»Ne rušite moje zgodovine!« To je bila ena od misli mimoidoče, ki je konec marca obiskala Bloudkovo skakalnico na Šišenskem hribu in svoje razloge za ohranitev zapisala na temu namejen prostor v razstavi, ki je tam opozarjala na namen rušitve. Razstava ob stolpu je nastala na pobudo raziskovalke v projektu Nonument Danice Sretenović, k njeni postavitvi pa je pripomogla skupina mladih arhitektov in študentov arhitekture.

BLOUDKOVA SKAKALNICA V LJUBLJANI

Z izbrisom prostora neobnovljivo brišemo tudi spomin posameznika, z njim pa krčimo in kuriramo zgodovinski spomin družbe. Ob tem je enako pomembno razumevanje in ponavljajoče zastavljanje vprašanja, zakaj je določeno stavbo smiselno ohranjati tudi zunaj njenega (umetnostno) zgodovinskega pomena, ki predstavlja vodilni, pa vendar le parcialni kriterij dediščine. Nujno je, da arhitekturo obravnavno, raziskujemo in razumemo tudi znotraj pojma aktualnosti.

Miloš Kosec: Sentimentalna izpoved

V projektnem prostoru Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani od 25. maja poteka razstava Nonument Group: Razstava je na terenu, v kateri se »avtorji osredotočajo na vprašanje fenomena nonument, s čimer označujemo arhitekturo, spomenike, javne prostore in infrastrukturo, katerih pomen se je spremenil kot posledica družbenih ali političnih sprememb.« Razstava skozi tri izbrane sklope predstavi večplastnost uporabljenega termina »nonument«; odpira vprašanja o njegovem pomenu, o vsebini, ki jo z njim označuje in nenazadnje razumevanju vloge nonumenta v našem prostoru ter družbi, ki v njem prebiva.

Prvo akcijo mednarodnega umetniškega kolektiva Nonument Group predstavlja McKeldinova fontana, ki jo je kot del širše urbanistične ureditve načrtoval Thomas A. Todd v Baltimoru. Fontana je veljala kot izjema v redkem izboru javnega prostora. »V Baltimoru se je javni prostor uporabljal drugače, kot smo ga mi vajeni. Asociiral se je predvsem z nevarnostjo, z neko zaprto skupnostjo. Najboljši približek javnemu prostoru, kot ga poznamo mi, sem prepoznala prav v fontani McKeldin. Tam so se zadrževali najrazličnejši ljudje, šlo pa se je tudi za cono, kjer so potekali protesti, uporabljal se je kot prostor izražanja. V času mojega bivanja je že bilo znano, da se bo fontana rušila – takrat sem se pridružila tamkajšnji iniciativi za ohranitev,« izvor projekta opiše Neja Tomšič, umetnica iz skupine Nonument Group. »Še pred rušitvijo smo objekt izmerili, posneli kratek dokumentarni film, ki je predstavljen tudi na razstavi in preko njega izpeljali slovo od objekta. /…/ Tekom naslednjih dveh let smo pridobili financiranje za izvedbo replike fontane v virtualni realnosti, kjer se lahko srečuje tudi ljudi, med drugim tudi župana Baltimora, ki rušitve ni preprečil.« Zmožnost tehnologije prostorskega skeniranja predstavlja zanimiv korak v procesu obravnave objektov, pri katerih pride do tako brezizhodne situacije, kot se je to zgodilo pri MeKeldinovi fontani. Z digitalizacijo arhitekturo zabeležimo, arhiviramo in jo lahko projiciramo tudi kjerkoli drugje. Izmestitev objekta iz otipljivega, fizičnega prostora v digitalni prostor predstavlja prodoren pristop, ki vzpostavi svojevrsten moment arhitekturne re-invencije. Slednja tu temelji na vprašanju, kaj bi v prostoru lahko bilo in kaj bi se lahko zgodilo v prihodnosti. Ruševina – tako obstoječa kot tista, ki obstaja le še v tridimenzionalni projekciji – ravno s svojo pojavnostjo ponudi ključen faktor potenciala. Nezavedno nas prisili v razmislek, kaj se je v prostoru že zgodilo in kaj bi tu bilo lahko v prihodnosti.

Predstavljeni trije sklopi, umeščeni v projektni prostor v muzeju, se delijo na register ali vprašanje arhiva, umetniške intervencija in terenske označitve. V prvem delu – registru – je predstavljen izbran niz obravnavanih nonumentov: »Analiza zgodovinskega konteksta je ključna za opredelitev in raziskovanje pomena vsakega izmed nonumentov. Temelji na raziskovanju ustnih pričevanj, primarnih dokumentov in objav, vezanih na določen prostor in objekt. Namen analize je identificirati prelome v času, ki zaznamujejo uporabo in/ali obravnavno določenega objekta ter posledično vplivajo na njegovo materialno stanje, dojemanje in pomen.« V sklopu umetniških intervencij so izpostavljeni določeni nonumenti, ki so predstavljali kraj umetniške intervencije z namenom vzpostavitve izkušnje, ki se pri obiskovalcu izrazi z vzpostavitvijo »distanciranega odnosa do sicer doživetega prostora ter s tem na subtilen in predvsem poetičen način presprašuje pomen kraja na čutni ravni.«

Projekt obravnava objekte, ki so bili zgrajeni med letom 1900 in 2000. Preko spremljanja njihove temporalnosti se zdi, da so prostorske politike kapitalizma te projekte zatrle in izbrisale. Tudi medijski prostor jih konstruira na način, ki jim neposredno nadane oznako težavne anomalije v prostoru, ki jih lahko reši zgolj močen investitor. Ob njih se znova in znova izpostavljata pomisleka (ne)varnosti in (ne)vzdržnosti kot vodilna argumenta avtoritarnega in kapitalističnega vzvoda, ki opravičujeta njihovo rušitev. Pri tem pa se odpre vprašanje izbire – kateri kriterij je tisti, ki arhitekturo opredeljuje kot vzdržno? Kateri je tisti, ki stavbo umesti v seznam prostorski anomalij? Se ob tem vzdržnost kapitala enači s pojmom družbene vzdržnosti? Pojavi se pa se tudi vprašanje o sami uporabnosti javnega prostora – je tisti, v katerega je umeščen »vzdržen« program, v svoji vlogi resnično bolj javen kot ostarel predstavnik premišljene arhitekture?

Ogled video predstavitve nonumenta Pionirske železnice, ki je danes preoblikovana v kolesarsko stezo, v svojevrstnemu podtonu izpostavi tudi našteta vprašanja. Ob poslušanju branih pripovedih o izgradnji in kratkem življenju projekta železnice slišimo izjave, ki so tako oddaljene od tržnega vrednotenja prostora, ki oblikuje prostor danes, da v kontekstu sodobnosti delujejo skoraj burleskno. »Posebno uporabna ni bila, bila pa je uporabna za entuziazem staršev in mladine /…/ Zgradili bomo železnico, ki jih bo oblikovala, ki bo oblikovala njihove vrednote /…/ Ko so odpeljali železnico, so odpeljali tudi del mene.« V prvem trenutku težko razumemo opravičljivost takšne investicije, ki se – če se omejim na prepisane izjave – vrača »le« z entuziazmom in oblikovanja vrednost. Po premisleku še bolj burleskno postane dejstvo, da se z aspektom oblikovanja prostora s tako preprostimi nameni tako redko srečujemo tudi v izobraževalnem procesu študija arhitekture, ki lahko znotraj svobode pedagoškega dela stopi vstran od investicijskih pogojev projektov, namenjenih za izvedbo.

V sklopu postavitve v muzeju se bodo, kot napove že samo poimenovanje razstave, dogodki odvili tudi na terenu. 29. junija je načrtovana izvedba terenske delavnice ob Bloudkovi skakalnici, 23. julija bo zaključni dogodek v blejskem nonumentu Belvedere, prvi izmed dogodkov pa bo že v sredo, 9. junija. Predstavljena bo zvočna vožnja Severjeva garažna hiša TGH-48: Tukaj se nič ne more zgoditi. »Pojem nonument nudi miselni okvir, skozi katerega lahko identificiramo težave, ki so se nakopičili v objektu, ki so obstali v stanju, ko se z njimi nič več ne zgodi,« svoje razumevanje izraza povzame Neja Tomšič. »Podoben projekt je Severjeva garaža, ki od zunaj zgleda zapuščena. Ljudje se sprašujejo, če objekt deluje, kaj sploh je. Vsake toliko časa se pojavijo pobude po spremembi ali rušitvi. Takrat se izkaže, da objekt deluje. V sebi ima veliko skupnost, ki je zelo živa in ga uporablja. Mislim, da se tu pojavi vprašanje, kaj nam pove o današnji družbi, da v primeru takih zgradb ni vložene resne raziskave o tem, kako objekt živi in kako se uporablja.«

Razstava bo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na ogled do 25. julija. Postavitev pa pušča odprto vprašanje tako o obsegu, ki ga izraz nonument zavzema, kot o pomenu nonumenta kot takega. So le-ti morda najbolj zanimivi ravno v stanju, ko so od sveta najbolj odgnani? Zunaj vseh vprašanj pa prepoznavam skupno misel – nonumenti predstavljajo dela, ki v nas vzbujajo vprašanja in refleksijo. S svojo pojavnostjo zavračajo konceptualizacijo identitete arhitekture, identitete prostora kot zgodovinsko brezčasne entitete.

Sprehajalka, ki je zapisala svojo podporo Bloudkovi skakalnici, njenega pomena ni prepoznala v arhitekturnem konceptu ali ideji. Podobno desetine drugih, ki so se z zapisanimi zgodbami in podpisi zavzeli za šišenski nonument. Skupno pa jim je bilo razumevanje, da gre objekt, ki ima velik pomen za prebivalce. Zgrajen je bil z namenom, da tvori javni prostor. In kljub vsem spremembam, ki jim je bil podvržen, kljub svoji »nevarnosti in nevzdržnosti«, tega še vedno oblikuje. S svojim preživetjem, arhitekturno vrednostjo, pomenom dediščine in aktualnostjo, ki jo nosi, predaja jasno sporočilo – ne rušimo svoje zgodovine.

“Nonumenti so moteči, saj so na prvi pogled popolnoma neuporabni – njihova primarna funkcija je opuščena, a njihova pojavnost vztraja – bodisi kot ruševina, bodisi v spominih in naracijah. A ta ruševina pravzaprav materializira običajno nevidne politične in finansijske mehanizme, ki prostor regulirajo. V tem smislu, so Nonumenti anomalije, ki namesto, da predstavljajo kategorijo »luksuzne nepremičnine«  v prostorskih špekulacijah, z svojim »neuporabnostjo«  motijo svet takšen kot je, njegove kategorije in pojme. Tudi brez javne podpore in brez arhitekta, ki bi popravil anomalijo z injekcijo programa so Nonumenti zato prostorski akterji. Temu specifičnemu načinu funkcioniranja , ki ni uporaben, a je jasno, funkcija – je manjkal termin. Termin »ruševine« implicira stanje nemočnega objekta, medtem kot Nonument deluje kot subjekt – s svojo neugodno pojavnostjo Nonument ne sovpada s kontekstom v katerem stoji. Funkcija Nonumenta torej ni v romantičnem izginjanju ruševine ampak je povezana z delovanjem anomalije- nonumenti so istočasno zapuščeni teritoriji, a odprti prostori, oprti za vsakovrstne zasedbe, širitve mej javnega in razmišljanje o tem, kaj bi lahko vse bilo, namesto tega, kar je.”

(NONUMENT, D. Sretenović 2021)

Nonument Group: Razstava je na terenu
Muzej za arhitekturo in oblikovanje
25. 5.25. 7. 2021

Produkcija: MoTA Muzej tranzitornih umetnosti
Koprodukcija: Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Koprodukcija dogodka na TGH64: Muzeji in galerije mesta Ljubljane

Besedilo: Manca Košir

Podprite delo revije Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina

Ena misel na “Nonument Group: Razstava je na terenu

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja