Natanko na sredi praznične decembrske sezone kuhanega vina, božičnih praznikov in novoletne dekadence imamo v naši državi enega izmed dveh osrednjih državnih praznikov. Ob dnevu samostojnosti in enotnosti, dan po božiču, bo Predsednik republike v Predsedniški palači oziroma nekdanji stavbi deželne vlade Vojvodine Kranjske  verjetno tudi to leto podelil nekaj odlikovanj zaslužnim ženam in možem. Morda se komu zdi, da so odlikovanja odslužen koncept, ostanek arhaičnih časov, ko je bilo treba može v uniformah k nabadanju sovražnikov na bajonete spodbujati z raznobarvnimi kosi »moškega nakita« iz pločevine in emajla. Na takih bojevniških prsih so se ob sprejemih in na fronti nato šibile strumne vrste križev, cesarskih glav, kron in mečev, ki so jih povezovali raznobarvni trakovi, trakci in lente. Ko niso viseli na slavnostnih uniformah, so v družinski vitrini ali pa v predalu pisalne mize počivali v škatlah iz lepenke in žameta, na katerih je bil odtisnjen cesarski/kraljevi/socialistični grb, in čakali na nove slavnosti.

Vročitev reda za zasluge Svetovnemu slovenskemu kongresu v Predsedniški palači (www.up-rs.si)

V Sloveniji takšnih slavnosti pogosto niso več dočakali. V preteklosti je bila nošnja odlikovanj skrbno predpisana, ob smrti odlikovancev pa so jih morali sorodniki vrniti državi, da bi preprečili njihovo zlorabo – odlikovanja so bila po črki zakona last države oziroma suverena, odlikovanec pa jih je v času svojega življenja samo užival v znamenje svojih zaslug. Da imajo slovenski bolšjaki na stojnicah razstavljene cele vrste prej omenjenih cesarskih, kraljevih in socialističnih obeskov, ki torej niso bili nikoli vrnjeni suverenu, ki jih je podelil, ni naključje. V dvajsetem stoletju so pri nas države pač umirale precej hitreje kot ljudje, tako da jih ob smrti odlikovancev pogosto ni bilo več komu izročiti. Dve svetovni vojni pa sta prispevali še k posebej razmahnjeni inflaciji medalj in odlikovanj, ki jim je, kot vsaka inflacija, nižala vrednost in relativizirala njihov blišč.

Hrvaške sosede je po osamosvojitvi zaneslo v drugo skrajnost: izumljanje neofevdalnih “kraljevih” redov …

Kljub vsemu sam ne mislim, da so odlikovanja brezupno prepuščena preteklosti in da bi morali v sodobnih, s simboliko manj obremenjenih časih, z njimi opraviti ali jih odriniti v kot. Navsezadnje državna priznanja v zelo otipljivi obliki izražajo vez med posameznikom in družbo, nagrajujejo in delajo vidne dosežke onkraj preprostega opisa dolžnosti ali delovnih nalog. So znamenje uspešnega prizadevanja za pogum, uspešnost in prizadevnost za skupno dobro – to pa je pojem, ki ga je sicer treba previdno definirati, nikakor pa ne zavreči, še posebej ne v današnjih časih, ko celo država bolj kot boj za skupno dobro nagrajuje in spodbuja individualizirano stihijo. Odlikovanja so torej v demokratični družbi morda še bolj pomembna kot v vojnih, imperialnih ali avtoritarnih časih. Očitno pa se odgovorni za odlikovanja v Republiki Sloveniji s tem stališčem ne strinjajo. Pri nas imamo odlikovanja samo zato, ker jih imajo tudi vse druge države, ker jih preprosto moramo imeti in ker je treba državniku na obisku, ki predsednika republike ovesi s kakšnim fevdalnim redom, pač vrniti uslugo. Za potrditev te teze si oglejte, kako so odlikovanja Republike Slovenije oblikovana.

Častni znak svobode Republike Slovenije je kakovostno oblikovano odlikovanje, katerega podeljevanje pa je od leta 2004 po funkciji zožano na zasluge, povezane z osamosvojjitvijo

Prvo državno odlikovanje, nastalo po osamosvojitvi, je poimenovano častni znak svobode Republike Slovenije in je oblikovano povsem solidno. Spiralast vzorec obkroža osrednje polje, barvno emajlirano v barvi slovenske trobojnice. Je dovolj tradicionalno, da spominja na klasično oblikovane zvezde diplomatskih redov, obenem pa dovolj sodobno, da kaže pot stran od neofevdalnih izumljanj »kraljevih« redov z lentami in zlatimi resicami, ki se jim je na primer povsem nekritično in revizionistično predala sosednja Hrvaška. Leta 2004 pa smo z zakonom določili, da se lahko častni znak podeljuje samo še za zasluge, neposredno povezane z osamosvojitvijo. Isočasno je država predvidela osnovna in prej neodpustljivo manjkajoča odlikovanja: red za zasluge (ki se deli na red za izredne zasluge, na zlatega, srebrnega in na koncu še »samo« na red za zasluge) ter medalje (za zasluge, za hrabrost in za častna dejanja). Če se vam zdi, da tem birokratskim imenom, ki so bolj kot poimenovanja goli opisi funkcij, manjka nekaj slavnostne bleščavosti, si oglejte, kako so vsa ta priznanja oblikovana. Trdim, da je nesamozavest in nezaupanje v lasten obstoj Republike Slovenije morda najbolj očitno ravno pri v božjastne barve obarvanih znakcih.

Odlikovanje ali znak iz Zvezdnih stez?

Prav vsi našteti redi in medalje so oblikovani na enakih izhodiščih. S tem ne bi bilo nič narobe, če bi bilo enotno oblikovalsko izhodišče državnih oblikovanj rezultat oblikovalskega natečaja, sodobna in dostojna rešitev, ki bi združevala skupne vrednote in progresiven pogled v prihodnost. Tako pa imamo pred sabo v škalicah, če gre verjeti opisu statuta o odlikovanjih »oblikovno dodelan trikotno dvojno prepleten listni vzorec, ki je bil kot simbol trojstva upodobljen na nakitu kotlaške kulture iz zgodnjega obdobja pokristjanjevanja na Slovenskem.« Ideološko verjetno vsaj malo sporen, vendar pa vsaj avtohton in iz tradicije izrasel simbol, boste rekli. Čestitam vam, če lahko to trditev mirnega obraza ponovite, ko si odlikovanja ogledate. Odlikovanja in redi so križanec med new age znakom za udeležbo na taboru joge ter priprave za prežarčenje iz Zvezdnih stez. Ob televizijskih novicah iz predsedniške palače vsakič znova pomislim, ali koga izmed odlikovancev ne zasrbijo prsti, da bi preizkusil, ali odlikovanja le ne odprejo portala v drugo dimenzijo. Kvečjemu v dimenzijo provincialnega oblikovanja, ki je le še poudarjeno z izbiro osnovnih, skorajda božjastnih barv, s katerimi so označene različne funkcije odlikovanj. Pač: najvišje odlikovanje, red za izredne zasluge, ima natanko na sredi umeščen še rdeč »rubin«. Karikatura, ki kaže, da smo zmedeni takoj, ko moramo odnos do družbe in države zgraditi sami. Ne glede na vladajočo ideologijo so naše prejšnje države odlikovanja skrbno urejale in določale, k oblikovanju povabile priznane in kompetentne umetnike, ter odlikovanjem namenjale simbolno in oblikovno pomembno funkcijo. Če smo podedovali že vse upravne in ceremonialne palače, zakaj tudi državnih odlikovanj preprosto ne prekujemo iz franc-jožefovskih cesarskih podob in Titovih socialističnih redov? Nedvomno bi bila to neustrezna rešitev, vendar pa bi premogla vsaj nekaj duhovitosti in samoironije. Glede na izkušnje pa je povsem nezamisljiva ravno najbolj samoumevna rešitev: odprt in celosten oblikovalski natečaj ne samo o sodobni obliki, ampak tudi o vrsti in poimenovanju državnih priznanj.

Miloš Kosec

Naročnina je lahko lepo darilo!