Ajda Bračič: Intervju z Marušo Zorec
Portret: Primož Korošec
Maruša Zorec je bila s svojo arhitekturno pisarno Arrea skupaj z izbranimi drugimi arhitekti z vsega sveta izbrana za sodelovanje na letošnjem arhitekturnem bienalu v Benetkah. Z ekipo je pripravila svoj odziv na manifest »Freespace«, ki sta ga napisali kuratorki bienala Yvonne Farrell in Shelley McNamara iz biroja Grafton Architects. O etičnih dolžnostih arhitekta in njenem pogledu na stanje v stroki sva se pogovarjali pred pričetkom bienala.
Z arhitektkama iz pisarne Grafton Architects ste se srečali že prej, preden sta vas povabili k sodelovanju na letošnjem bienalu. Kako, kdaj, za kaj je šlo?
Z Yvonne Farrell sva se srečali na Piranskih dnevih arhitekture leta 2009, kjer sva predavali, in že takrat sva se ujeli, saj so si najini pogledi na bistvo arhitekture zelo blizu.
Kaj menite o njuni izbiri glavne teme bienala? Zdi se, da na njem že zadnjih nekaj let spremljamo sorodne teme, ki so logično vodile do freespacea, torej prostosti in velikodušnosti arhitekture in ki so očitno odziv tako na situacijo v stroki kot na politično situacijo.
Mislim, da se letošnja tema, podobno kot teme bienala zadnjih let, vrača k samemu bistvu arhitekturnega poslanstva. To še vedno ni širše prepoznano, ne v stroki ne v javnosti. Bistvo arhitekture namreč ni v neutrudnem iskanju novih oblik, razvijanju fasad in estetskem ugodju, temveč je drugje. Arhitektura na nove načine odpira prostor in ga ponuja ljudem, da lahko v njem odkrivajo bistvo svojega obstoja na tem svetu. Tema je tudi odziv na situacijo v stroki in politiki. Ne ena ne druga se žal tega ne zavedata dovolj in ne podpirata dobre arhitekture, arhitekture, katere osnovno poslanstvo sta skrb za človeka in skladen razvoj prostora.
Kakšno temo bi izbrali vi, če bi kurirali bienale 2020?
O tem, kakšno temo bi izbrala sama, nisem razmišljala. Mi je pa letošnja tema zelo blizu.
Moj predlog bi bil gotovo povezan z občutljivostjo do preteklosti, prostora in človeka.
V manifestu, ki sta ga napisali Yvonne Farrell in Shelley McNamara, poudarjata pojem velikodušnosti. Kako uresničevati velikodušnost kot arhitekt v resničnem svetu? Je treba biti predvsem dober pogajalec?
V prvi vrsti moraš biti zvest svojim strokovnim in tudi etičnim načelom. Le tako lahko delaš dobro arhitekturo, takšno, v kateri bi živel tudi sam, in jo s tem ponujaš drugim kot tisto najboljše, kar zmoreš. Potrebna je občutljivost, do prostora in do ljudi. Potem misel. Tudi pogajalske sposobnosti so v procesu izjemno pomembne, včasih celo najbolj, da prepričaš vse vpletene, da projekt do konca izpeljejo tako, kot je zamišljen.
Kakšna je etična vloga arhitekta? Se študenti danes zavedajo etične odgovornosti poklica? Zavestno razmišljate o tem kot arhitektka?
Zelo je pomembna in študenti se je premalo zavedajo. S svojim delom dokazujemo tudi svojo človeško plat. Če arhitekture ne jemlješ kot službo in ne razmišljaš le o zaslužku, je vse to mogoče. Naša stroka je danes izjemno nespoštovana in nerazumljena. Sama lahko rečem, da smo pogosto deležni ponižanj svojih zamisli in tudi moralnih stališč, ker je povsod na prvem mestu denar. Arhitekti pa se moramo boriti za uporabnika in braniti prostor. Z etičnimi vprašanji se srečujemo pri vseh projektih in v njih spoznavamo, da brez podpore ljudi, ki verjamejo v iste stvari kot ti, težko izpelješ projekt do konca. Včasih je to naročnik, včasih uporabnik, včasih celo izvajalec. In k sreči se v vsakem projektu najde nekdo, ki nam res zvesto in iskreno stoji ob strani. Nekdo, ki verjame, da je arhitektura veliko več kot finančna situacija v nekem trenutku. Proces je za nas arhitekte zelo pomemben in teh sopotnikov pri projektu se najraje spominjaš.
Kaj trenutno razvijate v biroju, razen projekta za Bienale seveda?
Trenutno pripravljamo projekt prenove samostana na južnem Tirolskem in projekt prenove blejske promenade. Ob njiju nastaja še nekaj manjših, a zanimivih projektov.
prenova samostana na Tirolskem, v delu
vir: Arrea
Kakšna je razlika v načinu dela, ko se lotevate novega projekta arhitekture ali pa arhitekturne razstave?
Projekt se snuje veliko drugače kot razstava. Je dolg proces, v katerem se razvija misel kot odgovor na prostor in potrebe življenja v njem. In zatem je gradnja, ki prav tako traja dolgo in spreminja projekt. Razstava ni namenjena bivanju, temveč reprezentaciji idej. Arhitekturo pa je težko predstavljati dvodimenzionalno. Zato je koncept postavitve razstave zelo pomemben, pomembna je odločitev, kaj želiš z razstavo sporočiti o načinu svojega dela.
Kakšen je sploh smisel arhitekturnih razstav?
Smisel razstav vidim predvsem v tem, da se piše in govori o dobri arhitekturi, da se to čim širše ozavešča med ljudmi, da spoznajo, da gre za kompleksne procese, katerih cilj sta vedno in v prvi vrsti le človek in prostor. Da razstava ozavešča, kaj lahko arhitektura res ponudi za izboljšanje bivalne kulture.
V vaši arhitekturni pisarni se veliko ukvarjate s prenovami. Je tudi arhitekturna dediščina eno od prostorskih daril, o katerih govorita članici biroja Grafton v manifestu?
Seveda je, vendar le, ko je živa. Posedanjiti preteklost je ena izmed nalog, s katerimi se ukvarjamo, in le s prepletom tega, kar smo nekoč bili in kar smo danes, lahko res polno živimo, v sreči trenutkov in znotraj toka časa, sami in skupaj, v skupnosti.
V intervjuju s Tinko Prekovič za revijo Outsider leta 2016 ste že namignili na to, da mora biti isti prostor blizu različnim ljudem: »Arhitektura mora biti v svojem izrazu odprta in tako dostopna vsem, ki imajo stik z njo. Dati mora svobodo gibanju, uporabi. Da je prostor res prostost. V slovenskem jeziku sta ta dva pojma res tako lepo povezana.« Kako oblikovati prostor, ki bi bil hkrati vsesprejemajoč, inkluziven, namenjen vsem, ne da bi postal brezobličen, brez lastnega sporočila, vrednosti, značaja? Nekaj je o takem prostoru govoriti, kako pa je dejansko oblikovati prostor po meri vseh ljudi?
Prostor mora biti v svoji zasnovi odprt, svoboden – prostorsko in v svojem izrazu. To ne pomeni, da je prazen. Odprt tloris omogoča odprto rabo, raznoliko uporabo različnim ljudem. Vendar mora prostor nagovoriti tudi tistega, ki v njem prebiva. Z močjo ideje, materialnosti in atmosfere, ali pa z merilom, ki vabi, da vstopimo, svetlobo, ki nas popelje skozi prostor, pogledom, ki nas poveže spet z naravo, z zunanjostjo. Prostor govori in lahko komunicira z uporabnikom, če je ta le dovolj odprt, da ga sprejme, dojame in se mu prepusti. Ljudi je treba s prostorom navdušiti. Mi pogosto delamo tako, kot da bi delali zase, veliko razmišljamo o uporabnikih vseh vrst, o različnih scenarijih uporabe prostora.
Tema slovenskega paviljona/razstave je »living with water«*; raziskuje stroko in njene posledice za naravo. Ali lahko arhitektura vpliva na družbene spremembe, lahko pomaga k boljši družbi? Ali lahko z arhitekturo ozaveščamo?
Mislim, da se danes o tem veliko govori, naredi pa bolj malo. Poglejte na primer, kako se gradijo javni objekti, sofinancirani z državnim denarjem! Veliko je betona in malo lesa. Toplotna izolacija ni vse, zame je trajnost tudi skrb za prostor, njegovo pozidanost in ohranjanje prostih površin. Ko se peljem po Sloveniji, me je sram in sem žalostna. Sama razpršena gradnja. Prostorski red ne obstaja več. Včasih se je sledilo višinam in slemenom ter barvi streh, danes so ljudje ponoreli z oblikami, ki ne prispevajo ničesar h kakovosti bivalnega ugodja. V tujini trajnost ne pomeni le gradnje z naravnimi materiali in z zadostno izolacijo. Pomeni predvsem gradnjo za skupnost, ozaveščeno gradnjo pri vseh javnih objektih – tu bi lahko država veliko bolj spodbujala s svojimi zgledi. A kot povsod po Evropi je tudi pri nas v ospredju le denar. Zato mislim, da je arhitektura že izgubila boj, da bi lahko sistemsko spreminjala stvari, predvsem na področju prostorskega urejanja. Žal. Verjamem pa še vedno, da lahko arhitekti spreminjamo stvari od spodaj, z majhnimi konkretnimi premiki. Pomagamo z zgledi, ki jih lahko izpeljemo z ljudmi, ki jim dobra arhitektura še kaj pomeni.
Pogovarjala se je: Ajda Bračič.
Maruša Zorec bo ena izmed govork na Festivalu Orodja za boljše bivanje v Mestnem muzeju.
*temo je določil komisionar, Matevž Čelik, ki je tudi izbral avtorsko ekipo za oblikovanje slovenskega paviljona ter knjige “Living with water”, ki jo je zasnoval Outsider
