V dobi, ko smo venomer obkroženi z informacijami, se nam zdi, da sploh ne potrebujemo nikogar, da bi nam karkoli razložil oziroma povedal. Popolna dostopnost informacij nam ustvarja vtis, da vse vemo, saj lahko cel svet nosimo v žepu. Šol sploh ne potrebujemo, saj si lahko vse, kar želimo, enostavno pogledamo na youtubu ne da bi zapravljali čas in denar za šole oziroma tečaje. Prav tako so na voljo tudi cele serije online predavanj priznanih univerz. Če nas karkoli zanima, le odpremo wikipedio in zadeva je pred nami. Če se želimo kam premakniti, le vpišemo ciljno destinacijo v navigacijo in glas nas že usmerja na željeno mesto.
Vendar dostopnost informacij nam ustvarja le utvaro ideje o tem, kako smo pametni. Pameten telefon še ne ustvari pametnega uporabnika; ni namreč dovolj biti vešč v upravljanju telefona, tudi informacije je potrebno znati uporabljati; veščina upravljanja z informacijami je njihovo umeščanje v kontekst, skozi katerega sploh lahko razumemo, o čem se pogovarjamo. Pobiranje stvari iz konteksta se velikokrat zgodi ravno zato, ker nam kontekst sploh ni poznan.
Bistvo šolanja pa je ravno oblikovanje konteksta: vsaka šola namreč teži k temu, da učenec spoznava specifičen kontekst, znotraj katerega lahko razume pomene in razmerja med različnimi informacijami, ki tvorijo celoto konteksta. To velja tako za šolo arhitekture in filozofije kot tudi za šolo kuhanja, karateja ali glasbeno šolo. Podajanje različnih kontekstov pa ni nekaj popolnoma univerzalnega; ravno nasprotno, vsako šolo odlikuje njen učitelj s tem, da pridoda svojo partikularnost v proces učenja. Partikularnost, ki oblikuje boljši kontekst, boljše razmerje med elementi. In ker šola temelji na specifičnosti učitelja, je za vsako šolo ključno, da zna oblikovati novega učitelja in da ta specifika ne gre v pozabo. Ravno to je bistvo reka, da mora učenec prerasti učitelja. In ravno to je oblikovanje določene tradicije.
Tako kot učitelj tudi urednik ustvarja specifičen kontekst, le da ima namesto šole revijo ali časopis (ki kdaj pa kdaj prerase tudi v šolo) oziroma kakršenkoli drugi medij. Ključna razlika je v tem, da je šola zaprti prostor med učitelja in učence, revija pa ni samo prostor med urednikom in novinarji oziroma pisci, ampak tudi med uredništvom in bralci, saj ravno ta ustvarja prostor javnosti; prostor dejavnega sobivanja ljudi, izmenjave idej in ustvarjanja dogodkov in dejanj. Medij je tisti, ki lahko oblikuje določen kontekst, določeno senzibilnost tako bralcev kot piscev, s tem specifičnim kontekstom nastopa v javnem prostoru. S tem pa javni prostor tudi soustvarja kot prostor raznolikosti. Seveda pod pogojem, da so ti mediji raznoliki. Tudi to je oblikovanje določene tradicije.
Tradicija je po eni strani nekaj, kar lahko traja stoletja, po drugi pa nekaj, kar lahko izgine skorajda čez noč. Raznolikost ni enostavno dana, za njo si je potrebno venomer prizadevati. Funkcija urednika velikokrat obstaja le kot funkcija brezbrižnega šefa, ne pa nekoga, ki se ukvarja z novinarji in ustvarja neko specifiko v javnosti. Te se sicer večkrat dogodi tudi zato, ker uredniki svoje veščine ne obvladajo oziroma zato, ker sploh ne razumejo, kaj točno sploh je njihova funkcija. Nikakor ni nenavadno, da novinarski poklic v naših krajih dobesedno propada, saj je le peščica tistih, ki znajo oziroma se jim sploh ljubi predajati svoje veščine naslednji generaciji.
Ta odsotnost urednika je v nebo vpijoča prav v vsesplošni kritiki novinarskega poročanja in pisanja, v vseprisotni kritiki novinarjev kot nesposobnih pisunov. Pri tej kritiki je namreč vedno spregledana vloga urednika, saj je ravno on tisti, ki dopušča takšne objave oziroma je on tisti, ki ne poskrbi, da njegovi novinarji ne pišejo takšnih neumnosti. Le primer: pred nekaj meseci so zaradi razžalitve pogojno obsodili pisca, ne pa tudi urednika, ki je dovolil objavo inkriminiranega teksta. Kot da bi novinar svojo pisarijo objavil na svojem blogu, ne pa v nekem določenem mediju.
Takšno stanje brezbrižnosti vse več ljudi peha v apatičnost in zatekanje v svojo privatnost v prepričanju, da ni mogoče nič spremeniti, saj bo vse šlo le še na slabše in da zato ni potrebno sodelovati v javnem diskurzu. Neaktivnost je s tem legitimirana z oceno družbe kot prostora, kjer mnenj ni potrebno izražati, ker jih nihče ne sliši. Da torej prostor javnosti dejansko ne obstaja.
Slednja teza je zelo problematična, saj v tem primeru smatramo ljudi kot množico nevednežev, nevrednih naših vzvišenih misli, naša razsvetljenost pa ostaja neslišana, saj je zadovoljna, da prebiva zgolj pri nas. Proti nihilizmu se torej borimo z nihilizmom. Vendar ravno vztrajanje je tisto, ki lahko karkoli spremeni. Vztrajanje v svojem aktivnem delovanju. Ljudi, ki niso želeli sodelovati v javnem življenju, so Grki imenovali idiotes, torej kot tiste, ki se držijo svojega idioma, prostora svojega privatnega življenja. Danes se je pomen besede idiot skrčil na samoljubno privatnost posameznika.
Po drugi strani pa si ne smemo domišljati, da bo naša misel premikala gore. Da bomo torej zgolj z enim posegom v javnost že spremenili javno mnenje oziroma dosegli korenite družbene spremembe. Takšni premiki se ne zgodijo čez noč. Managerski besednjak je na vse pore družbe razširil koncepta sustainability in raising awareness, vendar se večinoma uporabljata bolj ali manj le zato, ker je to nekako spodobno oziroma je to obvezno, kar ve vsakdo, ki je moral izpoljnjevati kakšen razpis. A če nam gre za javni prostor izražanja, moramo oba pojma vzeti zares. Ni potrebe, da bi se ukvarjali z neodgovornimi uredniki in ostalimi uničevalci javnega. Le trajnost samega prostora javnosti in vzbujanje zavedanja o pomembnih temah v njem, nas bo ohranila onkraj vsakdanjega nihilizma. Določena družba je bogata toliko kot ima prostorov za raznolike možnosti človekovega delovanja, ustvarjanja in mišljenja.
Blaž Kosovel
