Novinarji imajo v današnjem času veliko srečo, da razpolagajo z veliko več viri kot pred desetletjem ali dvema. Revolucijo so naredili pametni telefoni, s katerimi lahko danes posnamemo ali oddajamo v živo vse, kar se dogaja pred našimi očmi, in družbena omrežja, ki neposreden prenos oziroma objavo v realnem času omogočajo. Če je res, da ne moremo biti vsi fotografi in snemalci, čeprav v žepu nosimo s kamero opremljeni pametni telefon, velja tudi, da ne more biti novinar vsakdo, ki je lastnik Facebook ali Twitter računa. Za to je potrebna predvsem sposobnost ločevanja med verodostojnimi in manj verodostojnimi viri.

Pred kratkim so moj Facebook preplavile delitve objav iz medijev, ki so bili do 12. marca opozicijski, dan zatem pa so postali vladni. Objave Demokracije in Nove24TV, katerima sicer ne sledim, so prišle do mene prek znancev, ki so se zgražali nad medijskim linčem Daniela Malalana. Omenjena medija sta razkrila njegovo identiteto, potem ko je tržaški Slovenec z bivališčem v matični domovini Primorskemu dnevniku zaupal svojo zgodbo. Ta naj bi se zgodila v začetku maja ob slovensko-italijanski meji pri Kozini, ko je, vsaj po Malalanovih navedbah, slovenski vojak vanj naperil orožje.

Presenetilo me je predvsem to, da so bila nekatera besedila sestavljena takorekoč iz samih objav na družbenih omrežjih, v katerih so se realni (ali zakrinkani) uporabniki spraševali, ali je morda fant tihotapec migrantov, terorist in podobne stvari, medija pa sta zapise skoraj povsem nekritično povzemala.

Nekaj podobnega lahko rečemo tudi za burne odzive oziroma spletni halo ob napovedanem obisku predsednikov Slovenije in Italije Boruta Pahorja in Sergia Mattarelle 13. julija letos v Trstu. Obisk mesta v zalivu je bil sprva načrtovan kot priložnost za simbolično predajo stavbe Narodnega doma na ulici Filzi ob 100-letnici požiga slovenski narodni skupnosti. Ni ga najbrž Slovenca tostran in onstran meje, ki bi se s to simbolično gesto ne strinjal.

Družbena omrežja pa so pregorela, ko je v javnost pricurljala vest, da se Pahor z Mattarello namerava pokloniti tudi žrtvam “jugoslovanske zasedbe” mesta na bazovskem Šohtu (it. Foiba di Basovizza). Spletnega požara ni uspelo omejiti niti “protiuteži”, da bo poklon na Šohtu potekal ob obisku bazoviške gmajne, kjer so leta 1930 padle žrtve (tri slovenske in hrvaška) prvega tržaškega procesa.

Predsednika bosta torej svoj tržaški obisk očitno izkoristila za spravno dejanje med državama oziroma narodoma. Skeptiki sicer opozarjajo na nekatere zgodovinske vire, ki pričajo, da v opuščenem rudniškem jašku pri Bazovici ni žrtev 40-dnevne jugoslovanske zasedbe mesta, ampak le ostanki v bitki za Trst padlih nemških vojakov in smeti, ki so jih krajani tja odmetavali v povojnem času, dokler italijanska oblast brezna ni zabetonirala. Kraj je sicer v zadnjih desetlejih ne le v tržaški, ampak tudi v vsedržavni italijanski zavesti postal simbol spomina na tiste Italijane, ki so zapustili svoje domove po vojni, in one, ki so življenje izgubili v povojnem nasilju. Vsako leto se ob 10. februarju na tem mestu zberejo najvišji italijanski državni predstavniki in nemalokrat je ob tej priložnosti slišati besede o etničnem čiščenju ali celo genocidu nad Italijani.

Ker je govora o spravi, velja poudariti, da jo je mogoče pojmovati (in udejanjati) na več načinov. Ker so spravna dejanja predvsem simbolična, je logično, da potekajo na simboličnih krajih. O tem je v svoji knjigi z naslovom Mednarodna diplomacija sprave, ki jo je pred približno petnajstimi leti izdala tržaška založba Mladika, pisal tržaški inženir Peter Merkù (brat bolj znanega skladatelja in jezikoslovca Pavleta), ki je večino svojega življenja preživel v Nemčiji. Kot zgled je postavil spravna dejanja, ko so se predstavniki držav oz. institucij agresork žrtvam opravičili za storjene zločine. Med temi velja omeniti poklek nemškega zveznega kanclerja Willija Brandta 7. decembra 1970 pred spomenikom žrtvam upora v varšavskem getu, opravičilo Billa Clintona za izkoriščanje suženjstva v ZDA, ki ga je izrekel v Ugandi 24. marca 1998, in molitev papeža Janeza Pavla II., ki je 12. marca 2000 človeštvo prosil za odpuščanje za vse krivice, ki mu jih je Cerkev storila v zgodovini.

Spravna dejanja pa je mogoče pojmovati in narediti tudi drugače. Nekaj primerov: srečanje nemškega kanclerja Kohla in francoskega predsednika Mitteranda v Verdunu 25. septembra 1984, stisk roke predsednika predsedstva RS Milana Kučana in ljubljanskega nadškofa in metropolita v Kočevskem rogu 8. julija 1990, pomiritev med „zelenimi“ osoppovci in „rdečimi“ garibaldinci v Porčinju v Terskih dolinah 23. avgusta 2001 in še bi lahko naštevali.

Nasprotniki napovedanega skupnega poklona predsednikov v Bazovici, ki bo potekal še pred slavnostno predajo Narodnega doma slovenski narodni skupnosti v Trstu, so namreč prepričani, da bo slovenski predsednik naredil Slovencem škodljivo potezo. Poudariti velja, da Borut Pahor v tem le sledi izvoljenim predstavnikom slovenske narodne skupnosti na Tržaškem in drugod v Italiji (predvsem županom in poslancem oz. senatorjem), ki že dolgo obiskujejo bazovski Šoht. Skeptiki pa so prepričani, da bi se moral v duhu prevzemanja odgovornosti za povzročene zgodovinske krivice predstavnik italijanske države, ki se je prva omadeževala z dvajsetimi leti fašizma, vojno in okupacijo, na simboličnem kraju (recimo v Gramozni jami v Ljubljani) pokloniti slovenskim žrtvam in slovenski narod prositi odpuščanja za storjene krivice. Nekako po zgledu Gianfranca Finija, prvaka nekdanje postfaštične stranke Alleanza nazionale, ki je 24. novembra 2003 v Muzeju holokavsta v Jeruzalemu označil fašistične rasne zakone zoper jude za eno največjih ogabnosti v italijanski sodobni zgodovini.

Če se povrnemo na izhodišče tega zapisa in vlogo družbenih omrežij v ustvarjanju medijske slike oziroma javnega mnenja, lahko trdimo, da trenutno ni mogoče oceniti, koliko Slovencev se v matici in zamejstvu strinja (oziroma ne strinja) z dejanjem, ki ga bo v njihovem imenu na bazovskem Šohtu opravil predsednik RS Borut Pahor. Najbolj glasni so seveda nasprotniki. Tudi ugibanja o tem, koliko bo to dejanje vplivalo na prihodnje odnose med državama, predvsem pa na italijanski pogled na lastno polpreteklo zgodovino, utegnejo biti le špekulacije. Nihče ne more zagotoviti, da naslednje leto ob 10. februarju na Šohtu ne bomo več poslušali besed o etničnem čiščenju Slovanov in genocidu Italijanov, ki so bili krivi samo tega, da so bili Italijani.

Zanimivo vsekakor je, da je predsednik vlade Republike Slovenije 6. junija letos, skoraj trideset let po prvi spravni slovesnosti 8. julija 1990 v Kočevskem rogu, na istem mestu izjavil, da bomo spravo med Slovenci dosegli nekoč v prihodnosti. Če bodo dinamike podobne, bo najbrž tudi pot do sprave z našimi zahodnimi sosedi zelo dolga. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki bo, kot kaže, kmalu na potezi v Bazovici, pa je ob omenjeni priložnosti prepričano rekel, da je sprava „pot, ki se nikoli ne konča. Če se konča, se začne trpljenje.“

Po poti sprave je očitno treba hoditi skupaj. Zato bi bilo vsaj primerno, če ne že nujno, da začne italijanska stran po dvajsetih letih končno upoštevati izsledke poročila slovensko-italijanske mešane zgodovinsko-kulturne komisije o odnosih med narodoma v obdobju 1880–1956. Če že moramo hoditi po poti brez konca, si za popotnico vzemimo nekaj dobrega zgodovinskega čtiva.

Piše: Primož Sturman

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja