Podnebna kriza je v arhitekturi vedno bolj poudarjena tema. O ukrepih, ki naj bi jih arhitekti uvajali v povezavi z gradbeno industrijo, ki je tretji največji onesnaževalec na svetu, se veliko razpravlja. Evropska unija si je prehod na razogljičenje zastavila kot enega glavnih ciljev. Pojavljajo se številne (zelo bogato financirane) svetovne in evropske pobude, kot je Novi evropski Bauhaus, ki naj bi podpirale raziskave na področju čistejših tehnologij v gradbeništvu in spodbujale zeleni prehod.
Nameni so seveda dobri in na mestu. Zapisanih in izrečenih je bilo veliko lepih, čutečih besed. Izvedene so bile številne angažirane, spodbudne in tudi odmevne razprave. Sklenjene so bile zaveze in dane obljube. Natisnjenih je bilo mnogo skrbno oblikovanih knjig in publikacij. Zavest o odgovornosti arhitektov do posledic, ki jih ima gradnja novih objektov – od energetske potratnosti gradnje, pridobivanja, izdelave in prevoza materialov ter nepovratne pozidave zemljišč do vpliva gradnje na ljudi in vsa bitja –, se je v zadnjih letih povečala.
Ta zavest generira sedanjost in prihodnost arhitekture.
Toda kakšen je dejanski učinek te prebujene ekološke zavesti, če pa se ta naš zeleni preboj predvideva nekje v daljni, nejasni prihodnosti?
Narava je spremenljiva vitalna sila, ki je z gradnjo ni mogoče ukrotiti, lahko pa z njo sodelujemo. Če gradimo na poplavnih zemljiščih, je jasno, da je gradnja tvegana in nepremišljena; še tako dobra kupčija zazidljivih zemljišč na privlačni lokaciji blizu mestnega središča pa se bo z napačno gradnjo slej ko prej izkazala za predrago. Če na potresnem območju gradimo potresno nestabilne konstrukcije ali ne posodobimo in prilagodimo že obstoječih, za potencialno katastrofo ni kriva »narava«, ampak gradbeniki in arhitekti – in prostorska politika. In če, udobno razpravljajoč na prijetnih banketih opozarjamo na podnebno krizo in nujnost samooskrbe ter načrtujemo zeleni prehod v naslednjih desetletjih, v resnici pa odvisnosti od ruskega plina NIČ ne zmanjšujemo, je to le škodljivo, zavajajoče politiziranje.
Danes Evropa za ruski plin porabi od 200 do 800 milijonov evrov (880 milijonov dolarjev) na dan! To velja za pomlad leta 2022. Evropa Rusiji plaho preti, da bo prenehala kupovati njen plin – in s tem posredno financirati diktatorja in njegovo sramotno vojno –, in Rusija vse odločneje grozi, da bo sama prekinila dobave plina Evropi, kot odgovor na sankcije. A prav ta grožnja, da ostanemo brez ruskega plina, bi lahko postala tista prelomna točka, naša skupna odločitev, da se zgodi dejanski zeleni preboj. Zdaj.
Kaj je učinek vseh dozdajšnjih zavez za zeleni prehod? Ves ta »bla, bla, bla«, v resnici pa neskončna konformizem in nemoč. Zeleni prehod ni mogoč zlahka, ampak zahteva radikalno spremembo v naših izbirah, našem bivanju, naših vrednotah. Ne bo zgodilo samo po sebi, brez zavestne skupne odločitve in vztrajanja, četudi na račun navajenosti in udobja.
In kaj konkretno lahko naredimo arhitekti?
Plin je vir energije. Iz Rusije dobimo približno polovico količine naših potreb.
Če hočemo zmanjšati porabo plina, moramo: prvič – zmanjšati porabo energije v celoti in drugič – se osredotočiti na rabo energije iz obnovljivih virov.
Kot arhitektka lahko podam konkretne predloge za prvi del, torej zmanjšanje porabe energije v celoti.
Najpomembnejši korak je energetska obnova stavb. V Evropski uniji je v skupni porabi energije delež porabe energije stavb kar 40odstoten. Obstoječi stavbni fond predstavlja sektor z največjim potencialom za doseganje prihrankov energije.
Pri energetski obnovi je bistvenega pomena izolacija stavb. Za izolacijo lahko uporabimo tako popolnoma naravne materiale kot tudi umetne – v vsakem primeru lahko samo z ustrezno izolacijo zmanjšamo porabo energije obstoječe stavbe za tudi do 90 odstotkov. Veliko stanovanjskih sosesk iz sedemdesetih in osemdesetih let je še neizoliranih. (In, ko smo že pri tem, izolacija je mogoča tudi tako, da se pri tem ohranja arhitekturna integriteta blokov in sosesk.) Zeleni preboj se lahko začne s takojšnjo usmeritvijo v energetsko prenovo stavb.
Za ogrevanje in hlajenje lahko namesto plina uporabljamo obnovljive naravne vire: solarno energijo, veter; toplotne črpalke (zemljo, podtalnico, zrak).
Tudi mobilnost je pri energetski samooskrbi (namesto ruske nafte) pomemben element. Porabo fosilnih goriv lahko po eni strani zmanjšujemo z vedno varčnejšimi avtomobili, predvsem pa z zmanjšanjem njihove uporabe. Zgoščevanje mest in s tem krajše poti omogočajo uporabo koles in javnega prevoza. Tudi s tem se izvaja zeleni preboj. Pri tem je pomembno orodje urbanizem, a pogoj za dober urbanizem je sposobnost učinkovitega družbenega sodelovanja in dogovarjanja. Za zeleni preboj se bomo morda morali celo odpovedati pri nas priljubljeni kulturi nesodelovanja in nestrpnosti. Namesto obsedenosti s preteklostjo zeleni preboj pomeni odgovorno razmišljanje o prihodnosti.
Uporabimo naravne obnovljive vire tudi v gradnji. V Sloveniji bi lahko znatno povečali uporabo lesa: to je področje, ki ga je mogoče regulirati in spodbuditi s predpisi. Slovenija ima letno dovolj velik prirast lesa, da bi lahko večino novogradenj gradili z lesom!
Arhitektura je neposredno povezana s prehrambno samooskrbo. Ne pozidavajmo rodovitne zemlje! Ob gradnjah predvidimo sadovnjake in skupnostne vrtove. Ne samo, da to omogoča samooskrbo, ampak tudi združuje ljudi, ustvarja skupnost.
Z denarjem, ki ga namenjamo za odkup ruskega plina, bi lahko financirali zeleni prehod, ne pa vojne! Za samooskrbnost je najprej pomembna skupna odločitev, pa tudi zavedanje, da nujne, temeljne in temeljite spremembe nikoli niso lahke. Pa čeprav na bolje.
Napisala: Nina Granda
Naslovni kolaž: Tatiana Bilbao Estudio
