Ta teden je bila v Ljubljani premiera novega dokumentarnega filma, ki je za naš prostor v mnogih pogledih izjema. Film o arhitekturnem biroju Sadar+Vuga, ki ga je režiral Damjan Kozole v produkciji VERTIGO, je dokumentarec o sodobni slovenski arhitekturi; ne govori torej o nečem minulem, procesiranem in s splošno sprejeto javno podobo, pač pa o živem, propulzivnem in razvijajočem se organizmu. Poleg tega razgalja ustroj in delovanje skupine ustvarjalcev v panogi, ki na Slovenskem še vedno praviloma sledi doktrini o skrivnostni »obrtniški delavnici«, kjer se male skrivnosti velikih mojstrov skriva pred domnevno radovednimi in nevoščljivimi očmi. Nenavadno svetovljansko torej, o sebi dati posneti film; sicer pa je tudi biro Sadar+Vuga v našem prostoru v mnogih pogledih nenavaden, zato je dokumentarec obenem novost in tudi logično stopnjevanje njihovega nenehnega preizkušanja sodobne vloge arhitektov in arhitekture.

Arhitektura že pregovorno sedi na dveh vejah; do vratu je potopljena v realne, z milijoni evrov merljive interesne, ekonomske in družbene tokove, po drugi strani pa, če je dobra, ni nikoli le seštevek potreb in sredstev. Zato je lahko dvojno blagoslovljena ali pa dvojno prekleta. Spomnim se, da sem nekoč sicer zelo uglednega profesorja ljubljanske univerze ob branju reference na nek arhitekturni biro v filozofski diplomski nalogi slišal pripomniti, da reklame v akademskih tekstih nimajo kaj početi. Ker sem bil naključno prisoten, je užaljen arhitekt v meni protestiral: v čem se referenca na arhitekturo razlikuje od reference na umetniško sliko ali leposlovje? Nikoli še nisem slišal, da bi omembe sodobnih umetnikov, slikarjev in pisateljev na primer, kdo označeval za reklamo. Zaradi aktualnosti, sodobnosti in čudnega vmesnega, z realnimi odnosi »umazanega« sveta arhitekture, zato ob novem dokumentarcu morda ne bo manjkalo ugovorov, da gre za reklamo (ekipa ustvarjalcev je, mimogrede, izvajala popolno avtonomijo). Najboljši ugovor je film sam; impresiven nabor predvsem tujih priznanih arhitekturnih teoretikov in kritikov nam ponudi celo vrsto zanimivih uvidov v znane in neznane plati arhitekture Sadar+Vuga. Tako celoten delovni proces biroja kot dokumentarec sprožata vprašanja, odzive, provocirata, načenjata mejna področja dovoljenega. Skratka, tvorita arhitekturo kot dinamično intelektualno disciplino dialoga. Za ilustracijo omenimo samo pripombo direktorja baselskega arhitekturnega muzeja Andreas Ruby, ki primerja biro z Dr. Jekyllom (v vlogi arhitektov) in gospodom Hydeom (v vlogi lastnih arhitekturnih zgodovinarjev). Sadar+Vuga namreč po Rubyjevih besedah nenehno historizirata lastno arhitekturno produkcijo, da bi lahko razumela svoje prihodnje delo.

Ob ogledu filma se mi je porodila misel, da je pogosto ravno nedavna zgodovina tista, o kateri vemo najmanj: kot da bi se nad zadnjih deset ali dvajset let sama od sebe širila koprena pozabe. Poleg aktualne produkcije se zdi danes arhitektura šestdesetih in sedemdesetih skoraj bolj prisotna od one iz osemdesetih in devetdesetih let – ravno nedavna zgodovina je v največji nevarnosti, da izgine in da smo jo prisiljeni odkrivati na skoraj arheološki način. Specifična atmosfera devetdesetih let, v katerih se z zmagama na natečajih za Gospodarsko zbornico in prizidek Narodne galerije začne zgodba Sadar+Vuga, je danes v mnogih pogledih skoraj potlačena. In vendar smo zrasli neposredno iz nje.

Zgodba o Juriju Sadarju, Boštjanu Vugi in vseh ostalih ustvarjalcev v Sadar+Vuga je zgodba tranzicije; ne samo specifične slovenske tranzicije, ampak pripoved o nenehni reinvenciji in preizpraševanju lastnega dela. Morda jo lahko primerjamo z vožnjo avta po razgledni vijugasti cesti, kjer vsake toliko naletimo na kakšen kamen, vendar pa imamo okrog nas krasen razgled in zanimive sopotnike, s katerimi se spuščamo v stimulativni pogovor. Predvsem pa: se premikamo. Takšnega premikanja brez debate, brez (samo)preizpraševanja, brez kritike in velikopoteznosti, predvsem pa brez odkritosti ne more biti. In če se nam včasih zdi, da je slovenska arhitekturna scena preveč podobna množici sicer brezhibno bleščečih se vozil, ki pa prevečkrat stojijo v koloni (ali pa je celo podobna tistim voznikom, ki se ustavijo v predoru, ker je zunaj toča, ki bi lahko poškodovala pločevino), potem še s toliko večjim veseljem zavijemo po bolj zanimivem obvozu.

Miloš Kosec

Podprite nastajanje spletnih vsebin in tiskane revije Outsider z naročilom! Letna naročnina, 4 številke, 25€