Intervju: Polona Fijavž

Pogovarjal se je: Klemen Kordež

Polona Fijavž se je kot dopisnica Radiotelevizije Slovenija v Berlin preselila z družino, 6-mesečnim dojenčkom in šoloobvezno hčerko. Tu je zasedla zahtevno delovno mesto s 24-urnim delavnikom, in to kljub številnim nasvetom, naj dobro premisli, ali je ta odločitev pravilna. A želja po poročanju iz najmočnejše evropske države je bila večja od spremljajočega strahu. Selitve ni obžalovala niti, ko se je reševala finančna kriza, kar je pomenilo vsakodnevno poročanje, saj je bila Nemčija glavna protagonistka reševanja evra. Niti ob begunski krizi, o kateri je bilo tudi čustveno naporno poročati. Niti ob številnih potovanjih v druga nemška mesta, na mejo z Avstrijo, na volitve na Češko, Poljsko … Z leti je vzpostavila številne stike, redno se udeležuje okroglih miz in političnih razprav, tedensko obiskuje tiskovne konference Angele Merkel in nemške vlade ter pogosto tudi uživa v kulturni ponudbi Berlina – razstavah, gledaliških predstavah ali koncertih. 

Koliko let ste že dopisnica Radiotelevizije Slovenija v Berlinu? Kako sploh poteka postopek imenovanja na mesto mednarodnega dopisnika znotraj RTV?

Tu sem dobra štiri leta. Drugače pa je postopek razmeroma zapleten. Prispele prijave oceni osemčlanska komisija, ki natančno preveri vsakega kandidata. Sedaj sem v drugem, zadnjem mandatu. Dopisniška mesta na RTV so namreč omejena na dva mandata.

In katere države vse pokrivate?

Pravzaprav Nemčijo, Poljsko, Češko, Slovaško in Islandijo, a težko najdem čas za vse, zato se osredotočam predvsem na Nemčijo in Poljsko, občasno Češko. 

Glede na to, da imate sedaj že resnično veliko vsakodnevnih izkušenj z nemškimi politiki in nemško politiko nasploh – kako bi jo lahko primerjali s slovensko?

Prva očitna razlika je, da so nemški politiki veliko bolj profesionalni od slovenskih. Veliko bolj konstruktivni, dostojni, ampak do tega verjetno pripeljejo tudi leta demokracije, ne vem … V nemškem parlamentu je bila do vstopa Alternative za Nemčijo (AfD) raven izražanja bistveno, bistveno višja kot v Sloveniji. Redko je bilo slišati zmerjanje, žalitve, prej je bilo čutiti spoštovanje med političnimi nasprotniki. Morda je to povezano tudi z manjšim izborom ljudi, ki so nam v Sloveniji kot volivcem na voljo. Tudi nepotizma in strankarskega politikantstva je manj, v politiki je več strokovnjakov, med strokovnjaki na gospodarskih položajih pa manj pripadnikov strank, kar je ključno za boljše delovanje družbe na vseh ravneh.

Kaj pa je AfD novega prinesel v nemški politični prostor? Podporo imajo razmeroma visoko, ob tem pa v nemških medijih skoraj vsak dan zasledimo poročila, ki obsojajo naraščajoči nacionalizem in desni populizem, ki naj bi ju poosebljal AfD.

Da, o AfD se veliko govori. Na zadnjih volitvah (2014) so z 13,8 % prvič prestopili prag zveznega parlamenta. Ob tem imajo svoje predstavnike v vseh šestnajstih deželnih parlamentih, največjo podporo pa beležijo na območju nekdanje DDR (Nemška demokratična republika). Sama jih razumem kot posledico nezadovoljstva med ljudmi. Več kot očitno je, da je Nemčija neizmerno bogata država. A bolj ko bogati, večje razlike je moč opaziti med prebivalstvom. Posebej na vzhodu. Tam je premalo vlaganj v infrastrukturo, ukinjajo se avtobusne povezave, zdravstveni domovi so manjši … Čisto nič iz nekdanje države, se pravi iz DDR, se ni ohranilo. Mi govorimo o združitvi Nemčije, a to je bil pravzaprav prevzem s strani Zvezne republike Nemčije. Vzeli so jim šolski sistem, ki je bil v DDR boljši. Odvzeli so jim brezplačno ali vsaj izjemno ugodno dnevno oskrbo za otroke. Tudi pravice žensk so bile v DDR na višji ravni kot v takratni Zvezni republiki Nemčiji. T. i. vzhodnjaki so se znašli v državi, v kateri so bili na neki način tujci. In t. i. zahodnjaki nanje še vedno gledajo zviška. Ob tem večino vodstvenih položajev v državi zasedajo Nemci z zahoda … In še bi lahko naštevala. 

Kakšna pa je nasploh vloga medijev v nemškem političnem prostoru? Mene je presenetilo, koliko prostora nemški mediji namenijo svetovni in evropski politiki. Pri nas se velik del poročanja osredotoča izključno na slovensko strankarsko politiko, na vsakodnevne dogodke pri nas, da ne rečem na zdraharstvo. Po drugi strani pa se zanemarjajo novice iz Bruslja in Strasbourga. Kot da ne bi vzeli v obzir, da imajo odločitve, sprejete na evropski ravni, na naša življenja nemalokrat daljnosežnejši vpliv od tistih, sprejetih v Ljubljani. 

Hvala za to vprašanje. Resnično sem vesela, da lahko govorim o tej temi. Tu, v Nemčiji, pa naj gre za poročila na nacionalni ali na komercialni televiziji, se dnevnik vedno začne z najpomembnejšo novico iz sveta. Ne najpomembnejšo novico iz Bavarske ali Nemčije, ampak najpomembnejšo svetovno novico tistega dne. Primer: Nemčija ima proračunski presežek. Velika, pomembna novica, ki bi bila pri nas na samem začetku bombastično napovedana. Če bi šlo za Slovenijo, seveda. Tu pa je morda četrta novica na poročilih. Zakaj? Zato, ker se je tisti dan primerilo nekaj pomembnega v Siriji ali pa ravno prihaja do sprememb pri iranskem jedrskem sporazumu ali pa gre za kaj v zvezi z brexitom. V splošnem manj izpostavljajo rumene novice in kroniko. Novic nikoli ne začenjajo s škandali, streljanji, nesrečami – če nimajo res velikih, širših posledic. Pri nas je to stalnica, ker baje to ljudi zanima. Gre za podcenjevanje gledalcev. Poleg tega pri nas ob vsaki stvari za mnenje o določenem dogodku vprašajo predstavnika »levice« in nato predstavnika »desnice«, češ, uravnoteženo poročanje. Tu pa za mnenje vprašajo strokovnjaka: zgodovinarja, politologa ali koga drugega, ki se na dotično temo spozna, oziroma se o tem, kdo je relevanten, odloči urednik in za svojo odločitvijo stoji. Tu so mediji bistveno bolj odgovorni od naših, in zato so tudi Nemci veliko bolj družbeno odgovorni. Ob tem se tudi veliko bolj počutijo kot Evropejci in posledično kot del sveta. Če bi se pri nas več poročalo o evropski in svetovni politiki, bi se morda tudi mi, Slovenci, počutili bolj vpete v dogajanje v globalnem svetu. Močneje bi bili povezani s tokovi v njem. Mi pa tiščimo v to svojo malo dolinico. Takšna je uredniška politika pri nas, a seveda ni problem samo v njej. Toliko let smo že v Evropski uniji, toliko let smo že del globalnega sveta, pa v medijih še vedno le redko pogledamo čez svoje planke. 

Veliko se govori tudi o krizi SPD, ki so jo v zadnjih letih dohiteli, če ne celo prehiteli zeleni. Bi lahko padec njihove podpore razumeli v sklopu krize klasičnih evropskih strank, v tem primeru socialdemokratskih?

SPD je najstarejša še delujoča stranka v Nemčiji. Ustvarjena je bila še v času cesarja Viljema II., leta 1863, in je v dobrem stoletju in pol resnično veliko naredila za delavskega človeka. A kot veliko sorodnih strank po vsej Evropi je tudi ta izgubila stik z njim. V zadnjih desetletjih so se začeli vedno bolj osredotočati na identitetno politiko. Se pravi, na pravice vseh vrst manjšin. Istospolno usmerjenih, žensk, drugih ras, verstev, novih prišlekov. Seveda sama podpiram boj za pravice teh skupin ljudi, tudi sama pripadam eni izmed njih (smeh). A nekje na poti so vstran odrinili zanimanje za interese svojega jedra, pozabili so na povprečnega delovnega človeka, se medtem povezali z velikim kapitalom, šli v koalicijo z Angelo Merkel in pozabili na svoj izvor, če se temu lahko tako reče. Še tistih nekaj dobrih ukrepov, za katerimi so v zadnjem mandatu stali (tj. povišanje pokojnin ali uvedba minimalne plače), si je prisvojila Merklova. Ljudje pač iščejo nekaj novega. Saj o tem že vrabci čivkajo. Zeleni pa so medtem bolj konsistentni od SPD. Svojo politiko od samega začetka gradijo na okoljskih vprašanjih. Zavedni Evropejci so. Moto »Nemčija prva« jim je tuj. Manj stika imajo z nemškimi korporacijami. Tu je treba iskati razloge za delni premik levega volilnega telesa k njim. 

Nameniva še besedo ali dve mestu Nemčije v Evropski uniji. Prej sva govorila o poročanju o evropski politiki v nemških medijih. Kaj pa njen položaj? Kako ljudje vidijo Evropsko unijo?

Popolnoma drugače kot mi. Oni resnično verjamejo v evropski projekt in tudi v izzive, ki prihajajo z njim. 85 % Nemcev si želi več Evrope, kljub morebitnim višjim stroškom. Tu, v Berlinu, si nekateri prej pravijo Evropejci, šele potem Nemci, no, najprej pa seveda Berlinčani (smeh). Ob tem Nemci dobro vedo, da so ob Združenih državah Amerike, Kitajski in Rusiji brez močne Evrope obsojeni na vlogo lokalne velesile. Njihova moč znotraj Unije pa se je v zadnjih letih močno okrepila. Prej sta namreč nasproti samovolji francosko-nemškega vlaka kot protiuteži vseeno stali na eni strani Anglija in na drugi Italija. A Italija je sedaj gospodarsko popolnoma na kolenih, kar ji nedvomno jemlje moč na bruseljskem političnem parketu, Anglija pa tako ali tako zapušča Unijo. Ostali sta samo Nemčija in Francija. In zdaj – kot da je nastopil čas za spopad med njima. Kar zadeva glavna vprašanja, kot sta varnostna ali zunanja politika, se v večji meri strinjata, glede podrobnosti delovanja Unije in smeri, v katero naj bi ta šla, pa sta Merklova in Macron po večini na nasprotnih bregovih, kar prikrivata z nasmehi in floskulami. Vseskozi smo priča prerekanju, kdo bo vodil katero institucijo: predsednik evropske komisije, predsednik centralne banke … Na takih vprašanjih se sedaj lomijo kopja med njima. Zgovoren primer: Macron je s predlogom za skupni evropski proračun predlagal nekakšno poglobitev Evropske unije, Merklovo pa je pri vsem skupaj motilo le, kako si je upal brez posvetovanja z njo s čim tovrstnim priti na plano. A kakorkoli že. Nemčija ima sedaj veliko več prostora za uveljavitev svojih interesov, in to nedvomno tudi počne.

No, pa še nekaj malo manj resnega. Dejali ste, da ste tu štiri leta. Katere so glavne razlike med življenjem v Berlinu in Ljubljani? Vas je kaj presenetilo? Kaj vse človek spozna, ko dalj časa živi v mestu s tako svojevrstno zgodovino?  

Berlin je zaradi svoje zgodovine in zidu res edinstven. Prvo leto je zaznamovalo iskanje razlik med vzhodno- in zahodnonemško arhitekturo, kulturo, smislom za humor. Ugotavljanje, kdo je nekdanji Vzhodni in kdo Zahodni Nemec. Precej zabavno. Kar me navdušuje, je evropska identiteta, ki je pri Nemcih zelo prisotna, in občutiti jo je moč na vsakem koraku – to je potrdila tudi 60-odstotna udeležba na evropskih volitvah. In kar mi je v Berlinu všeč in v Ljubljani pogrešam, je to, da želi biti tak, kot je. Ne »okrancljan«, za turiste, ampak mesto, kjer se lokalno prebivalstvo počuti dobro in doma. Oni pravijo, da so si mesta v Evropi vse bolj podobna – enake trgovine, enaka ponudba, tukaj pa ostajajo stare, neobnovljene gostilne, zakajeni bari, čevljarji, sadjarji, popravljalci koles, trgovine z električnimi in gospodinjskimi pripomočki v vseh predelih, tudi v centru, trafike, pred katerimi se zbirajo lokalci. In to je tisti duh, ki ga center Ljubljane nima več. Druga stvar sta strpnost in spoštovanje do ljudi. Predvsem tega si v Sloveniji želim več – spoštovanja drug do drugega. 

Pogovarjal se je: Klemen Kordež

Foto: Podgoršek

Pogovor je bil objavljen v Outsider#18

Na spletu le izjemoma objavimo vsebine iz tiskane revije. Z naročilom revije prejmete odlično, skrno pripravljeno vsebino in omogočite naše delo. Hvala.