Ob 150-letnici rojstva najbolj univerzalnega med mojstri slovenske arhitekture se Plečnik zdi bolj prisoten, aktualen in priljubljen kot kadarkoli, vsaj če sodimo po številu dogodkov in razstav njemu na čast (in ne po stanju tistih del, ki niso imela sreče z upraviteljem ali uvrstitvijo na Unescov seznam). V obletnico se vključujejo praktično vse institucije, ki imajo z arhitektovim delom kakšno bolj ali manj (ne)posredno povezavo.
Pogled treh medvojnih fotografov
Med njimi je tudi Slovenski etnografski muzej, ki je ob svoji raznovrstni dejavnosti predvsem za številne uporabnike spleta sinonim za izjemno fototeko arhivskih fotografij, ki v svoji digitalizirani različici omogoča najširši javnosti zelo neposreden stik s preteklostjo preko črno-belih podob. V svojem fotografskem arhivu hranijo obsežen opus profesionalnih fotografov iz medvojnega časa in ob Plečnikovem letu so se odločili, da delijo z javnostjo znane posnetke mojstrove arhitekture iz časa, ko je ta nastajala. V ta namen sta avtorja razstave z oddelka za dokumentacijo in izvedenca za fotografijo v muzeju Miha Špiček in Blaž Verbič pregledala negative iz zbirk profesionalnih fotografov in založnikov razglednic Vekoslava Kramariča in Antona Šušteršiča, ki jih hranijo v muzeju, k sodelovanju pa pritegnila še dediča zapuščine ljubiteljskega fotografa Petra Nagliča, ki je za namen oblikovanja fotografske razstave posodil dragocene originale na steklenih ploščah. Razstava tako skozi kamere treh izurjenih fotografov ponuja celovit vpogled v čas nastajanja Plečnikove Ljubljane in ostalih njegovih del, s katerimi je pustil pečat v prostoru in kolektivni zavesti – od tod tudi ime razstave Zlata doba Plečnikove arhitekture. Razstavljene fotografije prikazujejo arhitektova dela v širšem prostorskem kontekstu med gradnjo in po njej, ponekod pa tudi stanje pred posegom.
Avtorja razstave se nista odločila za kronološko postavitev, pač pa sta izhajala iz bolj organske in primernejše prostorske logike. Arhitektura je tako predstavljena v več sklopih: vodna os ob Ljubljanici z ureditvijo nabrežij in mostov, os Vegove ulice, urejanje okolice Ljubljanskega gradu in Šanc, ureditve mestnih trgov (Kongresni, Levstikov in Hrvatski trg), pokopališka in sakralna arhitektura ter nekaj drugih posameznih del v Ljubljani in po Sloveniji (Ljudska posojilnica v Celju, Cerkev Gospodovega vnebohoda v Bogojini, Lovska koča kralja Aleksandra v Kamniški Bistrici in Kapela Device Marije Snežne na Krvavcu).
Zasnova razstave je enostavna, fotografije različnih formatov v enotnih okvirjih so razstavljene enakomerno po stenah prostora, med njimi so tri večje, kaširane reprodukcije. Posebnost razstave je že sama tehnična plat: fotografije namreč niso tiskane kopije, pač pa so bile (z eno samo izjemo) vse izdelane neposredno iz negativov. Po srečnem spletu okoliščin so namreč za vse tri fotografe ohranjene steklene plošče dimenzij 15 × 10 cm, iz katerih je bilo mogoče s pomočjo povečevalnika izdelati visokokakovostne reprodukcije na fotopapirju dimenzij 40 × 30 m. To so obenem tudi prve povečave bolj in manj znanih podob, saj so bile fotografije pred tem izdelane s kontaktno kopijo, torej v dimenzijah negativa. Zato so tokratne analogne povečave posebej dragocene, saj razkrivajo nove detajle, razstava pa predstavlja svojevrsten dokumentarističen doprinos k razumevanju obdobja in mesta Plečnikove arhitekture v njem.
Gre za konceptualno preprosto (zato pa tudi nepretenciozno) razstavo, ki ponuja edinstveno priložnost za drugačen pogled na Plečnikovo arhitekturo v kontekstu svojega časa, ne skozi oči arhitektov ali umetnostnih zgodovinarjev, pač pa predstavnikov širše javnosti; fotografov, ki sta iskala motive za razglednice, ali navdušenega amaterskega kronista, kakršen je bil Peter Naglič. Čeprav so nekateri posnetki zanimivi predvsem po vsebinski plati, pa vse tri fotografe odlikuje čut za kompozicijo in motiv, zato predstavljajo tudi pomembno poglavje razvoja arhitekturne fotografije na Slovenskem.
Žale v 30. letih 20. stoletja, fotografija: Vekoslav Kramarič, dokumentacija SEM.
Plečnikova Lectarija
Ob razstavi fotografij so konec maja v SEM odprli tudi novo stalno razstavo, posvečeno Plečniku, ki pa pravzaprav ni novost v njihovi hiši: njegov interier nekdanje trgovine Lectarija na Kongresnem trgu, ki je od leta 2004 služil za muzejsko trgovino v poslopju na Metelkovi, so po obsežni prenovi pritličja muzeja znova »upokojili« ter mu namenili vlogo muzejskega eksponata v prvem nadstropju stavbe. Odločitev je posledica konceptualne prevetritve in želje po bolj sodobnem, odprtem in povezanem pritličju pred praznovanjem 100-letnice muzeja v prihodnjem letu. Plečnikova oprema nekdanje prodajalne umetnostnoobrtnih izdelkov je tako prešla v svojo bržkone zadnjo fazo. Vprašanje, ali tovrsten umik iz rabe pomeni svojevrstno povzdignjenje ali pa je v prvi vrsti dokaz o preživetosti (ali nemara oboje obenem), si zasluži svoje poglavje, ne moremo pa spregledati večje pomanjkljivosti sicer korektne postavitve lepo prenovljenih kosov opreme. Poleg okrogle mize iz umetnega kamna s sedmerimi nogami, ki dominira nad prostorom, kronana s komplementarnim lesenim lestencem – tega v Plečnikovem prepoznavnem slogu krasijo poučni reki (Iz oči duša govori; Čas teče pa nič ne reče; Zlata se rja ne prime in Žena moža dela) –, je osrednji del njegove zasnove predstavljala globoka izložba z medeninastim nosilcem izdelkov v obliki spirale. Ta je v muzejski postavitvi zaradi prostorskih omejitev odmaknjen od preostalega prostora ob steno, tako da se povsem izgubi osnovna značilnost objekta, ki obenem privlači poglede nase in jih vodi preko sebe – kar je prejšnja raba Lectarije v pritlični muzejski trgovini še znala s pridom izkoristiti.
Izložba Plečnikove Lectarije.
Ne glede na take ali drugačne pomisleke je muzejska postavitev edine v celoti ohranjene Plečnikove opreme prodajnega prostora lepa priložnost, da se od blizu srečamo še z eno platjo dela mojstra, za katerega nobena naloga ni bila premajhna ali premalo pomembna, in tako z neposrednim haptičnim doživetjem lepo dopolnjuje ogled njegovih bolj poznanih del skozi patino črno-belih podob v sosednjem prostoru Etnografskega muzeja.
Piše: Luka Jerman
Fotografija: Blaž Verbič, dokumentacija SEM
