Jože Plečnik danes ni zgolj spoštovan arhitekturni ustvarjalec, avtor znamenitih stavb in trgov, zgodovinska osebnost – po logiki sodobnega turizma, ki jo lahko spremljamo povsod po svetu, je postal blagovna znamka: obraz, ki mesto in državo predstavlja obiskovalcu iz domovine in tujine. Za tiste, ki bi radi zares razumeli slovensko arhitekturo ter konkretno Plečnikovo ustvarjalnost in njegov samosvoj miselni svet, je zato še toliko bolj bistveno umetnika umestiti v njegov čas in prostor ter v splet profesionalnih in osebnih odnosov, ki so ga oblikovali in mu omogočali izjemne realizacije.

Temu vprašanju se posveča aktualna razstava Plečnik in Stelè: Risar in učenjak, ki je v Plečnikovi hiši na ogled še do 28. januarja. Avtorja dr. Vesna Krmelj in dr. Franci Lazarini (oba znanstvena sodelavca ZRC SAZU) prihajata tako kot Stelè iz umetnostnozgodovinske stroke in na podlagi svojih raziskovalnih interesov na enem mestu zbirata do sedaj bolj in manj znana dejstva strokovnega in osebnega sodelovanja, ki je bistveno vplivalo na podobo Ljubljane in razvoj arhitekturne umetnosti pri nas.

Dr. Vesna Krmelj se raziskovalno med drugim posveča slovenski kulturni zgodovini 20. stoletja ter zgodovini umetnostne zgodovine s poudarkom na dunajski umetnostnozgodovinski šoli, kot sodelavka inštituta, ki nosi njegovo ime, pa se že dalj časa posveča prav dediščini Franceta Steleta. Raziskovalna dejavnost dr. Francija Lazarinija, sicer izrednega profesorja Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, je usmerjena v prvi vrsti v arhitekturo 19. in prve polovice 20. stoletja. Obdobje Plečnikove ustvarjalnosti se tako nahaja na stičišču zanimanj obeh avtorjev, ki sta zato k raziskovanju lahko pristopila s poglobljenim razumevanjem zgodovinskih okoliščin sodelovanja najvplivnejšega slovenskega arhitekta pred drugo svetovno vojno in utemeljitelja umetnostnozgodovinske in konservatorske stroke pri nas.

V literaturi je splošno sprejeto, da si Plečnikove Ljubljane, katere izjemen pomen je z vpisom na Unescov seznam svetovne dediščine prepoznal tudi mednarodni prostor, ne moremo zamisliti brez razumevanja sodelovanja Plečnika s konservatorjem Francetom Steletom in vodjo mestnega gradbenega urada Matkom Prelovškom. Stelè je, poleg tega da je s Plečnikom sodeloval pri vrsti inovativnih prenov kulturnih spomenikov, arhitektu nudil strokovno podporo pri utemeljevanju pogosto velikopoteznih in radikalnih posegov pred kritikami, ki so prihajale tako z liberalne kot konservativne strani. Pri tem je pogosto, kot avtorja dokazujeta s primeri iz korespondence, prevzel vlogo mediatorja med javnostjo, naročniki in arhitektom. (Značilen je izpostavljeni primer pisma ljubljanskega župana Jura Adlešiča, ki se na Steleta obrača s prošnjo za pomoč pri sporazumevanju s Plečnikom.)

France Stelè je umetnostno zgodovino študiral na Dunaju pod mentorstvom vplivnega Maxa Dvořáka in je bil leta 1913 imenovan za deželnega konservatorja za Kranjsko. Delo je kmalu prekinila vojna, mobilizacija je zajela tudi Steleta, ki je bil na vzhodni fronti zajet v rusko ujetništvo. Po povratku je v prvi jugoslovanski državi vzpostavil spomeniški urad, pristojen za slovensko območje znotraj takratnih meja. Z izdajo Orisa zgodovine umetnosti pri Slovencih (1924 – letos obeležujemo stoletnico) je postavil izhodišče za vse nadaljnje raziskave slovenske umetnosti. Kot profesor na Filozofski fakulteti je »vzgojil generacije umetnostnih zgodovinarjev v slovenskem in širšem jugoslovanskem prostoru, hkrati pa je bil prek mednarodnih inštitutov in strokovnih združenj vpet v sodobno znanstveno humanistiko. Zato ga štejemo med pionirje slovenske umetnostne zgodovine, hkrati pa tudi med najvidnejše osebnosti slovenskega kulturnega življenja v času do konca druge svetovne vojne,« navajata Vesna Krmelj in Franci Lazarini v spremnem besedilu.

Kot avtorja razstave izpostavita v pogovoru, je napore medvojne generacije ustvarjalcev težko razumeti, če ne poznamo njihovega ozadja v študentskih/izobraženskih društvih na Dunaju in Gradcu. Tako Plečnik kot štirinajst let mlajši Stelè in Prelovšek ter ob njih vrsta vplivnih intelektualcev in umetnikov v medvojni Jugoslaviji so prihajali iz krogov katoliških izobražencev, med katerimi je v začetku stoletja, ko je bila sprememba v zraku, obstajala zelo živahna intelektualna dejavnost, skozi katero so nadarjeni posamezniki dobili mesto za svoje ambicije in izgrajevali vizijo nove družbe. Da pri tem nikakor ni šlo za ozkogledi konservativizem, izkazuje denimo medvojna revija Dom in svet, kjer je mesto že v začetku 20. let našlo sočasno ekspresionistično gibanje, budno pa so spremljali tudi razvoj modernizma v arhitekturi, z Le Corbusierom na čelu, in tako postavili temelje arhitekturni publicistiki pri nas.

Naslov razstave – Risar in učenjak – izhaja iz Plečnikove opombe, kot jo je zabeležil njegov učenec Janko Omahen. S to oznako se je Plečnik, ki je imel risbo za pravo izrazno sredstvo arhitekta, na svoj način opravičil študentom za po njegovi lastni sodbi ne dovolj učena predavanja. Kot razložita avtorja, je oznako leta 1985 uporabil sociolog kulture Braco Rotar v naslovu svoje knjige Risarji – učenjaki: ideologije v urbanizmu in arhitekturi. V delu je Plečnikovi in Steletovi usmeritvi pripisal reakcionarni predznak, njegova sodba pa je vplivala tudi na nadaljnje akademsko razumevanje tega obdobja. Izbrani naslov razstave je zato subtilno provokativen, saj razstava polemično odgovarja na tako enostranski pogled.

Razstava je na ogled v treh prostorih, namenjenih občasnim razstavam v Plečnikovi hiši, in se drži ustaljenega formata. Poljudno, a poglobljeno besedilo na panojih dopolnjujejo reprodukcije bogate Steletove korespondence, s katero se raziskovalno ukvarja Vesna Krmelj (in obsega več kot 23.000 pisem v 17 jezikih!), načrtov ter fotografij Plečnikove arhitekture in ključnih osebnosti. Osrednji artefakt je izvod zgoraj omenjenega Steletovega Orisa zgodovine umetnosti pri Slovencih, za katerega avtorja upata, da bo v prihodnosti še primerno ovrednoten s kritično izdajo, dopolnjujejo pa ga pomembnejše publikacije, s katerimi je Stelè podprl Plečnikovo delo, z obema monumentalnima knjižnima publikacijama na čelu (Architectura perennis, 1941 in Napori, 1955). Na izbrano mesto so ob tej priložnosti iz stalne zbirke v Plečnikovi hiši prestavili bronasto orlovsko glavo, ki jo je Plečnik lastnoročno modeliral za prapor orlovskega društva, Stelè pa jo je cenil kot enega vrhuncev sodobne slovenske umetnosti. Poseben prostor je namenjen tudi predstavitvi sodelovanja med Plečnikom kot knjižnim in grafičnim oblikovalcem ter Steletom kot urednikom in Steletovemu prispevku k ohranjanju spomina na velikega arhitekta, ki je bil v povojnem času strokovno skoraj povsem prezrt (dolgo je temelj za razumevanje Plečnika predstavljal Steletov biografski nekrolog iz leta 1958, pomembna je bila njegova izdaja Plečnikovih pisem iz Italije leta 1967).

Kot spremljevalni program razstave so se v preteklih mesecih odvila tri (sprva je bilo načrtovano eno) vodenja po Plečnikovi Ljubljani z arhitektom Jankom Rožičem, ki je obiskovalcem predstavil prostorska sporočila Plečnikove arhitekture.

Ob zaključku razstave, ki si jo v prihodnosti želijo objaviti v digitalni različici na spletu, bo v torek, 23. januarja, ob 18.00 v Plečnikovi hiši potekal pogovorni večer, na katerem bosta ob dr. Vesni Krmelj in dr. Franciju Lazariniju sodelovala še dr. Damjan Prelovšek, eden največjih poznavalcev Plečnikovega dela, arhitekt Janko Rožič in Ana Porok, kustosinja Plečnikove hiše.
Pogovor bo potekal v sodelovanju z revijo Outsider, povezoval ga bo Luka Jerman.

Predstavitev dogodka na spletni strani Plečnikove hiše

Plečnik in Stelè: Risar in učenjak
Plečnikova hiša, občasna razstava, 20. 10. 2023–28. 1. 2024

Avtorja razstave: dr. Vesna Krmelj, dr. Franci Lazarini
Spremljevalni program v sodelovanju z arhitektom Jankom Rožičem

Muzej in galerije mesta Ljubljane, Plečnikova hiša in ZRC SAZU
Kustosinja razstave: Ana Porok
Produkcija razstave: Maja Kovač
Razstavljeno gradivo: Muzej in galerije mesta Ljubljane, Plečnikova zbirka; Biblioteka SAZU; ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta; Ministrstvo za kulturo, Direktorat za kulturno dediščino, INDOK center
Fotografije: Blaž Gutman, Andrej Furlan, dokumentacija MGML, dr. France Stelè, Ministrstvo za kulturo, Direktorat za kulturno dediščino, INDOK center
Oblikovanje: Bojan Lazarevič, Agora Proars

Napisal: Luka Jerman
Foto: Žiga Okorn, MGML

Naroči Outsider, razširi svoj pogled