo na samozadostne skupine. Za ceno uveljavljanja svojega prav je dovoljeno – prav vse.

Problemi in vprašanja, s katerimi se soočamo, niso črno-beli. Praviloma ni samo pravih in samo napačnih stališč, ampak je resnica pogosto nekje vmes! Da se ji približamo, je nujno dopuščanje tudi mnenj, s katerimi se ne strinjamo. Dokler je artikulirana in precizna kritika običajen del razprav, nam ni treba skrbeti za demokracijo.

Žal je kulturna in arhitekturna dediščina postala poligon za izražanje političnih prepričanj – javni prostor pa nekakšna vsiljena vojna fronta. Ne glede na to, kako upravičena in razumljiva je jeza enih in drugih, menim, da lahko izražanje, ki si za svoje platno izbere kulturno dediščino, učinkuje nasprotno od želenega. Našteti primeri si seveda niso popolnoma enaki, a kulturni boj spodbuja vandalizem, kakršnemu smo bili priča v začetku tega tedna.

Napisala: Nina Granda

Celoletna naročnina

2 misli na “Nina Granda: Skupni prostor, odprta fronta

  1. Spoštovani g. Bertoncelj, hvala za vaš komentar. Spomenik poznam in vsako oskrunjenje spomenikov se mi zdi sporno in nekulturno. Sporočilo mojega zapisa pa je, da ne želim živeti v prostoru, kjer se stalno nadaljuje nekakšna vojna. Raje usmerimo moči v snovanje dobre stanovanjske politike, dobrih pogojev za delo, družbe, ki spodbuja najuspešnejše in zagotavlja sobivanje vsem.

  2. V Šiški ob PST stoji zanimiv spomenik padlim kolesarjem v času NOB; če boste brskali po spletu, ne boste našli kaj dosti, še avtorja ne. Tudi če se obrnete na lokalni odbor Zveze borcev NOB, ne. Pa je spomenik zanimiv: spominska plošča z imeni 28 padlih partizanov je pritrjena na valj v obliki pesta, ta pa stoji na betonskem podstavku v obliki kolesarskega obroča z 28 naperami. No, ta spomenik prav vsako leto neznani storilci vsaj enkrat razstrelijo, kakšno leto tudi dvakrat, MOL poskrbi za obnovo. Brez dvoma se tudi tukaj odpira kar nekaj vprašanj, razlaga da gre za vandalizem, v celoti zgreši, gre za nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi. Ni naključje, da spomenik petkovi kolesarji dobro poznamo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja