IMG_1653-2
Nina Granda: Primer Hošperk

Če ste se v teh dneh vračali z obale v notranjost dežele, ste se morda, da bi se izognili zastojem, peljali čisto blizu nekdaj impozantne arhitekture, danes pa simbolno izpovedne in močno ogrožene ruševine. Le nekaj metrov od glavne ceste Unec–Rakek je Hošperk, še pred 80 leti vrhunec baročne arhitekture v teh krajih. Dvorec je zasnoval kranjski deželni arhitekt Carlo Martinuzzi v letih 1717–1723. Znameniti arhitekt je tudi avtor načrtov za ljubljanski magistrat (1717), uršulinsko cerkev (1718–1726) ter uršulinski samostan (od leta 1713) v Ljubljani.

Danes je Hošperk na Planini pri Rakeku le slikovita, ogrožena razvalina. Med nekoč plemenitimi zidovi se pasejo koze in osliček, območje pa je zaradi pomanjkanja osnovnih vzdrževalnih del, statične nestabilnosti in padajočega kamna za radovedne mimohodce in romantike zelo nevarno. Nekdaj čudoviti pripadajoči park v bližini je danes njiva krompirja.

Hošperk leta 1934

 

Pri tem se postavlja vprašanje, zakaj za najdragocenejšo arhitekturno-kulturno dediščino ne zmoremo poskrbeti – kljub zelo velikemu številu arhitektov, konservatorjev in drugih strokovnjakov ter kljub dejstvu, da se ministrstvo za kulturo ponaša z najvišjim proračunom v zgodovini.

Dvorec Hošperk ima bogato zgodovino. Ime je dobil po rodbini Haasberg, vendar so bili do konca druge svetovne vojne lastniki Windischgrä​tzi, ki so posestvo kupili sredi 19. stoletja. Hošperk je bil letna rezidenca in lovski dvorec, kjer so gostili pomembne goste, od habsburških cesarjev Franca Jožefa I. in Karla I. do črnogorskega vladike Petra Petrovića Njegoša. Interier dvorca je bil prefinjeno opremljen, prostor so krasile dragocene umetnine, dve kapeli in obsežna knjižnica ter družinska grobnica zadnjih lastnikov. Lokalno prebivalstvo Planine je bilo z dvorcem tesno povezano, na dvorcu so mnogi vaščani delali kot osebje. Zadnji lastniki so dvorec z vsemi dragocenostmi zapustili med drugo svetovno vojno. V njem se je namestila najprej italijanska in nato nemška vojska. Marca 1944 so Hošperk požgali partizani, čeprav so se Nemci že prej umaknili iz njega.

Vse od požiga dvorec neslavno propada. Vsi poskusi obnove ali zaščite po vojni, ko je bil še v stanju, da bi ga lahko obnovili, so bili neuspešni. Kamnoseški detajli in umetnine zdaj verjetno krasijo kakšno rezidenco povojnih zagovornikov pravičnejšega družbenega reda ali pa le mimobežnih »ljubiteljev«. Čeprav se v desetletjih pojavljajo številne pobude društev in posameznikov k obnovi, te žal niso dosegle sprememb. V dokumentarnem filmu Njegova ekscelenca Haasberg v produkciji lokalne TV Kolut, ki ga je režiral Dušan Milavec, scenarij pa je napisal Drago Mislej – Mef, župan občine Postojna Igor Marentič, ki grad upravlja, pove, da bi si občina sicer želela obnove, vendar pa bi bil to zelo drag projekt, ki ga ocenjujejo na najmanj 40 milijonov evrov.

Pietrapelosa

 

Tu je bistvo problema. Zelo visoke ocene stroškov prenove so velikokrat tista ovira, zaradi katere se dragoceno dediščino še naprej prepušča propadu. Ampak! – namesto zelo dragega, pogosto pa tudi nesmiselnega vračanja v prvotno stanje, bi v sedanjih razmerah zelo veliko naredili že z zaščito in ohranjanjem ruševinskega stanja – z nujnimi statičnimi utrditvami in drugimi posegi, ki bi zagotovili varnost, ter z nadstrešitvami, ki bi preprečile nadaljnje propadanje dragocene substance. V bližnji Istri na Hrvaškem sta odlična primera takšnih sodobnih arhitekturnih intervencij ureditvi ruševin benečanskih utrdb Possert in Pietrapelosa, obe v zasnovi arhitekta Vjekoslava Gašparovića. Tam so z vzdrževalnimi deli sedanje stanje ohranili in s premišljenimi arhitekturnimi intervencijami pripravili zelo zanimivo edukativno ureditev. Na podoben način z najdragocenejšimi gradovi ravnajo v vseh spomeniško razvitih evropskih državah. Takšna ureditev bi bila izvedljiva za bistveno manj kot omenjenih nepredstavljivih 40 milijonov evrov.

Possert

 

Primer Hošperk nam govori, da stavbna dediščina pogosto ne propada zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, ampak predvsem zaradi napačnih predpostavk, pomanjkanja politične volje ali zgrešenih političnih odločitev. Kot je že večkrat izpostavil arhitekt in kastelolog dr. Igor Sapač, se premalo zavedamo, da vsaka grajska stavba že ima osnovno vsebino, zaradi katere je njeno ohranjevanje smiselno – to je funkcija kulturnega spomenika oziroma kulturne dediščine. Če sprejmemo to idejo, lahko tudi na ohranjanje arhitekturnih spomenikov gledamo onkraj prenove na način »modernizacije« ali preobražanja v prvotno stanje. »Če ima grajska stavba vzdrževano streho, je lahko tudi prazna in v takšnem stanju lahko v miru počaka na prihodnost.«

Še en primer ohranjanja zgodovinske substance v zaščitenem ruševinskem stanju: Dvigrad

 

Doktrina, da je treba dediščino celovito obnoviti in reinterpretirati originalno stanje, zahteva neizvedljivo finančno investicijo, ki se v ekonomskem pogledu ne bi nikoli povrnila, primernega novega programa jim pogosto ne uspe zagotoviti, poleg tega se pri tem vedno znova postavlja vprašanje: katero pa je tisto »originalno« stanje v večstoletnem času življenja stavbe, vredno, da ga obnova vanj povrne?

Ohranjanje dragocene dediščine prihodnjim rodovom ni nekaj nemogočega. Obstaja dovolj znanja, izkušenj in sredstev, da bi arhitekturno dediščino lahko dostojno ohranili za prihodnje generacije. Toda za obrat v načinu urejanja prostora, tudi negrajenega, miselnega in javnega, je potrebna zavest, da smo na duhovne, inženirske, umetniške in arhitekturne presežke lahko ponosni in da lahko navdihujejo številne generacije. Kot se je v preteklosti že izkazalo, za skupnost ni najboljša tiste vrste prisilna enakost, ki vse, kar sega iz povprečja, poreže ali omeji – ampak v spoštovanju raznolikosti in dediščine v najširšem pomenu besede.

 

Napisala: Nina Granda
Foto: Nina Granda

Naroči Outsider, razširi svoj pogled

Mailchimp brez napisa

Povezani članki