Dan arhitektov 2023 je 6. oktobra pod geslom ‚Enigma Ravnikar – vprašanje prihodnosti slovenske arhitekture’ namesto v prestolnici potekal v bodoči prestolnici kulture, v Novi Gorici. Ker letos obeležujemo Ravnikarjevo leto in ker je bil prvi urbanist Nove Gorice Edvard Ravnikar, je bila to jasna in osvežilna izbira, kar je potrdil tudi izjemen obisk dogodka.

Celodnevni dogodek z izletom in simpozijem je sklenila okrogla miza na temo Ravnikarjeve Nove Gorice. Svoje poglede na vprašanje ‚Ali lahko Novo Gorico imenujemo Ravnikarjeva?’ so izmenjali gostje Tomaž Vuga (arhitekt in mestni urbanist z najdaljšim stažem, ki je pomembno vplival na razvoj Nove Gorice), Simon Kerševan (arhitekt, poznavalec dela Edvarda Ravnikarja, eden od avtorjev celovite prenove mestnega središča v Novi Gorici ter soavtor razstave o Ravnikarju, ki je bila odprta dan prej), dr. Alenka Di Battista (umetnostna zgodovinarka z Zavoda za varstvo kulturne dediščine v Novi Gorici, avtorica publikacij o stavbi mestne občine v Novi Gorici avtorja Vinka Glanza in o Ruskih blokih avtorja Edvarda Ravnikarja) ter Miha Kosovel (filozof, urednik revije Razpotja, član Društva humanistov Goriške in organizator knjižnega sejma Mesto knjige v Novi Gorici). Goste sem usmerjala Eva Sušnik.

Po 2. svetovni vojni je Gorica ostala v Italiji, na naši strani je tako umanjkal upravni in kulturni center za okoliške kraje. Padla je odločitev o novem mestu, ki je v svojem bistvu zelo pozitivna: govori o zmagi novega nad izgubo starega, o upanju, o premagovanju povojne miselnosti.

Prvi urbanist Edvard Ravnikar je Novo Gorico začrtal kot ponosno ‚izložbo socializma na vzhod’. A so se povezave s Sovjetsko zvezo kmalu skrhale, zato je politična ideja izgubila naboj, interes za gradnjo mesta se je z državne preselil na lokalno raven, pošle so tudi finance in ideja se je vedno bolj drobila. Kmalu se je mesto odločilo za igralništvo, ki je postalo nekako nova identiteta mesta, pravo nasprotje socialističnim začetkom. S projektom Evropska prestolnica kulture ima Nova Gorica danes zgodovinsko priložnost, da identiteto mesta oplemeniti z novo plastjo kulture in čezmejnega sodelovanja.

Prva urbanistična zasnova Edvarda Ravnikarja je torej prva plast zgodovine in različnih identitet, ki jih je Nova Gorica prevzela. V uvodnem sestavku, ki ga je pripravil arhitekt Vinko Torkar (prebrala Maja Orel Jakič), se avtor sprašuje, ali nismo te plasti že izgubili, jo zapravili in kaj je pravzaprav še ostalo za njo.

»Le zakaj je v naslovu vprašaj? Vprašaj vnaša dvom. Ali obstaja nekaj takega, kot je Ravnikarjeva Nova Gorica? Ni to le nek votel mit? Ena od zgodb v času zgodb? Nista to le dve sugestivni podobi, perspektivna risba in fotografija makete, ki je ulita v bron sredi Nove Gorice?

/…/ Naravni okvir, veliko zelenja in praznega prostora, mediteranska klima, oljke, palme, zelenice, vrtnica v grbu …, to je najpomembnejša dediščina Ravnikarjeve zasnove Nove Gorice.«

Arhitekt Simon Kerševan je predstavil, kako je do mesta sploh prišlo, kako so izbirali lokacijo in kako so trije vabljeni arhitekti (Edvard Ravnikar, Božidar Gvardjančič in Marko Župančič) morali svoj predlog pripraviti v enem vikendu. Izbrana je bila zasnova Edvarda Ravnikarja, ki jo je ta »predstavil z znamenito perspektivno risbo mestnega središča ter situacijo. Obe povzemata bistvo njegovega koncepta: situacija prikazuje geometrijsko mrežo, zasnovo cest in povezav, razporeditev funkcionalnih con ter zasnovo središča. Perspektiva podaja ambientalni značaj mesta, poudarja navezave na krajinske dominante ter se ob tem poigrava s čisto arhitekturnim oblikovanjem stavbnih volumnov. Zanimivo je, da obe nastaneta čisto na začetku Ravnikarjevega načrtovanja Nove Gorice.«

»/…/ Glavni mestni trg je lociral ob Magistrali, na njenem sečišču z diagonalno Erjavčevo. Pretežni del trga tako zavzema območje nekdanjega mestnega pokopališča. Trg zasnuje kot reprezentančni prostor, z glavnimi stavbami oblastnih struktur in spomeniško plastiko. Osrednja stavba na trgu, ki bi bila obenem višinski poudarek mesta, je bila rezervirana za sedež Komunistične partije. Na nasprotno stran je v končnem predlogu postavil gledališče. Vzhodno od trga je na mestu glinokopa nekdanje opekarne predvidel obsežen mestni park. To je verjetno eden od zgodnejših primerov tovrstne sanacije industrijske degradacije prostora.«

Konservatorka dr. Alenka Di Battista je poudarila, da so najbolj očiten del Ravnikarjeve dediščine gotovo tako imenovani ‚Ruski bloki’, saj je zgrajenih šest velikih blokov (polovica od predvidenih dvanajstih). Tako se imenujejo, ker na začetku precej časa niso bili ometani, vidne so bile rdeče, v narečju ‚ruse’ opeke. Velikokrat slišimo, da so mesto zgradile delavske brigade. To so bile množice mladih, ki so prišle delat, a tudi se družit in zabavat, včasih slišimo, da je bil to neke vrste ‚Erasmus’ tistega časa. Na vprašanje, kako je mladim sploh uspelo kaj zgraditi, je Di Battista razložila, da so delavske brigade delale samo kratek čas, večje gradnje so prevzela gradbena podjetja, ki so nadzorovala razvoj mesta.

Tlorisi Ravnikarjevih blokov so posebni, saj so po tedanjih standardih, ki so bili za mestna stanovanja okrog 50 m², kot je razložila Di Battista, precej veliki, namreč 100 m². Taki tlorisi so bili odobreni in so vsebovali velike sprejemnice, velike dnevne sobe.

Sledil je prispevek arhitekta Tomaža Vuge, ki je kot mestni urbanist kar 18 let krojil podobo mesta. Dejaven je bil zlasti v obdobju, ki je bilo mesto na neki način ‚osvobojeno’ simboličnega naboja in vseeno pred novim velikim obdobjem, ki je zaznamovalo mesto, igralništvom. O 70. letih pogosto beremo kot o krasnem obdobju, polnem zagona, lepega življenja in razcveta. V mestu se je tedaj veliko gradilo in tudi Magistrala je doživela razcvet, saj sta se ob njej zgradila sodobna banka in kompleks Argonavti.

Vuga je poudaril, da je urbanizem pravzaprav organsko, nelinearno in stalno plastenje ter rast. To je proces, ki nima začetka in konca in zato tudi ne more imeti avtorja. A vendar je poudaril, da je Ravnikar v prostoru pustil neizbrisljiv pečat, ki ga lahko vidimo in občudujemo še danes. To, da je E. R. prepoznal moč železnice v prostoru, nanjo vzporedno postavil Magistralo, na to pa še pravokotno prečne ulice, omrežje, ki deluje še danes, je gotovo neovrgljiva dediščina. Prav tako tudi danes upoštevamo od E. R. določeno coniranje za industrijo, center, stanovanja. Vidne sledi v prostoru so tudi že prej omenjeni Ruski bloki, postavitev Fürstovih blokov ob potoku Kornu, stavba občine Vinka Glanza, po prvotnem planu je ohranjen trg – travnik pred občino ter park Borov gozdiček vzhodno od centra.

Zadnji je svoj pogled na temo predstavil Miha Kosovel, ki se že leta ukvarja s kulturnim programom v Novi Gorici. Omenil je, da je Nova Gorica nastala zaradi močne, odločne ideje o pozitivnem spopadanju z izgubo po drugi svetovni vojni. Tedanja Jugoslavija se ni odločila za nadaljevanje konflikta ali za »jezo« zaradi izgube mesta, ampak za novo, pozitivno, sveže, sijoče mesto, ki bo boljše od izgubljene Gorice, za Novo Gorico. Na ta način se je tudi vsak prihodnji potencialni vojaški konflikt med državama, ki bi se še kar potegovali za isto mesto, popolnoma izključil. Omenil je prispevek novinarja Ervina Hladnika Milharčiča v Razpotjih ob 70-letnici Nove Gorice, v katerem pripoveduje o zgledu, ki sta ga Gorizia – Nova Gorica predstavljali ob oblikovanju »sporazumov v Oslu, ko so iskali primere, ko sta morala dva naroda najti meje med svojima državama v podobno zapletenih okoliščinah, kot so jih risali Palestinci in Izraelci. Propad imperijev in svetovne vojne so ustvarili mešana območja, kjer so drug ob drugem živeli ljudje, ki bi jih meja morala ločiti.«

Odločitev za mesto, zmaga novega nad izgubo starega, je bila prva velika ideja Nove Gorice. Druga velika ideja je bila Ravnikarjeva zasnova, za katero Kosovel meni, da četudi Magistrale (še) nismo dodobra razumeli ali uresničili, to še ne pomeni, da je mesto ‚falirano’. Neuspešna je morda realizacija Ravnikarjeve ideje, za katero Kosovel pravi, da je Goričanom večkrat obremenitev in slaba vest, a vsekakor Nova Gorica ni neuspešno mesto. In upamo, da tretja velika ideja Nove Gorice, Evropska prestolnica kulture 2025, ne postane nova Magistrala, cesta od nikoder do nikamor, tlakovana z dobrimi nameni, ampak uspešna zgodba kulturnega mesta.

V pozitivnem duhu se je okrogla miza sklenila, žal brez razširjene debate, za katero je zmanjkalo časa. Pogledov na urbanizem in uspeh Nove Gorice je več, župan Nove Gorice Samo Turel, ki je pravnik, je v nagovoru omenil, da sta si naši stroki podobni, saj »kjer sta dva pravnika, so vsaj tri mnenja«. Mnoštvo mnenj je potrebno za konstruktivno debato, ki lahko vodi samo k napredku in k boljši prihodnosti za mesto, prebivalce in občane.

Vsekakor pa velja, da je novih mest veliko, dvojnih mest, ki se združujejo v eno, prav tako. Več je tudi mest, ki jih je razdelila meja. Novo Gorico pa je meja generirala in v tem je edinstvena. Stik z drugačnim v njenem začetku in bistvu je tudi njeno bogastvo.

Napisala: Eva Sušnik

Naslovna fotografija: iz otvoritve razstave »Edvard Ravnikar in Nova Gorica« v organizaciji Društva primorskih arhitektov (soavtor razstave Simon Kerševan), foto Ana Rojc/Mestna občina Nova Gorica
Foto: Mateja Jordovič Potočnik/ZAPS

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!