Aprila letos sta direktor ljubljanskega stanovanjskega sklada in ljubljanski župan izmed 482 vlog izžrebala 30 dobitnikov neprofitnih najemnih stanovanj za obdobje 10 let. Kandidirali so lahko le posamezniki, stari med 18 in 29 let, s stalnim bivališčem v MOL in vsaj šestimi leti stalnega ali začasnega bivanja v občini, ki niso presegli dohodkovnega cenzusa. Srečni izžrebanci se bodo v stanovanja predvidoma vselili letos in prihodnje leto. Če ste še mladi, izpolnjujete kriterije in ste oddali vlogo, imate torej 0,06 % možnosti za neprofitno najemnino pri stanovanjskem skladu! A to dejstvo je v medijih le malo problematizirano. Morda zato, ker teme stanovanjske politike težko poenostavimo na aktualna strankarska preigravanja, odgovornost zanje pa nosita tako zdajšnja opozicija, ki je desetletja ohranjala status quo, in tudi zdajšnja vlada, ki ne ponuja celostnih rešitev.

Reševanje stanovanjske problematike presega en politični mandat. To je temeljna socialna tema, v javnem interesu! Stanovanjska politika ima na blaginjo prebivalcev izredno močan vpliv.

Pravkar smo slavili praznik dela. Dobra priložnost za razmislek, kakšne možnosti imamo, da si z lastnim delom omogočimo dostojno bivališče v vseh življenjskih obdobjih. Ponudba stanovanj mora biti dovolj velika in raznolika, cene pa sorazmerno usklajene s plačami.

Epidemija je pomen kakovostnih stanovanj še dodatno izpostavila. »Ostani doma« je geslo, ki si ga lahko privoščijo le nekateri; razlika je, ali smo izolirani v prostornem ali v utesnjenem stanovanju, v svetlem ali v temnem, povezanem z odprto površino, vrtom, balkonom ali brez. Ker stanovanj v Ljubljani izrazito primanjkuje, cene naraščajo, ta trend pa se ni ustavil niti v negotovem času epidemije. Po podatkih geodetske uprave je povprečna cena kvadratnega metra v Ljubljani letos že presegla tri tisoč evrov! Poleg tega primanjkuje namestitev za študente in domov za starejše oziroma možnosti za oskrbo na domu. To je posledica desetletij nereševanja problematike – in to v času vlad, ki naj bi bile še posebej socialno občutljive.

Res je, da bo v Ljubljani kmalu dokončanih kar nekaj stanovanj. Še ta mesec bodo vseljena prva od 174 stanovanj, ki jih je občinski sklad zgradil na Novem Brdu, gradi pa tudi 156 enot na Rakovi jelši (obe soseski so zasnovali v biroju Nava arhitekti). Do konca leta bo na Novem Brdu 498 stanovanj zgradil tudi republiški stanovanjski sklad (Dekleva Gregorič arhitekti). Spodbudno je, da se stanovanja končno gradijo.

Ampak: v času socializma so v Sloveniji množično gradili stanovanja! Kadrovsko stanovanje je bilo nekaj normalnega, nikakršen luksuz! Sive betonske socialistične soseske? Že mogoče, a danes ta stanovanja v blokovskih naseljih, stara 40 in več let, prodajajo po 3.500 evrov na kvadrat!

Epidemija je na bivanje vplivala v več pogledih. Pospešila je selitev dela na medmrežje. Zato bivanje v bližini skupne pisarne ni več nujen pogoj. To dejstvo omogoča – predvsem mladim – selitev iz urbanih središč na podeželje, na območja bližje naravi, a s hitro internetno povezavo. Omogoča selitev iz Ljubljane v druga mesta. Glede na dejstvo, da je povprečna cena m² v Mariboru več kot dvakrat nižja kot v Ljubljani, je to pomemben podatek! Slovenija se lahko decentralizira. Če je omejitev le dober internet, se izbira najlepših mest za bivanje brezmejno razširi.

A ob tem pride do izraza dolgoletno zanemarjanje premišljenega urbanizma. V Sloveniji so značilni stihijska pozidava in številna spalna naselja, ki nimajo osnovne ponudbe (trgovina, pošta, banka, šola, vrtec, kultura, šport, trgovine …). To spodbuja uporabo avta, veča skrite stroške bivanja in kazi kulturno krajino. Kultura samograditeljstva je preteklim generacijam omogočala reševanje stanovanjske problematike v lastni režiji. Omogočala je uresničitev sanj o lastni hiši z vrtom.

Za Slovence je lastni dom velika vrednota. Pogosto je to dediščina, vanjo je vpeto požrtvovalno delo in skrb več rodov. Toda številne hiše, posejane po podeželju, so potrebne energetske in funkcionalne prenove, prevelike so in nepovezane z osnovnimi servisi. Pogosto v teh hišah živi le ena oseba, ostarela, osamljena in brez možnosti izbire selitve v primernejše bivališče.

V anketi o stanovanjskih potrebah ljudi, ki smo jo po vzoru Franceta Ivanška pri reviji Outsider naredili leta 2017, se je izkazalo, da si ljudje še vedno želijo bivanja v hiši z vrtom. A večina bi si želela bivati tudi v mestu ali v strnjenem urbanem naselju po načelu nizko-gosto, ne nujno na podeželju. Če bi le imeli to možnost.

Vznikajo pobude za gradnjo v zadrugah. Te so vredne podpore, ker odpirajo možnost, da si posamezniki sami rešijo stanovanjski problem na dostopen način. Z lastnim angažmajem nadomestijo razliko v ceni, ki tako ostaja dostopna. Poleg tega gradijo po lastni meri; v objekt lahko vključijo skupne prostore za delo in druženje ter javni program. Stanovanja lahko zasnujejo fleksibilno, da so brez zahtevnih prilagoditev ustrezna za različne bivalne potrebe. V zahodni Evropi (in – zanimivo – tudi v Ameriki!) so zadruge nekaj običajnega. Izkazalo se je, da bivalne skupnosti zelo dobro vplivajo na kakovost bivanja. Ne samo da omogočajo dostopnejši način za pridobitev stanovanja, ampak ponujajo tudi socialno – solidarnostno mrežo.

Za razliko od tradicionalnega slovenskega samograditeljstva zadružna skupnost zagotavlja podporno okolje tudi na dolgi rok. Namesto ograj gradi skupnost.

V Sloveniji imamo zelo visok davek na delo, nimamo pa nikakršnega nepremičninskega davka. Po podatkih statističnega urada je izmed 852.200 vseh stanovanj v Sloveniji kar 172.200 nenaseljenih! Za primerjavo – v Ljubljani je sicer 128.338 stanovanj. V Sloveniji je več praznih stanovanj, kot je v vsej Ljubljani naseljenih! Tak davek bi omejil nepremičninske špekulacije in sprostil dostop do številnih praznih stanovanj. Hkrati bi lahko znižali davek na delo.

Žrebanje za neprofitne najemnine je škandal, vreden naslovnic, in cinizem posebne vrste.

Potrebujemo stanovanjske politike, odporne proti političnim opcijam, ekonomskim krizam in epidemiji – namesto sreče na loteriji!

Nina Granda